Ekstravagantnež
Pri največjem južnokorejskem proizvajalcu avtomobilov velikokrat uporabijo imena (prvenstveno ameriških) mest pri poimenovanju svojih modelov. Z njihovo uporabo naj bi pri Hyundaiu želeli ustvariti svojevrstno čustveno povezavo med potencialnimi kupci ter življenjskim slogom, ki ga omenjena mesta predstavljajo. Tako naj bi bilo ravno mesto Tucson, ki je sicer dobilo ime po indijanskem izrazu Ts-iuk-shan (črno vznožje), velikokrat povezano z aktivnostmi na prostem ter raziskovanjem narave. Oziroma z vsem tistim, kar naj bi tudi Hyundaiev srednje velik križanec izražal že na zunaj – občutek svobode, robustnost, športen življenjski slog. Okej, verjetno pri tem ni potrebno omenjati, da je ravno ameriški trg precej pomemben za Korejce, pa čeprav želijo na evropskem pustiti precejšen pečat in ne bi bilo prav nič napak, če bi se imenoval … Hyundai Tuscany.
Kakorkoli že, zadnja verzija tehničnega dvojčka Kijinega modela Sportage je v lanskem letu doživela kozmetično prenovo, ki pa je na zunaj precej decentna (osvežena maska z večjimi žarometi, drugačna platišča, …). Roko na srce, znamkinim risarjem se ni bilo potrebno ravno pretegniti, saj je tudi po štirih letih od svoje predstavitve še vedno izgledal dovolj sveže in futuristično ter celo rahlo ekstravagantno. Zlobni jeziki bi znali ob tem poreči, da vsaj s sprednje strani malce sumljivo spominja na Mercedesove električne modele.
Vsekakor pa velja še vedno za enega bolj prepoznavnih srednje velikih križancev na trgu, pri katerem pa že sedaj vemo, da bo v naslednji generacijski izvedbi povsem drugačen. Hyundaieva oblikovalska filozofija pač že od nekdaj zapoveduje, da mora biti vsaka verzija drastično drugačna od prejšnje (spomnite se zgolj na Santa Fe), zaradi česar boste le stežka našli kakšno oblikovno rdečo nit s predhodniki. Gre pri tej poslovni odločitvi za strel v koleno ali za zadetek v polno? Prodajne številke kažejo, da vsekakor slednje.
Že od prejšnje generacije dalje je na voljo tudi malce bolj nastopaška linija N-Line (2.850 evrov pri paketu Impression), ki prinaša nekaj modnega oblikovnega lišpa (19-palčna platišča, športna maska, dvojna izpušna cev, športni sedeži z alkantaro ipd.). Vsekakor avtomobil, ki že na zunaj izžareva, da bi bilo z njim možno – podobno kot si to želi večina volivcev v drugem največjem mestu v Arizoni – osvojiti celo Grenlandijo.
Prenova na pravih mestih
Lanskoletna prenova se je precej bolj dotaknila Tucsonove notranjosti, ki je – pohvalno – poskrbela za nekatere ergonomske izboljšave. Hkrati se je precej bolj približala njihovim najbolj naelektrenim modelom v družini (beri: Ioniq). Še največjo spremembo je tako moč opaziti pred voznikom, kjer se nahajata povsem nova 12,3-palčna digitalna zaslona, ki nista prav nič slabša od tistih v kakšnem BMW X1 ali pa Mercedesu GLA. Nekoliko sicer zmoti menijska struktura, ki zahteva nekaj privajanja, a je možno nastaviti tudi kakšno bližnjico na volanski tipki z zvezdico (npr. za asistenčne sisteme ter obvezen izklop nadležnega piskanja ob prekoračitvi hitrosti).
Izbor materialov je soliden, a še vedno brez pravega premijskega pridiha, tako da so lahko v salonih določenih nemških znamk še povsem brez skrbi. Pa saj Hyundai s svojim Tucsonom itak ne sili tja, kjer se bleščijo štirje krogi ali modro-beli propeler! Za ta namen ima namreč povsem drugega aduta v rokavu, ki sliši na isto ime kot nekdanja rock skupina, v kateri je zaslovel Phil Collins (beri: Genesis).
Navdušujejo fizična stikala za klimo (po prenovi), še bolj pa bogastvo opreme (paket Impression), kjer se najde tudi prenekateri nadstandarden kos, za katerega je potrebno pri prej omenjenih Nemcih dodobra seči v žep (npr. projicirni zaslon, ogrevanje zadnjih sedežev, slikovni prikaz območja mrtvega kota v instrumentni plošči). Še posebno pozornost si zasluži doplačilni element v obliki inteligentnega sistema za parkiranje na daljavo, s katerim je moč s pomočjo ključa na daljavo zagnati motor ter ga parkirati v npr. garažni boks.
Za liter preveč
Ne, tokrat nikakor ne govorimo o prostornini prtljažnega prostora, ki je sicer s svojimi 616 litri izdaten, niti o pivskih navadah povprečnega spodnjekaravanškega prebivalca. Temveč o sami porabi Hyundajevega križanca, na katerem se blešči oznaka Hybrid. Pod motornim pokrovom omenjene verzije se vrti kombinacija 1,6-litrskega T-GDI agregata, ki proizvede precej zdravih 160 »konjev«, ter elektromotorja (65 KM), ki črpa energijo iz baterije s kapaciteto 1,49 kWh, medtem ko za prenos moči skrbi klasična 6-stopenjska menjalna avtomatika. Sistemska moč tako znaša (na papirju več kot prepričljivih) 215 KM, a se vseeno zdi, da niso tako poskočni, kot to nakazuje njihovo število.
In kako se izkaže v vsakdanjih prometnih situacijah? Pri Hyundaiu smo že vajeni, da njihovi hibridi prinašajo za odtenek bolj uglajeno vozno doživetje kot pri njihovih največjih rivalih iz dežele vzhajajočega sonca. Nenazadnje že zaradi tega, ker Korejci za prenos moči ne uporabljajo neskončnostopenjskega menjalnika, zaradi česar je hrupa tudi med priganjanji manj. Morda zgolj kot zanimivost – obvolanski prestavni ročici imata v običajnem voznem režimu funkcijo nastavitve stopnje rekuperacije, medtem ko v športnem načinu prevzameta funkcijo ročnega pretikanja.
A vendarle Hyundaieva motorna dvoživka ne zmore povsem slediti svojim japonskim rivalom z znakom treh ovalov pri sami porabi, saj jo je bilo le stežka moč držati pod vrednostjo 8 litrov. Ob malce bolj navdahnjenih manevrih na avtocesti pa se je znala celo približati 9 litrom. Vsekakor za odtenek preveč za novodobnega hibrida, pa četudi pokaže na tehtnici več kot 1,7 tone, a je brez štirikolesno gnane pomoči. Toyota RAV4 zna ob podobnih pogojih pokazati na potovalnem računalniku vsaj liter nižjo porabo.
Tudi če se kupec ne odloči za 770 evrov drago elektronsko nadzorovano vzmetenje, se zna prenovljeni Tucson izkazati z dovolj vzornim obnašanjem na cestišču. Okej, določene prečne neravnine ga znajo malce vznemiriti (tudi na račun paketa N-Line in 19-palčnih platišč), a še vedno ponuja dovolj udobja. Volanski mehanizem? Soliden, a brez kakšnih presežkov.
Zakaj premium?
Ko človek sede v tako izdatno opremljen avtomobil, ki se obenem ponaša z dovolj suverenim pogonskim sklopom ter vzorno voznostjo, se nehote vpraša, zakaj bi sploh pogledoval h (konkretno) dražjim primerkom premijskega porekla. In ravno zadnja izvedba Hyundajevega srednje velikega križanca je izjemno dober pokazatelj, da ni pretirane potrebe po več 10 tisoč evrskem doplačilu za dokaj podobno vozno izkušnjo, kot jo prinaša že prej omenjeno nemško plemstvo. Seveda pa se ob tem pač ne boste mogli pohvaliti bližnji okolici, kako »uspešni« ste v svojem poslovnem življenju.
Res pa tudi izdatno opremljen Tucson zahteva že kar konkreten kupček cekinov (v tokratnem primeru več kot 44 tisoč), a še vedno velja za enega bolj racionalnih nakupov. In že zaradi tega bo ostal Tucson tudi v prihodnje eden bolj zaželenih modelov s korejskega polotoka pri nas, pa četudi ga bomo verjetno videvali v prihodnje v precej drugačnih oblikah. Oblikovni konvertit – ki pa, za razliko od tistih političnih preko luže, vseskozi ohranja svojo osnovno filozofijo.
Tekst: Urban Acman. Foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Lep pozdrav iz Tucsona"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ljudem je treba razložiti, da se ime avta ne izgovori TuKson.