Opel Corsa 1.3 CDTI Enjoy

Zunaj občutno večja, znotraj niti ne

Avto je na zunaj krepko zrasel, saj je od predhodnega modela daljši kar za 16 cm in mu tako manjka le še milimeter do okroglih štirih metrov skupne dolžine, pri tem pa je zanimivo, da je medosna razdalja z 2511 mm daljša le za dva centimetra, kar se pozna tudi v potniškem delu kabine. Tako je sicer za voznika in sovoznika dovolj prostora in tudi zadaj se nad odmerjenimi centimetri v višino ne pritožujejo, a kaj ko ga bo v dolžino za kolena zadnjih potnikov ob malo večjem vozniku ali sovozniku kaj hitro zmanjkalo. Ja, kljub temu, da so nekateri predstavniki tega razreda dolgi že štiri metre, se ta zunanja mera v njihovi notranjosti še vedno ne pozna. Eden od razlogov za takšno zasnovo avta je tudi izpolnjevanje najnovejših zahtev po varovanju peščev v primeru trka, zaradi česar so bili inženirji in oblikovalci prisiljeni podaljšati nos vozila in privzdigniti motorni pokrov ter v prvega namestiti mehke zmečkljive cone, drugega pa dodatno odmakniti od trdih elementov motorja.

Ob prednjih sedežih se ustavimo za trenutek še pri voznikovem delovnem prostoru, pri katerem naj najprej pograjamo namestitev stikal za luči levo ob volanskem drogu. Zaradi njihovega položaja za volanskim obročem so namreč umaknjene iz voznikovega vidnega polja in deloma tudi dosega rok. Hvale vredno je dejstvo, da si bo lahko praktično vsakdo prilagodil delovno mesto povsem po svojih željah z izdatno nastavljivim volanskim obročem in sedežem. Žal pa moramo ob dobri ergonomiji potožiti nad razmeroma slabo oblikovanima prednjima sedežema, ki pokažeta zobe predvsem na daljših poteh. Po kakšnih dveh urah vožnje se namreč voznikov in sovoznikov hrbet začneta pritoževati nad preveč poudarjeno ledveno oporo, njuna stegna pa nad preveč privzdignjenim prednjim delom sedala.

Se je pa v primerjavi s predhodnico za 25 litrov zredil osnovni prtljažnik, v katerega so po novem vgradili tudi uporabno zasnovano poličko in po naklonu nastavljiv naslon zadnje klopi. S tem smo dobili dvonadstropen prostor v zadku, pri čemer je možno ločilno poličko enostavno odstraniti ali namestiti kar v dno prtljažnika, kjer je pripravljena na uporabo v vsakem trenutku.

  Mali motorček je glasen, kot bi ga razganjalo od moči

V testni corsi je bil vgrajen najšibkejši turbodizelski štirivaljnik CDTI z 1,3 litra gibne prostornine, nazivnimi 55 kilovati moči in največ 170 Nm navora. Mrzel rabi nekaj predgretja, sam zagon pa pospremi tudi razmeroma glasen tek, ki se sicer s segrevanjem umirja, a še vedno ne dovolj, da pri avtocestnih potovalnih hitrostih motorni trušč ne bi prekomerno vdiral v potniški prostor, kjer občutno moti akustično udobje vožnje. Zaradi tega smo se veliko raje vozili z malo corsico po mestih in pri manjših hitrostnih povprečjih, kot pa divjali po avtocestah.

  Vstopni motor se bori z maso vozila

Omenili smo, da je corsa zrasla za 16 centimetrov, nismo pa še povedali, da se je pri tem tudi zredila za približno 100 kilogramov. Točno to maso pa še kako čuti pogonski mlinček, ki se z vsakim kilogramom posebej pošteno bori. Nekaj k temu prispeva slaba prožnost motorja v spodnjem območju motornih vrtljajev in posledična potreba po speljevanju s povišanimi vrtljaji na klancih ter dejstvo, da bodo prehitevanja pri hitrostih nad 80 km/h omejena predvsem na dolge in pregledne odseke cest, saj tudi izbira prestave ali dveh nižje ne bo imela za posledico občutnejšega pospeševanja avta. Pride pa med umirjeno vožnjo s corso 1.3 CDTI do izraza neka druga odlika mlinčka pod prednjim pokrovom.

Ni najhitrejša, a se zato hitro odžeja

Ta odlika je seveda skromna žeja. Pa ne mislite, da je skromna samo pri umirjeni vožnji. Ne sploh ne! Tudi med priganjanjem do onemoglosti ali večji količini kilometrov narejenih v gostem mestnem prometu poraba ne bo presegla meje sedmih litrov na sto prevoženih kilometrov, medtem ko lahko ob umirjeni vožnji računate celo na vsega 4,5 litrov ali še kakšen deciliter manj.

Vozna dinamika je dobra, ne pa tudi odlična

Po voznih lastnostnih nas Oplova novinka ni presenetila. Tako kot je značilno za vse sodobne ople, zaznamuje njeno vožnjo dokaj stabilna lega vozila, ki pa je v ovinkih občutljiva na nenadne odvzeme plina ali zaviranje (rahlo odnašanje zadka iz smeri vožnje). Volan je za mestne potepe prijetno servo ojačan, pri večjih hitrostih pa žal ne spusti do voznika dovolj povratnih informacij izpod prednjih koles, sam volan pa je tudi zgolj povprečno odziven. Je pa res, da je bila testnica obuta v zimsko obutev, temperature zunaj pa so dosegale tudi okoli 20 °C. To pa je za mehko mešanico gume v zimskih “radirkah” preprosto preveč, kar se je odražalo tudi v večjem “svaljkanju” corse med preganjanjem skozi ovinke.

Za konec

Corsa je, tako kot še nekateri drugi konkurenti, z novo naklado občutno zrasla v dolžino. Žal se ta zunanji prirastek ne pozna občutneje tudi na prostornosti v notranjosti. V njen zagovor lahko zapišemo, da se še vedno uvršča v razred majhnih mestnih avtomobilov, kjer so kupčeva pričakovanja po prostorskem razkošju zmerna. Nikakor pa njihova pričakovanja ne bi smela biti pretirano skromna, ko steče beseda o ergonomiji, uporabnosti, varnosti in opremljenosti. S slednjimi je namreč corsa založena že serijsko ali proti dodatnem doplačilu. Opel se je namreč v zadnjih nekaj letih zavedel, da si kupci želimo individualnosti, možnosti bogate izbire med modeli in dodatno opremo. Ravno zato imajo opli tretjega tisočletja posebej dolge sezname doplačljive opreme in številne sodobne pogonske motorje v ponudbi. Tako obstaja zelo velika verjetnost, da bo praktično vsak kupec našel nekaj, kar mu najbolj ustreza tudi v obliki nove corse. Glede ostalih postavk vam ne nameravamo soliti pameti, pri izbiri motorja pa moramo povedati, da se pri varčnih dizelskih različicah stegnite vsaj do druge stopničke s 66 kilovati, saj se 55 kilovatov in 170 njutenmetrov resnično bori z nekaj manj kot 1200 kilogrami lastne mase corse.