Mazda3 MPS (2010)

Medtem ko je bilo pri predhodnici zaradi diskretnosti zunanje podobe težje razbrati pravi značaj modela, je Mazda “napako” pri novinki popravila, saj mimoidočim dosti bolj nedvoumno sporoča agresivnost in dinamiko.

Manj diskretna

Začne se že takoj pri zunanji podobi avta, kjer izstopa motorni pokrov z dodatno izboklino in režo za zajem zraka v njej, po ena izpušna cev na vsaki strani zadka avta, zajetna platišča z dobrimi nizkopresečnimi pnevmatikami, poudarjeni oblogi pragov in bolj agresivna prednji ter zadnji odbijač s pripadajočimi napisi MPS. MPS zgodba se nadaljuje v kabini, kjer še najbolj izstopata prednja športna sedeža z odličnim bočnim oprijemom ter merilniki s spremenjeno grafiko ter dodatnim podatkom o stanju tlaka v polnilnem sistemu motorja. Resnici na ljubo je ta podatek zanimiv prvih pet minut vožnje, saj neke prave uporabne vrednosti ne premore. Namesto njega bi glede na športno naravo MPS-ke in pomanjkanja podatka o temperaturi hladilne tekočine motorja, ki ga v trojkah generalno ni, Mazda lahko vgradila merilnik temperature hladilne tekočine, ali še bolje temperature motornega olja.

Bistvo je očem skrito

Pa pustimo dekoracijo ob strani in se posvetimo očem skritemu bistvu tega avta … motorju. Ta je tako kot pri predhodniku turbobencinski štirivaljnik gibne prostornine 2,3 litra. Nazivna moč je spodobnih 191 kilovatov oziroma okroglih 260 “konjev”, ki jih razvije pri 5.500 vrt/min, največji navor pa 380 Nm. Krivulja navora doseže svoj vrh pri točki 3.000 vrt/min, kar se občuti tudi na cesti, saj motor že tik pod to mejo začne zares “butati”. Tovrstni motorji so izvrstni dokaz, da je turbobencinski navor, čeprav po številki na papirju enako zajeten kot turbodizelski, nekaj povsem drugega. V primeru MPS-a govorimo o 380 “njutnih”, ki v spodnjih prestavah mejijo že na mejo brutalnega, saj zahteva od voznika, predvsem na slabih cestah, zvrhano mero pozornosti in moči v rokah, da zadrži volanski obroč vedno usmerjen tja, kamor želi on iti in ne kamor ga želi “odpeljati” motorni navor. Piko na i o zmogljivostih pristavi še dejstvo, da je moči vedno in povsod dovolj, saj bodo voznik in sopotniki pri pospeševenju s polnim plinom tudi nad hitrostjo 200 km/h dovolj jasno čutili pospeševanje avta, brez da bi morali iskati potrditev o naraščanju hitrosti recimo na merilniku hitrosti.

Udobje je izgubilo na pomenu

Energičnost, brutalnost in športne vozne zmogljivosti so bile več kot očitno glavne smernice pri snovanju nove mazde3 MPS, saj je vse v njej bolj športno in trdo kot pri predhodnici. Najbolj očitno je to opaziti pri podvozju, kjer je predhodnica poleg zvrhane mere dinamike vožnje zmogla postreči tudi z nekaj vsakodnevno uporabnega udobja. O tem pri novinki le stežka govorimo, saj je vzmetenje nastavljeno zelo na trdo in brez najmanjšega ozira na umirjeno in sproščujočo vsakdanjo vožnjo. Nekaterim je tovrstna “grobost” avta všeč, drugim spet ne, a ravno v tem je čar tako zelo široke in pestre ponudbe na trgu, kot jo poznamo in premoremo.

Bistvena zamera ostaja

Žal Mazda z novinko še vedno ni odpravila bistvene zamere predhodnice. Pogon je namreč še vedno speljan samo k prednjemu paru koles in ne do vseh štirih. Ja res je, diferencial ima vgrajeno zaporo, ki celo “nekaj daje od sebe”, a vendarle, takšno poplavo moči je neprimerno lažje brzdati, če se razdeli na štiri dele, kot samo na dva in še ta dva vpeta v volanski mehanizem. Rezultat je že omenjena zahteva po čvrstem držanju volanskega obroča med priganjanjem, saj v nasprotnem primeru zapora diferenciala hitro “odpelje” avto po svoje. Podobno sta tudi menjalnik in pripadajoča sklopka športno trda in robata, ki ravno tako zahteva odločno desno roko ter levo nogo voznika, v nasprotnem primeru se lahko hitro zgodi, da prestavna ročica sicer prijazno kratkih gibov, obtiči med prestavami.

Za konec