Za alfa samce in nogometne mame
Fordova kozmetična linija, poimenovana po legendarnem italijanskem oblikovalcu, se je dotaknila tudi njihovega največjega športno uporabnega vozila na evropskih tleh, ki pa tako ali tako že v osnovi s svojim mogočnim stasom deluje dokaj prestižno. Njegova strahospoštljiva zunanja pojava je hkrati dovolj moderno oblikovana, da se mu na parkirišču nikakor ni potrebno sramovati pred kakšnimi podobno velikimi renomiranimi konkurenti (Volkswagen Touareg, Mercedes-Benz GLE, BMW X5, ipd.), ki znajo biti precej dražji od Fordove ameriške prodajne uspešnice.
In četudi model Edge spada na drugi strani Atlantika med srednje (!) velike SUV, zaradi česar tam nagovarja več ali manj le nogometne mame in razočarane gospodinje, pa na naših cestiščih še vedno deluje izjemno mogočno, kar bo še kako povšeči asfaltnim ekshibicionistom. A le, če se bodo sprijaznili z mankom prestižnejšega leska na emblemu!
Zato so pri Fordu ponudili približno sedem evrskih tisočakov vredno nadgradnjo Vignale, s katero želijo vsaj deloma kompenzirati pomanjkanje znamkinega bolj luksuznega pedigreja. Kar pa se na zunaj brž opazi po obilici kromiranih detajlov, očem prijetni štirislojni platinasto beli barvi karoserije (če si jo seveda zaželite med štirimi možnostmi) ter tudi rahlo pretiranih 20-palčnih platiščih. Pa je to dovolj?
Howdy* Audi!
Nadgradnja Vignale, s katero želijo pri znamki Ford vsaj malce oživiti duh gosposkosti, odkar v svojem portfelju nimajo več »angležev« (Jaguar in Land Rover) ter »švedov« (Volvo), vse svoje kvalitete pokaže z izborom notranjih opremskih dodatkov, namenjenih razvajanju potnikov. Količina usnjenih oplat, ki pokrivajo tudi armaturno ploščo, je namreč tolikšna, da se ne bi čudil, če bodo pri Fordu kdaj prejeli protestno pismo s strani Jadranke Juras. Spisek takšnih in drugačnih nadstandardnih pomagal pa tako izdaten, da je lahko kateregakoli tako imenovanega premijskega proizvajalca pošteno sram, zakaj jih tako drago zaračunava.
Vendarle pa se ves čas tokratnega testiranja le nisem mogel otresti občutka, da jim do podobnih občutkov, kot jih ponuja kakšen Audi, vseeno še precej manjka. Notranjost Edgea, ki je sicer identična kot pri modelih Mondeo in S-Max, namreč navkljub omenjenemu lišpu žal ne ponuja neke prave dodane vrednosti, saj je še vedno mogoče najti vse preveč cenenih detajlov, ki nekako ne sodijo v tako drago vozilo. Voznika, ki je za tovrstno opremljeni Edge plačal več kot 62 evrskih tisočakov, bi tako znala precej zmotiti določena notranja upravljala, ki so povsem ista kot pri precej cenejši Fiesti ter prevelik delež trdih plastičnih mas (npr. okrog sredinske konzole).
Okej, morda bo kdo porekel, da se pri znamki, ki v osnovi ne spada v »sveti krog« premijskih proizvajalcev, kaj več niti ne da storiti. A vendarle so nekaj podobnega precej bolj uspešno znali narediti že pred 15 leti pri nemškem Volkswagnu, ko so si z modelom Touareg na široko odprli vrata v svet prestižnih športnih terencev. Pri čemer so prav dobro vedeli, da vanj nikakor ne smejo tlačiti kakšnih cenenih elementov iz njihovih plebejskih modelov (npr. volanskih upravljal iz Pola) ter so ustvarili precej bolj samosvoj in drugačen model od ostalih Volkswagnov. Podobna zgodba velja tudi za Jeepov Grand Cherokee, ki velja (vsaj pri nas) za edini znamkin premijski model.
Vseeno pa se mi je vse do konca preizkusa porajalo precej resno vprašanje, zakaj potemtakem novodobni marketinški guruji med premijske izdelke brez težav uvrščajo osnovno verzijo Audija A3 brez dvopodročne avtomatske klimatske naprave, medtem ko se ob omembi premijskosti pri trikrat dražjem Edge Vignale, kateremu med opremo manjka zgolj še mikrovalovna pečica, zgolj muzajo? Vprašanje za milijon dolarjev …
Zvok tišine
Glede na to, da sam med luksuzne elemente prištevam tudi blagodejnost tišine, ki dodobra zvišuje bivalno udobje, pa lahko vsaj v tem elementu Fordov Edge povsem brez težav uvrstim med »premijce«. Zvočno decentnost dodobra zagotavlja inovativni sistem za aktivni nadzor šumov, ki zaznava neželene zvoke v kabini in jih izenačuje z nasprotnimi zvočnimi valovi iz zvočnega sistema. Koliko omenjen pripomoček pomaga v praksi, je težko ugotoviti, saj se ga ne da izklopiti, a je bivanje v Edgu resnično ušesom prijazno.
Edino zvočno »motnjo« (če ji tako lahko sploh rečem) tako predstavlja zgolj zvok turbodizelskega štirivaljnika z dvema turbinama, ki s svojimi 210 »konji« predstavlja vrh Edgeove ponudbe na stari celini. Pa saj z agregatom načeloma ni nič narobe, le k pridihu gosposkosti bi v tako velikem vozilu nekako bolj sodil svilen zvok šestvaljnika. Rekli boste, da novodobna okoljevarstvena moda čedalje bolj zapoveduje manjše (in varčnejše) agregate, motorje s šestimi cilindri pa dandanes zaman iščemo celo v precej bolj monumentalno luksuzni Volvovi športno uporabni ladji. Res je, ampak šestvaljnik je le šestvaljnik!
Resda dvolitrski TDCi Bi-turbo povsem spodobno premika (rahlo pozibajačo) Fordovo gmoto, a vseeno ne ponuja kakšnih bolj eksplozivnih doživetij. Pa četudi se temu ne upirata niti dovolj natančen volanski mehanizem, niti odlično delujoč 6-stopenjski avtomatski menjalnik, ki se ne zmede niti med hitrejšim preganjanjem. A če sem povsem iskren, model Edge niti ni namenjen neutrudnemu preganjanju med ovinki, temveč precej bolj blesti v mirnem križarjenju po podeželskih cestah, kjer lahko obenem brezskrbno srkaš kavo iz XXL lončka. Pravi »američan«, vam povem! Tovrstnega doživetja bo hkrati vesela tudi voznikova denarnica, ko bo poraba goriva precej bolj bližja številki 8, kot pa 10.
Po ameriško
Fordov tretji največji SUV na ameriških tleh ponuja izjemno udoben avtomobilski paket, ki bi znal navdušiti marsikaterega avtocestnega vagabunda, ki mu je sicer precej bližja filozofija jenkijskih »highwayjev« kot pa švabskih »Autobahnov«. Pri čemer se mora vseeno sprijazniti s tem, da je, navkljub prestižni nadgradnji Vignale, model Edge še vedno bistveno bližje športno uporabnim terencem iz korejskega polotoka (Kia Sorento, Hyundai Grand Santa Fe) kot pa premijskim križancem iz kovačnic svete nemške trojice. A se lahko še vedno tolaži s tem, da je plačal vsaj 30 odstotkov manj kot za podobno opremljeno in motorizirano prej omenjeno germansko plemstvo.
Tekst in foto: Urban Acman
* živijo, zdravo (angl.; neformalen slengovski pozdrav, izpeljan iz fraze »How do you do?« ki se uporablja pretežno v južnih delih ZDA; izgov.: »haudi«)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen