Ohranja vitalnost

MB VITO 01

MB VITO 02

MB VITO 03

MB VITO 04

MB VITO 05

MB VITO 06

MB VITO 07

MB VITO 08

MB VITO 09

MB VITO 10

MB VITO 11

MB VITO 12

MB VITO 13

MB VITO 14

MB VITO 15

MB VITO 16

MB VITO 17

MB VITO 18

MB VITO 19

MB VITO 20

MB VITO 21

MB VITO 22

MB VITO 23

MB VITO 24

MB VITO 25

MB VITO 26

MB VITO 27

MB VITO 28

MB VITO 29

MB VITO 30

Uspešno skrivanje let

Desetletje je v avtomobilskem svetu precej dolga doba, v kateri se velika večina avtomobilskih modelov že upokoji. Razen v segmentu gospodarskih vozil, kjer leta tečejo malce bolj počasi. To dokazuje tudi Mercedesov delovni Vito, ki ga poznamo v tej obliki že vse od leta 2014, naslednika pa ne bo še vsaj kakšno leto in pol. Vseeno pa dosedanja verzija še vedno precej dobro skriva svoja leta, kar ji uspeva tudi s pomočjo blagih kozmetičnih prenov.

Lanskoletna osvežitev tretje generacije (W447) priljubljenega Mercedesa, ki je bila – lahko ste prepričani – hkrati zadnja, je prinesla spremenjeno masko ter opcijo matričnih žarometov (Multibeam LED), zaradi česar deluje še za odtenek bolj samozavestno in prezentno. Resda pa je Vito (oziroma njegov enoprostorski brat, razred V) tudi po desetih letih od svojega rojstva videti še vedno dovolj graciozno in elegantno, da na zunaj ni bilo pretirane potrebe po izdatnejšem lišpanju ter glajenju starostnih gubic.

Malce več dela so imeli notranji dekoraterji, saj so morali voznikovo okolje dodobra posodobiti in digitalizirati. Prenovljeni Vito ima tako po novem modernejši informacijsko zabavni sistem MBUX z 10,25-palčnim zaslonom, ki se sicer izkaže s precej lepo grafiko, a žal ni med večjimi (premajhne ikone). Novi Ford Connect Transit ter njegov Volkswagnov dvojček Transporter imata to že bolje rešeno. Inženirji v Stuttgartu so mu dodali še gumb za zagon motorja (prvič sploh brez ključa!) ter volanski obroč z upravljalnimi drsniki. Slednja rešitev se je sicer že v ostalih Mercedesovih osebnih vozilih izkazala za sila nepraktično in neergonomsko pri natančnem nastavljanju kakšne povsem preproste funkcije (npr. glasnosti radia). Pri tem si nikakor ne predstavljam, kako bi kdorkoli lahko nastavil želeno hitrost tempomata s potnimi prsti . Skorajda tako nemogoča misija, kot odprtje iranskega veleposlaništva v Tel Avivu.

Kakorkoli že, znamkina filozofija že od nekdaj veleva, da morajo tudi njihova komercialna vozila izžarevati kanček gosposkosti in elegance, s čimer bi se že na zunaj ločili od konkurence. Oziroma, da vam ne bo nerodno, ko ga boste parkirali pred rdečo preprogo, če se boste zvečer s svojo boljšo polovico odpeljali z Vitom v opero. In ne, portir vas ne bo odvlekel v zaodrje, da popravite osvetlitev.

Za delo in dom

Mercedesov Vito z oznako Mixto je ravno tisti primerek, ki ga lahko čez dan uporabljate kot delovno dostavniško vozilo, a je obenem dovolj imeniten, da bo lahko ob popoldnevih  nastopil kot vaše družinsko vozilo. Mixto namreč omogoča prostor za do 6 potnikov (v primeru tokratnega testnega vozila 5), zadaj pa je dovolj praznine za kar 4,1 m3 tovora (najdaljša izvedba dolžine 5,37 m) oziroma 3,6 m3 pri tokratni različici, ki je na parkirišču zasedla 5,14 m dolg prostor. Poleg omenjene različice sta sicer na voljo še povsem dostavniška verzija ter Tourer z 9 sedeži, ki predstavlja malce bolj enostavno izvedbo enoprostorskega razreda V.

Vsekakor pa raje ne delajte kakšnih vzporednic z ostalo zvezdniško zasedbo iz Mercedesovih salonov, saj gre pri Vitu v osnovi še vedno za delovni stroj. Na to kaže že obilica trde plastike, neobloženih odlagališč ter precej špartanska opremljenost. Po stari Mercedesovi navadi bo namreč življenje v Vitu prijetneje šele s pomočjo bogatega spiska dodatne opreme, ki je bila pri tokratnem primerku vredna skoraj 30 tisočakov. Dodatne cekine iz denarnice je treba pripraviti tudi za samodejno klimatsko napravo, ogrevane sedeže, sistem Auto Hold ter celo za ročaje za vstopanje voznika in sovoznika.

Vsekakor vam nakupa povsem osnovne verzije, ki je sicer dokaj skopo opremljena, ne priporočam najbolj, še posebej, če boste za njegovim volanom preživeli več časa. Konec koncev tovrstnega delovnega dostavnika z dizelsko motorizacijo pač ne kupujemo zgolj zaradi krajših par kilometrskih premikov.

Za vse vremenske razmere

Bruseljske »elektro« direktive gor ali dol, v segmentu lahkih dostavnih vozil še vedno prevladuje dobri stari dizel, ki pa je vseeno doživel precej optimizacij. Na Mercedesovem ceniku tako najdemo v tem trenutku pet različno močnih turbodizelskih verzij (OM 622 in OM 654), ki pa so seveda povsem v skladu s trenutnimi okoljskimi standardi. Na voljo je seveda tudi električna verzija eVito, kar pa se bo najverjetneje dodobra spremenilo že pri naslednji generaciji, ki bo precej bolj elektrificirana.

Druga najmočnejša različica v ponudbi se ponaša s 190 konji največje moči ter se izkaže kot ena najbolj optimalnih. Še posebej, ker navduši z obilico uporabnega navora (440 Nm že pri 1.350 vrtljaji), zaradi česar nikdar nimaš občutka podhranjenosti. Vse skupaj nadgradi odlično delujoč 9-stopenjski avtomatski menjalnik, ki zelo dobro sodeluje z motorjem. Kakršnokoli obotavljanje med speljevanji? Niti pod razno. Vse skupaj nadgradi suveren štirikolesni pogon, ki poskrbi za boljšo trakcijo na spolzkem, a stane precej zasoljenih 5 tisočakov. Poraba? Računajte na dobrih 8 litrov črnega.

Med ovinki najbolj zvezdniški dostavnik v ponudbi pokaže, da navkljub svojim letom še nikakor ni za staro šaro. In ne le to! Podvozje je zelo dobro uravnoteženo, zaradi česar se pelje celo lepše od marsikaterega novejšega rivala, pri čemer lahko doda višjo stopnjo udobja še doplačilno zračno vzmetenje Airmatic. Omenjeni pripomoček poskrbi, da je Vito vedno oddaljen na enaki višini, ne glede na dodatno obremenitev. Sistem za nadzor blažilnikov pa spremlja trenutno stanje vsakega kolesa in samodejno prilagaja blaženje.

Dodatni vitamini

Pred prihodom novega Mercedesovega dostavnika, ki se dodobra zakamufliran že prevaža po testnih poligonih, je dosedanja verzija prejela ravno še dovoljšnjo dozo poživil, da je še ni treba odpisati. In ne le to. Navkljub svojim letom še vedno kaže precej vitalnosti in čilosti, da se mu prav nič ni treba skrivati pred mlajšimi rivali, med katerimi mu verjetno še najbolj diha za ovratnik Fordov in Volkswagnov dvojec.

Zaradi svoje precej samozavestno zastavljene cene verjetno ne bo prva izbira preračunljivih (savinjskih in gorenjskih) obrtnikov in podjetnikov, ki v tovrstnih potniško-tovornih kombinacijah najdejo primerno službeno-družinskoo vozilo. Saj veste, zjutraj v delavnico, popoldne z otroki na nogometni trening. A bi znal prepričati vse tiste, ki želijo, da tudi njihova delovna vozila že na zunaj poudarjajo premijski značaj.

Tekst in foto: Urban Acman.