Peugeot 107 Active 1.0 – Milka na kolesih

107 20

107 01

107 02

107 03

107 04

107 05

107 06

107 07

107 08

107 09

107 10

107 11

107 12

107 13

107 14

107 15

107 16

107 17

107 18

107 19

107 21

Morda so bili Francozi, v sodelovanju z Japonci, že leta 2005 toliko modri ter uporabili filozofijo, katere dandanes v vseh segmentih drastično primanjkuje. Filozofijo, v obliki zdrave kmečke logike, ki pravi, da za vsako dnevno skakljanje po mestu med semaforji zadostuje preprost in poceni koncept. Tedaj so namreč pod skupnim okriljem predstavili trojico »nakupovalnih vozičkov«, Citroenovega C1, Toyotinega Ayga ter Peugeotovega 107, ki prihajajo z istega proizvodnega traku v češkem Kolinu. Ter do danes s prodajnimi številkami že dokazali, da gredo v promet tudi mikro avtomobilčki, ki delujejo nekako tako, kot bi šele želeli postati … avtomobili.

Po letu 2009 doživlja »češki« trojček, ki nehote podzavestno spominja na praktičnejšega Smarta, že drugo kozmetično prenovo. Zaradi grozečega napada najnovejših konkurenčnih avtomobilskih malčkov, pa je bila zadnja oblikovna osvežitev definitivno nujnejša, kot vse dosedanje prenove Urške Čepin. V primeru testnega Peugeota 107 je tako imenovan facelift še najbolj viden v novem sprednjem odbijaču z dnevnimi diodami ter pokrovom motorja. Vse z namenom boljše aerodinamike in posledično manjše porabe. Kar pri Urški sicer ne moremo trditi …

V najnovejši kolekciji se ponuja tudi v prav posebni modno vijolični barvi zunanjosti, ki spominja na opojne in dehteče slive ali pa celo na znano »čokoladno« kravo. Hja, morda prej na telička. Ob pogledu na malčka, dokaj ženstvene barve, sem se sicer pred vstopom v notranjost japonsko-češko-francoskega levčka, iz povsem varnostno preventivnih razlogov odpovedal opojnega požirka slivovke, namenjenega lastnemu opogumljanju in rajši pojedel košček čokolade z lešniki. Ter pred odhodom po nakupih tedenske špecerije, dokaj resno razmišljal, da bi svoje pročelje skril za žensko lasuljo.

Nakupovalna košarica

Enostavnost notranjega dizajna ter preprostost koncepta je samo od sebe ponujalo malce perverzije v razmišljanju. Zelo zanimivo bi bilo namreč videti, če bi se kdaj v prihodnosti pri švedski Ikei odločili postaviti na svoje police tudi kakšen avtomobil ter ga v svojem rumenem katalogu označili z BILEN*. V nakupovalno košarico bi kupec enostavno zmetal ročno klimo, sistem ESP, radio s CD-jem, dovolj ozke sedeže, da bi jih lahko brez težav pospravil v prtljažnik svojega družinskega enoprostorca, nekaj plastik ter še par »malenkosti«. Doma skupaj sestavil … et voila!

Pa vendarle zna enostavnost notranjega koncepta navdušiti na malce svojstven način. Zadnja prenova je prinesla malenkost drugače oblikovan usnjen volanski obroč, lepše oprijemljivo prestavno ročico ter bolj ergonomičen radio, ki se ponaša celo z USB vhodom ter bluetooth telefonijo. Še bolj, kot že od prej poznana krhka stikala klimatske naprave, zbuja nostalgične občutke sistem odpiranja zadnjih stranskih šip, spominjajoč na kakšne avtomobilske relikte. Preseneti občutek notranje zračnosti, še bistveno bolj pa neoprijemljivost sprednjih sedežev, zaradi česar se lahko vozniku zgodi, da bi se ob kakšnem hitrejšem ovinku nehote prevalila v njegovo naročje brhka sopotnica. Ob tem morda le še opozorilo, da ne iščite v avtomobilu kakšnega komforta, kot je na primer hlajen predal pred sovoznikom, ker slednji ni niti pokrit!

Obisk Ikee je tokrat odpadel zaradi pogleda v prtljažni prostor, pri katerem funkcijo prtljažnih vrat povsem enostavno nadomešča zadnje steklo. Kljub temu pa, da je prostornina prtljažnika primerljiva volumnu sopotnikovega predala v kakšnem avtomobilu višjega razreda, se začuda pod njim spodaj skriva nadomestno kolo povsem pravih mer. Četudi bi morda znal kdo zlobno pripomniti, da že osnovna kolesa na avtomobilu delujejo, kot … nadomestna.

Ko vijolično postane zeleno

V nasprotju s pričakovanji vožnje, primerljive s potiskanjem nakupovalnega vozička po tlakovanih tleh, pa se je 107 izkazal s precej udobno vožnjo ter dokaj uspešnim požiranjem neravnin. Potniki pa tudi po daljši poti niso kazali bledo zelenih obrazov. Več dela, kot s potniki, pa je bilo potrebnega z zelo nekomunikativnim volanom, ki ponuja slabo povratno informacijo.

Motorne zmogljivosti so v mestu več kot zadovoljive in dovolj prepričljive. Večje vprašanje se poraja ob obisku avtocestnega križa, ko je potrebno za dovolj uspešno in varno vključitev nanj, pretakniti kar v drugo prestavo, sicer dokaj natančnega menjalnika s precej dolgimi prestavnimi razmerji. V tretji prestavi pa ga je tako moč pognati že preko najvišje dovoljene avtocestne hitrosti, preden doseže rdeče vrtljajsko območje. Specifično brnenje trivaljnika postane ob višjih vrtljajih na daljši avtocestni poti moteče, avtoradio s štirimi zvočniki pa skorajda povsem odveč. Pozitiven učinek se kaže ob tem, ko ni več potrebno poslušati konstantno ponavljajočega brazilskega »nosatega« hita, ob katerem postanejo potniki že vijolični od besa.

Že velikokrat nagrajenemu trivaljnemu Toyotinemu motorju, ki je brnel pod pokrovom testnega avtomobila, so z zadnjo prenovo povečali kompresijo, da bi dosegli boljšo ekonomičnost. Ter, da bi postal »zelenim« še bolj všečen. Zaradi nižje porabe tako sedaj proizvede le 103 g CO2 na km in se tako uspešno oddaljuje emisijam srednje rejene krave Milke. In to ne vijolične!

Chanometrovi pirhi

Zadnja gospodarska kriza je na plano izbezala nemalo število mikro avtomobilčkov, katere vse po vrsti krasi velemestna uporabnost ter nizki stroški vzdrževanja. V teh časih, ko se z veliko nostalgijo spominjamo obdobja debelih krav ter pretiranega zadolževanja, nam proizvajalci sporočajo, da se je moč premikati od ene do druge točke z avtomobilčki, katere bi razvajeni Američani lahko enostavno pospravili v prtljažnike svojih Full-Size SUV-jev. In to poleg zložene enotedenske špecerije.

S severa nas medtem napadajo Nemci z Up!-om, z zahoda Italijani s Pando ter Francozi z osveženim Twingom, z vzhoda Korejci s Picantom, z juga pa romunska Dacia. Slednja z drugačnim konceptom ter podobno nizko ceno. Da o prihajajočih in cenejših Up!-ovih derivatih pri Škodi in Seatu niti ne govorimo. »Češki« trojček tako čaka v jeseni njihovega življenja precej težko delo pri rezanju skupne pogače poganjavčkov … pardon, mikro avtomobilov.

»Kako je bilo včasih bolj luštno, vse je bilo bolj preprosto, ljudje so se manj sekirali za prazen nič …ter se hkrati niso do konca zadolževali, da bi si kupili jeklene konjičke prekomernih proporcev, za katerimi bi se obračali zavistni sosedje.«, sem sam končal svoje razmišljanje, ki jo je vzpodbudilo enotedensko druženje z vijolično avtomobilsko preproščino. In kljub temu je bil zanimiv avtomobilček, ki je deloval kot pobarvan pirh na kolesih, deležen nemalo pogledov mimoidočih. Tokrat ne zavistnih …

* avtomobil – švedsko

Tekst in foto: Chan

Več o pirhu na uradni strani in forumski temi.