Renault Koleos 2,0 dCi (175) Dynamique

Takoj razčistimo – koleos je nastal v oblikovnem centru Renault, ne pri Nissan-u, kar bi zaradi nekaj manj »renaultovske« zunanje podobe (lahko) dejali. Avto ni oblikovni presežek, a je z drzno in opazno motorno masko, nabitim prednjim delom, mehkimi linijami kabinskega dela in dvignjenim zadkom (z nekaj vseeno manj za Renault tipičnimi rešitvami), ob dodatni pomoči tovarniškega romba seveda, vseeno prepoznaven kot Renault. Testni je z dodatno, doplačljivo (plastično) zaščito podvozja spredaj in zadaj in velikimi (serijskimi) lahkimi platišči deloval tako za na cesto kot za skok na teren.

Znotraj

Notranjost je, najkrajše povedano, nekako nevsiljivo preprosta, prijetna. Velika prednja sedeža sta udobna, še posebej voznikov ima mnogo nastavitev za sproščeno sedenje, do potnikov sta »prijazna« tudi na daljših poteh. Voznik zre v nekaj manj oblikovno dovršene, pa zato pregledne merilnike, sredinska konzola je precej polna z gumbi in vzvodi. Vseeno ponuja logično razporeditev klimatske naprave in radijskega sprejemnika. Čisto spodaj je del, kjer upravljamo s (terensko) tehniko in kamor, v poseben utor, povsem nepotrebno (lahko) vstavljamo zagonsko kartico, ki nadomešča ključ.

Volan je prijetno majhen, z dodatnimi gumbi za upravljanje tempomata,a nekoliko preveč položno postavljen, značilnost večine renaultov pač. Prestavna ročica je daljša, kot bi pričakovali, a lepo »sede v roke«. Spredaj je prostornost dobra, a posebnega občutka velike zračnosti – »davek« vozil tega razreda, ni.

Pogrešali smo večji LCD zaslon na vrhu sredinske konzole, kjer si bi lahko (proti doplačilu) ogledovali podatke navigacije, specifično terenske podatke in še kaj. Hvalimo dovolj odlagalnih površin, pri čemer so majhni predalčki v naslonu za roke v prednjih vratih res simpatični.

Zadaj se sedi višje, a zaradi izdatno oblazinjenih sedežev in nastavljivega položaja naklona naslonjala, sproščeno. K udobju prispeva velik sredinski naslon za roke z držali za pijačo, manj pa prenizko nameščeni »avionski« mizici v naslonjalih prednjih sedežev.

Prtljažnik je s 450 litri prostornine dovolj velik, njegova posebnost je dvojno odpiranje vrat. Spodnji del se odpre navzdol in ob tem ustvari priročno poličko. Rešitev se izkaže za dovolj uporabno, če le nismo res majhne rastiin moramo seči povsem do konca prtljažnika. Zaradi enostavnega sistema zlaganja zadnjih sedežev – zgolj s potegom ene ročice, prostornino prtljažnika zlahka povečamo. Nekaj manjših prostorčkov kamor lahko pospravimo drobnarije je skritih tudi pod prtljažnim dnom.

Oprema

Res je na boljo (pričakovana) opremo za varnost in večino takšne za udobje, a šele »bonbončki«, kot so Bose avdio sistem z izmenjevalnikom zgoščenk, že omenjena zaščita podvozja, ter sistemi za pomoč pri speljevanju in nadzor hitrosti pri spustih, naredijo koleosa »ustrezno« bogato opremljenega. Pri Renaultu so za kaj takega na voljo pač bogatejši paketi opreme.

Motor

Testnega koleosa je gnal trenutno najmočnejši motor v ponudbi – tovarniški dvolitrski dCi s 173 konjskimi močmi. Kljub preko 1,6 tone suhe mase, moč motorja in 360 Nm navora zlahka žene koleosa v vsaki priliki. Pod »deset do sto« in skoraj 190 km/h končne hitrosti so podatki, kjer ne bi smeli zardevati. Pospeševanja so, tudi, če je avto polno naložen, suverena, navora je dovolj že pri nizkih vrtljajih, kar ob spretno preračunanem menjalniku z nekaj daljšimi prestavnimi razmerji v višjih prestavah zagotavlja vedno dobro elastičnost. Odzivnost na stopalko za plin je dobra, zvok motorja, tudi v mrzlih jutrih, prav nič robat. Povprečna poraba je z dobrimi pol devetimi litra ugodna. Najnižja povprečna poraba z 5,8 litra na 100 km priča, da je motor res varčen, čeprav drži, da je lažje voziti z več »litri na sto«, kot z manj.

V vožnji

Ker je koleos najprej cestni in šele nato terenski avto, najprej o tem, kako se počuti na cestah. Manevriranje v mestih zaradi dobre preglednosti ne povzroča stresa, a rajdni krog ni med manjšimi. Najbolje se avto počuti na odprti, ne prav zaviti cesti. Zaradi mehko nastavljenega vzmetenja se namreč nagiba bolj kot smo pričakovati, a to, razen ob pretiravanjih, ne vpliva bistveno na udobje v vožnji. Vozilo dobro blaži neravnine in le ob največjih udarnih jamah močno zaniha. Vožnja po (zelo) ovinkastih cestah mu ne diši, tudi zato, ker odzivnost volana ni med boljšimi. Če je na terenu priklopljiv štirikolesni pogon večinoma »dovolj hiter«, pa lahko na zavitih cestah zakasnitev pri prenosu moči, kdaj poskrbi za potno čelo. Včasih namreč zdrsne zadekin to nepričakovano. Odlično, tako zaradi kultiviranosti motorja, kot dobre zvočne zatesnjenosti se počuti na avtocestah.

Na terenu mu je v pomoč preverjena nissanova štirikolesna tehnika, – pogon je povzet po x-trailu in velika – 19-centimetrska -oddaljenosti od tal. Moč motorja se v osnovi prenaša na prednji kolesi in k zadnjim šele »ob zahtevah«, to pa bodisi samodejno bodisi tako, da prenos moči v razmerju 50:50 »določimo« sami. S stalnim štirikolesnim pogonom in z že omenjenimi terenskimi (elektronskimi) dodatki, kot so pomoč pri speljevanju v hrib ter pomoč pri spuščanju po klancu navzdol, je koleos nared tudi za lažje in srednje terene. Omejitev so predvsem cestne pnevmatike in voznikove izkušnje, saj koleos pripelje tudi tja, kamor ponavadi hodimo peš.

Pod črto

Koleosu med konkurenco ni lahko. Prišel je med zadnjimi, kar bi lahko bila prednost. Je lahko celo slabost? So vse pozicije že zasedene? So pri Renaultu svoje delo dobro opravili? Ja in ne, bi se lahko glasil odgovor. A če gremo po vrsti… Če je Nissanov X-trail (resno) terenski, Audijev Q5 in BMW-jev X3 (resno) postavljaška, Fordova kuga (resno) cestna, VW tiguan, ali Toyotina RAV-4 pa (resno) nekaj od vsega opisanega, kaj je potem koleos? Resno udoben? Mi pravimo takole: ja, je resno udoben. In ne samo to. Res.