Dacia Sandero 1,6 Stepway

Tako »spedenan«, da se za njim obračajo

Bistvo tega terensko naravnanega paketa se kaže z estetskim dodatki in večjo oddaljenostjo karoserije od tal. Krasijo ga robustna zaključka odbijačev ter zaščitne obrobe blatnikov in pragov v črni barvi, srebrni zaščiti podvozja, srebrni letvici na pragovih, podobo pa zaokrožujejo 16-palčna platišča iz lahke litine in srebrna strešna nosilca. Našteto sanderu, poleg blagega terenskega pridiha, podarja tudi precej bolj dinamično, svežo in na splošno privlačnejšo podobo. Slednje se je na testu pokazalo tudi s številnimi presenečenimi pogledi mimoidočih, ki se za navadnega sandera najverjetneje ne bi zmenili.

Ob vstopu v notranjost pademo na realna tla

Manj presenečeni in očarani bi mimoidoči bili nad notranjostjo malega Romuna. Tu je namreč v ospredju varčnost in/ali askeza, kot dosedanja ključna lastnost Daciinih modelov. To velja tako za obliko kot za uporabljene materiale in opremljenost avtomobila. In čeprav lahko preprosto obliko in ceneno plastiko, iz katere so izdelane armaturna plošča in vratne obloge, pripišemo želji po ponujanju novega in cenovno zelo dostopnega avtomobila, pa se nam zdi, da Romuni, oziroma Francozi, ne bi smeli tako varčevati pri ergonomski zasnovi. Položaj za volanom je namreč, z izjemo možnosti vzdolžnega pomika sedeža , enkrat za vselej nastavljen v tovarni, saj sedeža ni moč nastaviti po višini, fiksno pa je nameščen tudi volanski obroč. Zato je položaj sedenja neizogibno visok, k udobni namestitvi pa ne pripomore niti njihova neergonomska oblika. V drugi vrsti je glavna težava pomanjkanje prostora, ta je, predvsem za noge zadnjih potnikov, zelo skopo odmerjen. Če naštetemu dodamo še, nekoč široko uporabljeno, a že dolgo opuščeno in precej nepraktično sproženje troblje s pritiskom na levo obvolansko ročico, se nam lahko za trenutek zazdi, da smo se vrnili v začetek devetdesteih let, ko so v tem razredu pri nas kraljevale »petke« campus. Svetlejša točka sanderove notranjosti je pravilno oblikovan in zato lepo uporaben 320-litrski prtljažni prostor.

Odsluženi Renaultov motor je povsem zadovoljiva rešitev

Nekaj let nazaj nas odpelje tudi preverjeni 1,6-litrski bencinski motor, ki je že zdavnaj zapustil Renaultove proizvodne trakove. Kljub zastareli tehniki, ta s 87 konjiči skrbi, da je sandero vselej dovolj poskočen. Seveda ne smemo biti preveč pikolovski glede robatosti in glasnosti, ki se neizogibno pokažeta, ko želimo iz njega iztisniti, kar obljublja na papirju. Čudežev ne moremo pričakovati niti pri porabi goriva, ki se je na testu ustalila pri 8,2 litra na 100 prevoženih kilometrov.

Ni pravi terenec, a njegova robustnost vabi z asfalta

Ker je, poleg estetsko-zaščitnih elementov karoserije, večja oddaljenost od tal sanderova edina terenskim podvigom namenjena lastnost, kaj več kot kašnega malce bolj razritega kolovoza ne bo zmogel. Kljub temu občutek robustnosti vabi, da se brez slabe vesti v naravo zapeljemo tudi po manj urejenih poteh. Razmeroma dobro se sandero odreže tudi na asfaltnih površinah. Zaradi dodatne oddaljenosti od tal bi pričakovali več prečnega nagibanja karoserije v zavojih. To je sicer v določeni meri prisotno, a je lega kljub temu dovolj zanesljiva. Krmilni mehanizem korektno opravlja svojo funkcijo in, čeprav bi si od njega želeli malce več natančnosti, voznika dobro obvešča o dogajanju na cesti. Med slabše lastnosti štejemo hrupnost, ki v potniškem prostoru postane moteča že pri hitrosti 130 kilometrov na uro in za kar je, poleg razmeroma glasnega motorja, odgovorno varčevanje pri zvočni izolaciji.

Pri opremi se lahko zatakne

Za estetsko prikupnega in svežega sandera stepway je potrebno odštelipribližno 9.300 evrov, a osnovna oprema, ki jo za to ceno ponuja, kupca vrne v prejšnje stoletje, saj ima od sodobne opreme vgrajena le zavorni sistem ABS in varnostno blazino za voznika. Zato so skoraj neizogibna doplačila za električni pomik stekel, centralno zaklepanje z daljinskim upravljanjem, klimatsko napravo, varnostno blazino za sovoznika in morda še usnje na volanskem obroču. Tako se bo njegova cena povzpela tik nad mejo še vedno ugodnih 10 tisočakov, žal pa moramo ob tem pozabiti na sistem za nadzor stabilnosti ESP, ki ni na voljo niti za doplačilo.

Za konec

Sandero stepway je prvi Daciin model, ki se je z dobro mero estetskih sladkorčkov odmaknil od filozofije čim cenejšega in zgolj goli uporabnosti namenjenega avtomobila. Da bi ostal cenovno ugoden, pa se poslužuje odslužene, a preverjene Renaultove tehnike. Zmotijo lahko varčevalni ukrepi na področju ergonomije, materialov, predvsem pa varnostne opreme, ki si je ni moč omisliti niti za doplačilo.