Renault Megane CC 1,9 dCi Dynamique

IMG_0137

IMG_0164

IMG_0130

IMG_0012

IMG_0015

IMG_0016

IMG_0027

IMG_0031

IMG_0034

IMG_0038

IMG_0044

IMG_0080

IMG_0001

IMG_0005

IMG_0007

IMG_0124

MEGANE CC SLIKE_OBD

MEGANE CC SLIKE_OBD1

Oblika podrejena funkciji in ne obratno

Avtomobil kupujemo predvsem z očmi, ni res? Kabriolete in kupeje še toliko bolj, mar ne? Zato se lahko zdi oblika četrte karoserijske različice lahko komu zelo všečna, komu pa na moč sporna, ali vsaj samosvoja, nenavadna. A nekam je potrebno strešni mehanizem in veliko streho pospraviti, pravijo oblikovalci. Oblika je ostalim različicam megana enaka, pri pogledu od spredaj, od tam dalje pa so bočna silhueta in visok zadek, s samosvojimi lučmi, lastni le tej karoserijski izpeljanki. Avtomobil bolje izgleda odprt kot zaprt, je treba priznati, vseeno in navkljub večji dolžini od svojih »bratov«, kar pozitivno prispeva k zunanji podobi, pa bo njegova zunanjost gotovo še naprej najpogostejši predmet debat.

Notranjost – za dva in le zasilno še za dva

Notranjost je zaradi pomične strehe in drugačne zasnove vozila res drugačna, a to ne velja za sprednji del. Tam razlik v primerjavi z drugimi modeli ni, če odštejemo dodatni gumb za električno odpiranje strehe, nekaj dlje nad glave spredaj sedečih potegnjeno vetrobransko steklo in dodatno steklo v strehi. To pri zaprti strehi prinaša veliko svetlobe v kabino, poleti kljub, sicer za rokovanje nerodni zastirni mrežici, celo preveč.

Armaturna plošča in sredinska konzola sta enaki kot v drugih meganih, sedi se dovolj sproščeno, čeprav v najnižjem položaju še vedno nekam visoko, volan in menjalnik sta postavljena ergonomsko, zato je vožnja tudi sila različno velikim ljudem prijetna. Pri odprti strehi je tistim manjših mer rob vetrobranskega stekla zelo blizu.

Povsem drugače je zadaj. Sedeža sta le pogojno uporabna, prostora je odločno premalo tako za noge kot v višino. Nanje velja posaditi le otroke, pa še to le na krajših poteh. Bolje jih je izkoristiti kot dodatni odlagalni prostor, navsezadnje jih večino časa, kot se za kabriolete spodobi, doplačilna protivetrna zaščita, ki jo je moč zlahka in hitro namestiti, tako ali tako v celoti prekriva. Stekelce med naslonoma, ki naj bi poskrbelo za manj prepiha nad glavami zadaj sedečih, je bolj za okras.

Pohvalno in nadpovprečno velik je prtljažnik, ki zlahka tudi pri odprti strehi, ki njegovo prostornino prepolovi, sprejme prtljago para, ki se odpravita na podaljšan vikend. Nekaj drobnarij je moč pospraviti še pod dno, kjer je rezervno kolo. Le prtljažna vrata so kar težka in ločevalna zaščitna mreža, ki ločuje prtljažniški del, namenjen zlaganju strehe, se na trenutke zdi nekam nerodna za upravljanje.

Materiali kabine so večinoma kvalitetni, obdelava je na visoki ravni, nikakor pa ne moremo mimo graje o premalo odlagalnih površinah in slabe preglednosti nazaj.

Ena oprema, a zadošča

Megana CC je moč dobiti le z enim paketom opreme, a ta veliko ponuja že serijsko; med drugim samodejno klimatsko napravo, tempomat, avdio sistem s podporo za modrozobo povezavo, elektrifikacijo stekel, ogledal, strehe, bogato opremo za varnost … Drži pa, da je večino vgrajene dodatne opreme v višini poltretjega evrskega tisočaka – električno nastavljiva, ogrevana sprednja sedeža, pomoč pri parkiranju spredaj in zadaj, sklopljivi zunanji ogledali, že omenjena mrežica proti vrtinčenju zraka, navigacijski sistem, kovinska barva in usnje na sedežih, za užitek v vožnji precej smiselno doplačati.

Dizel in kabriolet – gre to skupaj?

Danes v dobi kultiviranih dizlov in času, ko predsodki povsod »padajo«, se to ne zdi več nič posebnega. Čeprav je moč pri zares počasni vožnji, pogoj je še, da je streha odprta, slišati »dizelsko rožljanje« in včasih celo vohati »nafto«, je to izjema. Motor, poznan iz mnogih modelov znamke, se je kljub večji masi vozila »dobro odrezal«. Vžiga gladko in vozila tudi v bolj mrzlih jutrih ne stresa, teče kultivirano, je dobro pridušen in ob spretno preračunanem šeststopenjskem menjalniku ponuja več kot solidne pospeške in vsaj za kabriolet veliko končno hitrost. Prednost je tudi dobra odzivnost »spodaj«, vsaj nekaj veselja do vrtenja in poraba goriva. S (kabrioletsko) zadržano vožnjo je namreč moč voziti tudi z manj kot »pet na sto« pa tudi testno povprečje z dvema litroma več na sto kilometrov je še vedno ugodno. Še beseda o menjalniku – ta večinoma teče gladko, a je le povprečno natančen.

V vožnji – s streho ali brez, avtomobil je naravnan na udobje

Ne glede, ali imamo streho nad glavami ali ne, bomo v vožnji nagrajeni z udobjem pa tudi z zanesljivo lego in s sorazmerno malo nagibi karoserije. Tudi bolj dinamične vožnje se avtomobil ne brani, a mu ta, zaradi le povprečno natančnega volanskega mehanizma, ne ustreza najbolj. Takrat se dejstvo, da streha in ostala karoserija »nista eno«, najbolj pozna, preostali del zabave med ovinki pa restriktivni sistemi za dinamični nadzor stabilnosti (pre)hitro prekine. Vzvojna trdnost karoserije je povprečna, tudi pri zaprti strehi se to opazi. Pri odprti strehi se vozilo, sploh na slabših cestah, opazno zvija, vprašanje je, kako se to obnese na dolgi rok.

V vožnji zgoraj brez, sploh z dvignjenimi stekli in nameščeno vetrno zaščito, lahko vozimo tudi hitreje in ne bomo »ob frizuro«, uživanja pod nebom se ni treba odreči niti, če je zunaj bolj hladno. Drugače je, če so v avtu štirje potniki, še posebej, če so stekla spuščena. Takrat je veter »okoli glav« hitro dominanten. Na kratko še o strehi. Ta je dvodelna, odpira ali zapira se povsem samodejno, ob tem se dvignejo/spustijo tudi vsa stekla. Opravilo je kaj hitro, a možno le, ko vozilo stoji. Največ časa ne vzame zlaganje strehe, temveč odpiranje in zapiranje ogromnega prtljažnega pokrova, ki se pomakne močno nazaj, zato pred opiranjem/zapiranjem preverite, koliko prostora je za vozilom.

Pod črto

Megane coupe cabriolet je tipičen predstavnik številčno skromne skupine vozil, ki ponujajo (vsaj teoretično) prostor petim potnikom in njihovi (skromni) prtljagi, vožnjo (tudi) zgoraj brez, vse to pa v čim večjem udobju. V praksi je le malce drugače – megane CC je namreč dober avtomobil za uživaška, a prej zložna kot ne, potovanje dveh, ki s seboj na pot pogosto jemljeta veliko prtljage, takrat pa bolj kot v drzni in hitri vožnji (z vetrom v laseh), uživata v udobju, opremi, ki ju razvaja ter pozornosti ne namenjata motorju, le da je ta čimbolj zmerne »žeje«.