Haute couture* in prêt-à-porter**
Francoska visoka moda ima sloves, ki sega še v čase Marie Antoinette in težko bi ji zanikali vpliv na evropske in svetovne modne trende. Danes je uporaba naziva haute couture v Franciji zakonsko zaščitena; člani posebne zbornice odločajo o tem, katere modne hiše se uvrščajo na seznam prestižnih krojačev, ki je revidiran vsako leto. Na njem so imena kot na primer Dior, Chanel in Lacroix, ki po drugi strani svoje znamke oblačil predstavijo v cenejši, bolj razširjeni in sprejemljivi obliki prêt-à-porter ali, po domače, konfekciji. Kar v hiši poskrbi za resnejše denarne prilive.
Po malce raztegnjeni analogiji ima Citroën prave gene in posledično francosko oblikovalsko drznost. Pod isto streho je, podobno kot je to pri modi, celo nastanil dve liniji različnega pomena, vrednosti in obsega prodaje. Ena v prvi vrsti skrbi za podobo znamke, druga za številke. Dobra novica je, da se pozitivni vplivi linije DS odražajo v družini modelov C, kar naj bi se v naslednjih letih, po napovedih predstavnikov znamke, še stopnjevalo.
Zunanja podoba Grand C4 Picasso zame že sodi v razred oblikovalske ekstravagance, saj razločno deli publiko na tiste, ki jim je všeč, in druge, ki se jim zdi nemogoča. Za prvo reakcijo poskrbi že pogled na prednji del vozila z neobičajno postavitvijo žarometov, zgodba pa se nadaljuje tako na zunanjosti kot tudi v notranjosti. Pri različnosti okusov se tokrat ne bi ustavljala, zato sem se raje osredotočila na tisto, kar Francozi glasno izpostavljajo kot eno njihovih največjih prednosti: bivalno udobje.
Avto za potnike
Nekaterim tečejo solze od smeha, drugim od obupa, ko prebirajo Chanove zapise o očkih, ki vozijo dinamične športne avtomobile le še za posebne priložnosti ali v svetu računalniških simulacij, v realnosti pa se po vsakodnevnih poteh s svojo družino prevažajo v prostorni in prilagodljivi “gajbici”, ki je vedno (pre)dimenzionirana tako, da prenese največji vsakoletni potovalni stres – odhod na dopust.
Grand C4 Picasso je že ena takšnih “škatel” na štirih kolesih. Njena prednost je v tem, da vanjo lahko pospraviš vse, kar gre v domačo tridelno omaro, brez da bi ogrožal bivalni prostor in varnost sopotnikov. Preizkušena verzija je v dnu prtljažnega prostora sicer skrivala dva dodatna sedeža, a še vedno trdno zagovarjam stališče, da sta ta namenjena le občasni priložnostni rabi. Fino, da sta pri roki, a bosta 349 dni v letu ostala v stanju pripravljenosti.
Zato pa ne bo hudega niti (do) trem otrokom na zadnjih ločenih sedežih niti dvema odraslima spredaj. Pater familias se bo držal volana, nadzoroval dogajanje na cesti in preverjal informacije na dveh prilagodljivih prikazovalnikih, nameščenih v sredinskem delu. Z odvračanjem pozornosti na račun tipk ne bi smelo biti težav, saj jih je bore malo: ob gumbu za vklop ter glasnost le še nekaj dobro vidnih in široko razporejenih tipk na dotik.
Brez panike, kljub temu, da je obroba spodnjega, manjšega zaslona namenjena dotikanju, ta ne bo videti ves umazan, za kar skrbi reliefna obdelava plastike, ki priročno zakrije odtise prstov. Največji zadrteži pa lahko še vedno uporabljajo izključno tipke na volanu. Pomaga le, da pred prvo vožnjo nekoliko preučite logiko izbirnih menijev, da se med vožnjo ne boste lovili, ko boste na primer želeli ločiti skupno nastavitev dvopodročne klimatske naprave.
Za družinski avto bi Grand C4 Picasso vsekakor opremila s strešnim oknom, ki ga naše vozilo ni imelo. Notranjost je, kljub višini in splošnemu občutku prostornosti, namreč delovala nekoliko pretemno, da bi v njej resnično uživali tudi razposajeni mladički v drugi vrsti sedežev. Je pa res, da mi vreme ni bilo pretirano naklonjeno, zato je bil avto v celoti zavit v sivo kopreno barv zunanjosti in notranjosti.
Še kratka na temo masažnih sedežev in sovoznikovega stola Relax: tu se popolnoma strinjam s Petrom, v družinskem avtomobilu se mi zdijo brez prave dodane vrednosti, njihova funkcionalnost je vprašljiva tako z vidika sprostitvene funkcije masaže kot tudi uporabne vrednosti sovoznikovega “fotelja”. Mi je pa novica o tem, da je Grand C4 Picasso dobil nagrado za taksi leta 2013-2014 v Franciji, dala misliti: če namreč nekoliko spremenim perspektivo, lahko celo Relax sedež dobi svoje odjemalce.
Na cesti in v mirujočem prometu
Pod pokrov motornega prostora nameščen močnejši izmed dveh bencinskih agregatov bi glavi družine nekoliko začinil vsakodnevne poti, je odziven in postreže z dovolj dinamike, ki bolj kot v mestu pride prav na daljših vožnjah. Tudi poraba se mi zdi povsem sprejemljiva, saj se je zaustavila pri osmih litrih na prevoženih sto kilometrov, kar sploh ni slabo za avto teh dimenzij. Dirkali čez Jezersko pa z njim ne boste, saj bi morali v tem primeru ob priročne preklopljive mizice v drugi vrsti namestiti še, podobno kot v letalih, vrečke za bruhanje.
Ena od bolj simpatičnih lastnosti testnega vozila, ki sem jo z veseljem uporabila, je 360-stopinjski pogled, ki ga omogočajo zunaj nameščene štiri zunanje kamere. Na zaslonu prikaže vozilo iz ptičje perspektive in bočno parkiranje kar naenkrat postane otročje lahko in precizno. Osebno mi je tak način pomoči vozniku veliko bližje kot vsi pomočniki za parkiranje skupaj.
Je ne sais quoi***
Nekaj je na tem Francozu, a ne vem točno, kaj. Če mu daš priložnost, zna lepo presenetiti, kar so priznali celo ortodoksni Nemci, ki so mu letos podelili Zlati volan za najboljše enoprostorsko vozilo. Mogoče bo še najboljše, da za nasvet vprašate otroke, ki znajo včasih z enostavnimi besedami zadeti bistvo. Mi odrasli vse preveč “kompliciramo”.
Več na uradni strani.
Besedilo in foto: Urška Radolović
*visoka moda, izdelana po meri
**gotova, izdelana, konfekcijska obleka
*** dob. ne vem točno kaj, poseben čar, nekaj posebnega in neotipljivega
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Citroën Grand C4 Picasso THP 155 Intensive – Ekstravaganca"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@Debely – veš, meni je zelo pomembna zanesljivost, da me avto ne pusti na cedilu, ker se mi zdi tako rečeno vsaka vožnja, kamor grem, “nujna”. Več, ko je teh zaslonov, elektronike, več je možnosti, da kaj odpove. Četudi je garancija, imam neprijetnosti, ker ne morem priti do cilja, ker ostanem na cesti, ker imam neželene opravke s servisi itd. In, ko se to zgodi, nimam niti toliko nadzora nad avtomobilom, da bi v primeru okvare vsaj nekaj možnosti imel, da zasilno usposobim avto, da se pripeljem ali na servis, ali na cilj itd…
Oh groza, mene je tudi kar strah vse te tehnologije v današnjih avtih. 7 let zahtevana doba pa bo kar držala.
@Cashy – da ne bo pomote, zahteva proizvajalcev avtomobilov do svojih dobaviteljev je za življensko dobo komponente 7 let. Seveda se razni sklopi avtomobila držijo drugačne politike ampak v splošnem prevladuje 7 let kar pomeni, da je temu ustrezna kvaliteta komponent. Kaj pa to pomeni pa si lahko predstavljaš.
me je kar nekoliko strah toliko elektronike v avtu, da so sedaj že vsi števci na lcd zaslonu itd. So to sploh še avtomobili, katerih “rok trajanja” lahko ocenimo na 10 let in več? Imam 16 let staro hondo civic, ki dela brez problema, pri takšnih novih avtomobilih, kjer je cel avto en sam računalnik s kup zaslonov, si pa takšne trajnosti ne zmorem več predstavljati
srcnik: na večjem zaslonu imaš lahko prikaz navigacije samo, če je izbran tudi na manjšem.