Pridih prenove
Ko so pred približno 15 leti v koncernu PSA prvič predstavili malce bolj imenitno linijo DS, je le malokdo verjel v reinkarnacijo francoskega premijskega duha v svetu avtomobilizma, saj je šlo zgolj in samo za dodobra preznačkane ter olepotičene Citroëne. A se je vse skupaj spremenilo z uvedbo samostojne znamke DS Automobiles, kjer so pričeli predstavljati precej bolj samosvoje, a hkrati tudi bistveno bolj glamurozne avtomobile. Tako so že s športno uporabnim modelom DS7 Crossback ustvarili dovolj gosposko in prestižno prevozno sredstvo, da je zadovoljil celo Urad predsednika Francoske republike. Sicer še vedno ne izvablja tako intenzivnih vzdihov občudovanja kot nekdanji de Gaulleov božanski DS, ki sicer velja za nekakšnega duhovnega predhodnika današnjih »deesov«, a so Francozi dokazali, da znajo narediti še kakšno drugo prestižno zadevščino kot zgolj oblačila, parfume, vina in restavracije, olepotičene z zvezdicami priznanega gumarja.
Model DS7, ki sicer v tem trenutku še vedno predstavlja vrh ponudbe francoske avtomobilske industrije v svetu športno uporabnih križancev, je tako že od samega začetka vzel na muho nemško plemstvo (X3, Q5, GLC), ki dodobra vlada temu razredu. A je za razliko od prej omenjenih precej bolj avantgarden in samosvoj, zaradi česar velja za osvežitev tega segmenta. Res pa s svojimi oblikovnimi linijami, pri katerih je skandinavski minimalizem tolikanj prisoten kot osnovni higienski standardi na kitajski tržnici, ne bo všeč vsakomur. Kar pa tako ali tako niti noče biti. DS namreč želi biti eden bolj ekstravagantnih križancev in nikakor ni za introvertirane osebke.
V lanskem letu je drugi najbolj imeniten DS-ov model doživel rahlo prenovo, za katero so poskrbeli v oblikovalskem studiu DS Design Auto Paris, pri čemer je brž moč ugotovili, da se niso ravno pretegnili pri svojem delu. Omenjeno retuširanje je tako prineslo spremenjene žaromete (DS Pixel LED Vision 3.0), preoblikovano masko, drugačna platišča, napis »DS Automobiles« na zadku ter dve novi karoserijski barvi. Ter izbrisalo oznako »Crossback« iz imena modela.
Zgolj kot zanimivost – svetlobni snop sprednjih žarometov je po novem učinkovitejši ter sveti vse do 380 metrov daleč. Pri nižjih hitrostih pa svetloba osvetli kar 65 metrov v širino.
Pariz lahko počaka
Francoski dekoraterji niti znotraj niso ustvarjali »padca Bastilje« (beri: revolucije), pa četudi se osnovni opremski paket imenuje z zelo pomenljivim imenom Bastille. Pa saj niti ni bilo potrebno karkoli spreminjati, ker se je že pred kozmetično prenovo ponašal z vrhunskim interierjem ter odličnim izborom notranjih materialov.
Izjemno šik notranjost, ki se ponaša s posameznimi asociacijami na boemski Pariz (npr. oblikovni element v obliki diamanta, ki spominja na stekleno piramido pred Louvrom) tako velja za eno všečnejših v tem razredu, ob kateri celo novi GLC izpade nekoliko … otožno. Še posebej ob prenekaterih dodobra premišljenih detajlih (npr. motorizirana ura priznanega urarja B.R.M na vrhu armaturne plošče, čudovito obdelana stikala za odpiranje stekel na sredinski konzoli ali pa giljoširana dekoracija Clous de Paris), česar pri tolikanj tehnicističnih Germanih nikdar ne boste našli. Francozi so pač mojstri svoje obrti, ko je govora o oblikovanju ter notranji dekoraciji!
Še največjo revitalizacijo je doživela multimedijska naprava (DS Iris) z dodobra prenovljenim vmesnikom, ki se ponaša z izboljšanim glasovnim upravljanjem ter … končno (!) … tudi poznavanjem zahodnega južnoslovanskega jezika, ki je kot eden redkih ohranil dvojino. Okej, omenjeni infotainment morda ni toliko dovršen kot pri prej omenjenemu zvezdniku iz Stuttgarta (npr. pri grafiki navigacije), a je dovolj intuitiven ter odziven. Obenem je bila deležna posodobitve tudi zadenjska kamera, ki se po novem ponaša s precej boljšo ločljivostjo, žal pa je potrebno klimatsko napravo še vedno upravljati preko zaslona na dotik.
Avtomobil, ki polno opremljen ter dodobra »hibridiziran« stane toliko kot osnovne verzije nemških plemičev, obenem razvaja tudi z nekaterimi precej nadstandardnimi elementi. Pri tem si še posebno pozornost zasluži funkcija masaže na sprednjih sedežih (serijsko pri paketu Opera), ki sicer ne bo nadomestila vaše najljubše Tajke v bližnjem salonu, a je dovolj učinkovita, da vam vsaj malce sprosti muskulaturo. Predlagam način »mačje tačke«!
Ni za infrastrukturnega ministra
Najbolj imeniten SUV iz dežele šansonov, sivke in divjih protestov je že pred prenovo veljal za enega najbolj udobnih predstavnikov tega segmenta. Inteligentni sistem vzmetenja (Active Scan Suspension) namreč s pomočjo kamere na vetrobranskem steklu zaznava cestne nepravilnosti, prilagaja delovanje vsakega kolesa posebej ter uravnava vzmetenje, zaradi česar je vožnja neizmerno udobna. Avtomobil, ki se nikakor ne sme znajti v voznem parku Ministrstva za infrastrukturo, saj imaš v njem nek neopisljiv občutek, da so ceste v precej boljšem stanju, kot v resnici so. Športne ambicije? Hja, vsaj tolikšne kot zavarovalniške po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja.
S prenovo je DS7 dobil pod motorni pokrov tudi močnejšo priključno-hibridno motorizacijo, poznano že iz nekaterih drugih koncernskih modelov (508 PSE), ki proizvede kar 360 KM. A je tudi 60 »konjev« šibkejša alternativa, ki je tokrat poganjala testni primerek, povsem dovolj zmogljiva ter živahna, da ni nobene potrebe pogledovati po skorajda 5 tisočakov dražji verziji.
Znana kombinacija 1,6-litrskega Puretech bencinskega agregata (200 KM), dveh elektromotorjev na vsaki osi (109 KM) ter 8-stopenjskega avtomatskega menjalnika EAT vsekakor prepriča s svojim nezaznavnim delovanjem. ter še bolj z zmogljivostmi, saj tako motoriziran DS-ov križanec potrebuje od mirovanja do stotice celo manj kot 6 sekund. Impresivno!
Vgrajena baterija, ki ima po novem malenkost večjo kapaciteto (14,2 kWh namesto prejšnje 13,2 kWh), omogoča v praksi okrog 50-kilometrski doseg (oziroma, kot smo tega že vajeni, rajši kakšen kilometer manj), na domači vtičnici pa jo je moč napolniti v približno 6 urah. Poraba? Na tokratnem testu, na katerem sem simuliral rahlo lenega uporabnika, ki ne priklaplja avtomobila vsak dan na vtičnico, je bila poraba okrog 8 l/100 km, kar je sicer zelo dober rezultat za tako krepko in težko vozilo. Ob polni bateriji pa se poraba lahko zniža skorajda za polovico (cca. 4,5 l/100km).
Škoda le, da v ponudbi ni kakšnega močnejšega turbodizla, ki je v tem razredu – elektrifikacija gor ali dol – še vedno precej zanimiv med kupci.
Nouveau prestige
Znamka DS, s katero želijo Francozi ponovno obuditi avtomobilsko visoko modo na svojih tleh, že od samega začetka stavi na športno uporabno »sedmico«. Saj spada v tisti avtomobilski razred, ki je še kako prodajno zanimiv na tej strani Atlantika. Ter seveda tudi na Kitajskem.
DS7 tudi po prenovi še vedno velja za enega bolj avantgardnih predstavnikov premijskih križancev in se želi s svojo drugačnostjo dodobra oddaljiti od bližnje konkurence. Ter ponuditi malce bolj ekstravagantne občutke, kar mu še kako uspeva!
Resda bodo posamezniki, ki premijski razred pojmujejo zgolj in samo skozi prizmo germanskega plemstva, našli v DS7 tisoč in eno »napako« (npr. pomanjkanje vozne dinamike, ohranjanje vrednosti rabljenega vozila, ipd.). A to nikakor ne pomeni, da DS-ovega največjega SUV ne bi mogli postaviti ob bok tudi najbolj prodajno zaželenim rivalom, pri čemer bi lahko kaj hitro ugotovili, da zna kakšnega od njih ugnati tudi v kozji rog. Še posebej pri ceni!
Francoski avtomobilski prestiž vsekakor ponovno živi!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen