The one and only*
Včasih imaš občutek, da se z Minijem dogaja podobno kot z londonskim Wembleyem med letošnjim nogometnim finalom Lige prvakov. Tako deluje, da Angleži le nemočno opazujejo ob strani, medtem ko Nemci rovarijo po njihovi ikoni. Vendarle pa si je potrebno priznati, da če Bavarcev ne bi bilo, se Lionel Messi ne bi držal za zadnjo stegensko mišico, Minije pa bi si lahko ogledovali zgolj na priložnostnih poštnih znamkah za pol funta.
Zaljubljenci v Alec Issigonisovo ikono sicer pravijo, da je tisti pravi in edini Mini zgolj klasična trivratna različica. A smo kljub temu dandanes priča rahlo bizarnim poskusom, kako bi ga še dodatno podaljšali, v celoti napihnili ter ga kasneje spet rahlo stisnili. Ne pa bi se čudil, če bi dočakali še kakšnega mikro Minija oziroma Miniman-a.
In Mini je le tisti pravi in edini, če pod motornim pokrovom že počasi zmanjkuje prostora za vse razposajene konje ter če je iz njegovega izpuha moč slišati rahle detonacije. Pravoverneži bi kakšno podhranjeno One verzijo tako ali tako najraje dali pod spomeniško varstvo ter ga postavili poleg Trafalgarja. Z zadovoljstvom sem ugotovil, da je nekaj podobnega prišlo tudi na naš test. A da ne bo pomote, to ni bil One, temveč eden in edini …
GP
Priznati moram, da enostavno nisem vedel, da obstaja tako veliko alternativnih poti med pisarno in domom, dokler nisem sedel za volan enega izmed 2.000 izdelanih Minijev John Cooper Works GP (Garmin navigacija jih pozna pod kategorijo »okrog riti v žep«). Ter bil istočasno deležen neverjetno veliko zavistnih pogledov mladih očkov v družinskih enoprostorcih, ki so se medtem potihoma spraševali, kdaj za vraga so izgubili moškost!
Sicer bi s svojo dovolj strupeno zunanjostjo že povsem »običajna« različica John Cooper Works (s 155 kW) mlade enoprostorske očete spomnila na to, da se morajo naročiti h ginekologu. A dobrih 7 evrskih tisočakov dražjo limitirano verzijo GP ob bežnem pogledu izdajajo zgolj decentni dodatki v obliki aerodinamičnega paketa, posebne barve Thunder Grey Metalic z rdečimi odtenki na zunanjih ogledalih, zadnjega spojlerja ter velike nalepke na pokrovu motorja. In če bi se kdo malce perverzno spraševal, če GP-ju zvišuje ceno zgolj nalepka, podobno kot je nekdaj fluorescentno zelena O’Neillova Yugu Koral 45, je potrebno razložiti, da so prave razlike najbolj opazne šele pod površjem. Nekako tako, kot med prelestno zeleno Slovenijo ter prelestno zeleno … Švico!
»Gepejki«, ki je v prvi meri namenjena rednim obiskom bližnjega dirkališča, so dodelali iz Cooperja S poznani, prisilno polnjeni 1,6-litrski turbo Twin-Scroll motor, ki je pridobil dodatnih 7 razposajenih »konjičev« ter ponuja 260 Nm navora v zelo širokem območju vrtljajev (280 pri vklopu funkcije overboost). S pomočjo izjemno natančnega ročnega 6-stopenjskega Getragovega menjalnika se skorajda tako rad vrti, kot Erjavec med posameznimi ministrstvi. Pogled na dirkaško nameščen merilnik vrtljajev pred voznikom, ko se igla hipoma bliža omejevalniku pri 7.500 vrtljajih, pa navduši še bolj kot opazovanje družinskih očetov, kako izpolnjujejo menstrualni koledarček.
Od Mercatorja do Nürburgringa
GP-jeve dodelave v obliki športno nastavljenega vzmetenja, ki je nižje za 20 mm, blažilnikov, ki so zaradi večje togosti obrnjeni na glavo, sprednjih koles, ki imajo manj stekanja, ter poldirkaških, dokaj agresivnih Kumho pnevmatik (215/40/17 Kumho Ecsta V700) sicer najverjetneje ne bodo prišle ravno do izraza tistim kupcem, ki bi potrebovali mali mestni avto za skakljanje do najbližjega Mercatorja. Vendar pa, če imajo povsem slučajno med domom in Mercatorjem stezo Nordschleife, bo zanimiva informacija, da bodo lahko prišli do svežega kruha v zgolj 8 minutah in 23 sekundah!
Precej neposreden volanski mehanizem bi lahko nepoznavalce presenetil z dokaj velikim rajdnim krogom med manevriranjem v ozkih ulicah. A hkrati med hitro vožnjo ponuja tako prvinske občutke, da se voznikove dlake na koži postavijo pokonci še bolj, kot so se na njegovem vročem prvem zmenku v kavarni s svojo bodočo ženo. V izbranem programu Sport postane volan še bolj neposreden, bistveno odzivnejša pa postane tudi stopalka za plin. Ob tem pa še daleč najbolj navduši izpušni sistem, ko pri dovolj ogretem motorju, ob odvzemu plina, prične iz njega tako prijetno pokati, da bi najraje šel v bližnji gozd dražit lovce, medtem ko v popolni tišini stražijo na preži.
Poleg tipke Sport se nahaja še mala tipka GP, ki poskrbi za popolni izkop stabilnostnega sistema, a ostaja v pripravljenosti elektronizirana zapora diferenciala. Le ta pri ostrem pospeševanju iz ovinkov samodejno zavira notranje kolo, avto pa dobesedno katapultira. A vseeno se je potrebno zavedati, da v skrajnem primeru ne bodo pomagale niti šestbatne Brembove čeljusti, objemajoč 330 mm velike sprednje zavorne diske, če bi kdo želel na vsak način dokazati, da zaenkrat še ne potrebuje ProComfort light flow tamponov.
Hiter in drzen?
GP je hiter! In je drzen! A da bi lahko postal poleg Miley Cirus (okej, če želite, tudi poleg Justina Bieberja) predmet mokrih najstniških sanj, pa ni ravno najprimernejši. Zatorej mulčki, s svojih sten še ne trgajte posterjev z zeleno osvetljenimi Hondami in Mitsubishiji!
GP ponuja zgolj najnujnejše ter je v iskanju čim manjše teže (1.160 kg) oropan vsega »balasta«, ki ni ravno potreben na dirkališču. Tako bi bil marsikateri mlečnozobi nadobudnež pošteno presenečen, ko bi namesto zadnje klopi opazil rdeč prečni drog, namenjen večji togosti karoserije. Ter obenem preklinjal, ko zadaj ne bi mogel peljati svojih Facebook prijateljev do Portoroža.
A ko se skobacaš v avto in se te dobesedno oprime izvrsten Recaro sedež, se rahlo nasmehneš ob največjem števcu hitrosti na svetu, hkrati zagrabiš ravno prav odebeljen in ravno prav pokončno nameščen volanski obroč, te v trenutku prime tista že davno zakrknjena mladostniška navihanost, da bi si zopet privoščil biti vsaj malce drzen in hiter. In v naslednji sekundi pozabiš na vsakdanje »malenkosti« kot so tempomat, upravljanje na volanu, zadnji brisalec ter poslušanje radija.
Chanometer
Star nemški pregovor pravi, da naj bi bil voznikov užitek premosorazmeren z globino njegove denarnice. V primeru Minija JCW GP to še kako drži! A vendarle: kdor ga bo znal izkoristiti na stezi, bo kaj kmalu ugotovil, da je zelo dobro naložil 7 evrskih tisočakov za paket GP. Racionalneži bodo sicer pogledovali k večjim, a precej cenejšim, hot-hach alternativam, kot sta Golf GTI ter Focus ST, a bodo hkrati vsaj deloma oropani tistega neopisljivega občutka razposajenosti, ki ga zna ponuditi najhitrejši Minijev gokart ta hip. Občutek, primerljiv gledanju finala Lige prvakov v gneči večtisočglave množice sredi stadiona na Wembleyu, kljub temu, da bi si lahko bistveno ceneje ter udobneje ogledal isto tekmo v zavetju domačega kavča, med najboljšimi prijatelji ter s hladnim pivom v roki.
Sedeč v Miniju JCW GT se pričneš nehote spraševati, če morda ni Angležem, pardon … Bavarcem, že sedaj uspelo ustvariti svojevrstnega približka kiborgu. Skupek stroja in človeka. Saj imaš med vožnjo vseskozi občutek, kot da ti je nekdo na zadnjo plat pričvrstil gume!
Več o GP-ju pa na spletni strani.
Tekst in foto: Chan
* eden in edini (ang.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen