Vesoljska ladja
Že ob pogledu na zunanjost predhodne, osme generacije Hondinega najuspešnejšega modela, ki predstavlja približno tretjino celotne prodaje japonske tovarne po vsem svetu, je imel človek občutek, da je nekomu uspelo z neba sklatiti vesoljsko ladjo. Če seveda pri tem že odmislimo vse možne stilistične intergalaktične poskuse na starejših generacijah Civicov, katere želi nadobudna mladež približati prehitrim in predrznim.
Najnovejša generacija Civica sedaj sicer predstavlja le oblikovno nadaljevanje oziroma evolucijo dokaj kontorverznega predhodnika, ki bi najverjetneje dodobra razburila tudi Dartha Vaderja. Izjemno aerodinamična ter povsem kupejevska oblika, s koeficientom zračnega upora le 0.27, je v nižjem srednjem avtomobilskem razredu še vedno precej unikatna ter neuniformirana. Ter, kljub že poznani obliki, v vsakdanji sivini srebrnih Golfov TDI z zadnjimi zavesicami, deluje nekako tako, kot če bi med slovenske parlamentarce, ki prisegajo na konfekcijske Murine prevelike kostime, vpadel samuraj v kimonu.
S precej opaznim živordečim testnim primerkom ter všečnimi 17-paličnimi platišči sem se tako med testom odpravil na slovensko podeželje, da bi med kupci tradicionalnega (beri: nemškega) poskušal izzvati malo vojno. Ter ugotavljal, če je še vedno prisotno toliko dvomov do japonskih izdelkov, kot če bi prihajali direktno iz radioaktivne Fukušime. Informacijo o angleškem izvoru, kjer proizvajajo Civica, sem medtem zadržal zase …
We are ready for launch*
V kokpitu Hondinega Civica se človek vsaj za nekaj časa počuti kot mož v črnem. Četudi mu ušesa ne štrlijo toliko kot Will Smithu. Voznika v prvih sekundah precej avantgardna notranjost malce zmede, po globokem vdihu ali dveh pa le ugotovi, da je praktično vse na svojem mestu. Edino rokovanje s potovalnim računalnikom ter prikaz najzanimivejšega podatka na osnovnem zaslonu zahteva vsaj na začetku tolikšen intelektualni napor, kot DeSUS-ovemu poslancu rokovanje z najsodobnejšim mikrofonom v parlamentu. Zanimiva je dvonivojska postavitev merilnikov, kjer so digitalni, z merilnikom hitrosti, postavljeni direktno pred vetrobransko steklo, analogni pa pred voznika. Preseneti izjemno kvalitetna notranjost ter vsesplošen občutek večvrednosti, kar zadnje čase nekako manjka japonski Toyoti.
Paket opreme pri testnem vozilu je tokrat ponudil vse običajno, kar je v tem razredu samoumevno. Kljub temu bi si zaželel še kakšnega neobičajnega in ne povsem samoumevnega brezstičnega ključa, velikega LCD zaslona, da »vesoljskih« asistenčnih sistemov niti ne omenjam. Zatorej podobnih občutkov, kot ob igranju videoigrice v središču Tokia, ni bilo ravno občutiti.
So pa preračunljivi Japonci pri najnovejši generaciji Civica poskrbeli za nemalo koristnih zadev. V precej prostoren prtljažnik, s kar 407 litri prostornine, boste tako lahko naložili še dodatno paleto piva, katere sosed ne bi mogel naložiti v svojega Golfa. Izjemno zanimiva inovacija je možnost zlaganja sedalnega dela zadnje klopi, pri čemer dobimo dovolj prostora, da bi lahko zadaj prepeljali celo ustreljenega … medveda. Morda so japonski strokovnjaki tudi izračunali, da mora biti pogled skozi zadnje steklo, katero je z zadnjim spojlerjem razdeljeno na dva dela, toliko onemogočen, da je skozi njega precej težko opazovati zadaj vozeče razburjene voznike, katere ste izsilili na avtocesti.
Včasih smučam hit’ …
Civic deluje nekako podobno kot nemška smučarska zvezda, Felix Neureuther. Ima odlične športne gene, spada med konstantne prvokategornike, vendar ni ravno vedno na podiju za zmagovalce. Velja za izjemno vodljivega, brez pretiranega prečnega nagibanja, njegovo podvozje pa se hvali tudi z dokaj dobrim požiranjem grbin (govorim o Civicu, ne Felixu!). In to kljub poltogi zadnji premi, katero Honda še vedno ohranja pri zadnji generaciji. Morda je malce vprašanj porajal volanski mehanizem, ki se je pri večjih hitrostih zdel na trenutke za drobec premehak. Kot Felixova kolena na startu velikega tekmovanja.
Dizelska motorizacija s 150 konji pod motornim pokrovom deluje zelo prepričljivo, skupaj z izjemno natančnim ročnim menjalnikom. V trenutni motorni ponudbi (letos sicer pričakujemo še šibkejši 1.6 dizel) velja tudi za najmočnejšo ter najverjetneje tudi za najboljšo izbiro. Vse dokler nas tovarna morebiti ne preseneti s kakšno novo športno verzijo Type-R. Kljub dizelskemu »smradu« ustvari bogastvo motornega navora pravega malega cestnega športnika, z zelo prepričljivimi performansami. Ter ob tem »požre« manj, kot povprečno rejen smučar na pripravah v Alpah.
Chanometer
Hondin Civic ponuja pri svoji dokaj konkurenčni ceni ogromno in ga je v paketu Sport moč priporočati kot zanimiv izbor vsem individualistom, ki si želijo nekonvencionalne drugačnosti ter opaznosti. Test je hkrati tudi dokazal, da je predsodkov do »vzhodnjakov« čedalje manj, kupci pa postajajo čedalje bolj osveščeni. Tudi v najbolj tradicionalističnih okoljih.
Civic sicer želi s svojimi voznimi lastnostmi ter prepričljivo motorizacijo mešati štrene tudi premijskim nemškim proizvajalcem ter jih s svojo oblikovno avantgardnostjo celo preseči. Vendar je Hondina želja, da bi bila znamka razumljena tudi vsaj malce prestižna, velikokrat spregledana. Civic konec koncev le deluje, da je prej bliže »plebejskim« predstavnikom nižjega srednjega razreda, kot pa kakšni BMW-jevi enki ali Audijevi A3.
Japonski očetje so novo generacijo najbolj prodajane Honde pospremili na svet, brez da bi pogledovali, kaj je zapisano v zvezdah ter niso ničesar želeli prepustiti naključjem. Tako avtomobil ne potrebuje ravno bleščavega emblema na nosu, da bi dosegel zvezdniški status in je dovolj politično korekten, da bi se lahko kljub živo rdeči revolucionarni barvi udeležil tudi proslave ob dnevu državnosti.
* Pripravljeni smo na sprožitev
Več o Hondini vesoljski ladji na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Honda Civic 2.2 CTDi Sport – Vojna zvezd 9"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@erixon – v to vesoljsko enolončnico sem res še primešal malce Star Trek-a :-)))
@srcnik – kot je omenil pred mano že erixon, sem se malce surrealno poigral s tremi zvezdicami v celjskem grbu 🙂
@srcnik – celjski grb ima tri zvezdice, mislim da ni bilo drugega namigovanja
@chan – ciljal sem na ‘Prežarči me Scotty!’ pa sem opazil, da je vmes še Darth Vader. Glavno da so zvezde in vesolje 🙂
da na avtomobil ni potrebno pritrditi ravno celjske registrske tablice, da bi dobili še dodatne tri zvezdice pri Euro NCAP preizkusnem trku.
Obrazlaga prosim?
Neverjetno. Avto simpatičen do konca. Kljub temu, da sem bolj pristaš starejših letnikov, se tudi tele zverinice ne bi branila za kakšno testno vožnjo… Civic ostaja Civic, sinonim za ugodje, lepoto in seveda malo adrenalinske žilice. Vozim civica 98, vse kar od mene zahteva je olje in bencin pa gonjo čez ovinke… 😀 Res, vstop v drug svet… Nadzemeljske sfere. 🙂
zoranv12…se pridružujem mnenju. Civic je avto, ki ima zaradi svoje oblikovalske “predrznosti” nek poseben karakter, ki lastniku ponudi nekaj več od (povečini dolgočasne) konkurence. Poleg tega sem prepričan, da še Honda vedno velja za zanesljivo in vzdržljivo znamko, kar lahko povem iz lastnih izkušenj, saj sem si tri leta lastil 8.generacijo civica (1.8 sport), kjer razen olja in filtrov nisem imel drugih stroškov, sedaj pa “kraljujem” na cesti s CRV-jem, ki se mi prav tako zdi vrhunski izdelek.. ;o)