Je nekaj bolj poseben tale… Gordini Series, res…
Že samo ime, zapisano na bokih vozila – ime pripada slovitemu Italijanu Amedeu Gordini-ju, ki je s predelavo, tako Renaultov, kot Simc, v 60-ih letih prejšnjega stoletja zaslovel, daje slutiti, da bo avto imel nekaj posebnosti in res jih ima. A (le) nekaj. Barvo, opazno in posebno modro, poudarjeno s črtama, ki potekata vzdolž karoserije in v katerih pozorni opazijo G – prvo črko priimka legende. Dopade se mi poudarjen odbijač, kjer modrino simpatično dopolnjuje srebrna barva, ogledala in zračno krilo na prtljažnih vratih v beli barvi, se pa zgražam nad platišči. Vsaj palec premajhna so in drzen si zapisati, ena najmanj posrečenih, ki sem jih kadarkoli videl, da ostanem mil v sodbi…
Sedeži in pedala v slogu GT
Sedeži, pri mojih nekaj preveč kilah celo preveč ovijajo telo, sicer pa ga dobro držijo v ovinkih, so iz modela GT, ki je osnova te različice. K športnejši naravi vozila pašejo aluminijasta pedala, nameščena prijetno skupaj – za kakšen vmesni plin pri pretikanju navzdol. Moti me, vsakič znova, tudi v takšnem vozilu, previsoko, prepokončno sedenje.
Modrina v kabini
Deli vratnih oblog, prestavna ročica – žal nič krajša, pa bi lahko bila in volan občutno prevelikega premera za takšno vozilo, sicer dobro oprijemljiv, še ozadje za volanom nameščenega merilnika vrtljajev in morda sem še kaj pozabil, so modri, kar dviguje utrip, če vam to »sede«.
Sicer običajen twingo in to je velik plus
Tukaj ciljam na prostornost, prilagodljivost, uporabnost. Spredaj z dovolj prostora v vse smeri opis zapustim in »drvim« nazaj, kjer odločitev za le dva sedeža hvalim. Ne toliko, ker je moč uradno voziti le tri sopotnike (ne štirih), temveč, kjer sta oba zato posamič in če želimo tudi skupaj izdatno vzdolžno pomična, kar veča prtljažnik ali pa zadaj sedečim prinaša več prostora za noge. Aktualni model svojega predhodnika po prostornosti ne dosega, je pa bolje, kot pri večini konkurentov.
Povsem zadaj volumsko skromen prostor lahkotno povečujem z odmikom, ali preklapljanjem naslonjala druge vrste sedežev, nalaganju nič v napoto ni, v prtljažna vrata, integrirana polička, ki preprečuje poglede v prtljažnik, čeprav ob naprej pomaknjenih sedežih žal ne več.
Opremo pusti »pri miru«, si rečem…
Avto je zgledno založen, da ne pišem predolgo o veliko opreme za varnost in udobje, nerazumljivo se mi zdi le, da manjkajo dnevne luči in potovalni računalnik.
Motor je dober in zmogljiv…
Prisilno polnjeni štirivaljnik iz zgolj 1,2 litra prostornine pridela 100 »konjev« in blizu 145 Nm navora, za hip je moči lahko za do 3 KW več, navora za 6 njutonmetrov. V praksi to pomeni, da motor na stopalko za plin vedno (beri – nad 2.000 vrt/min) hipno odgovori, se z veseljem vrti in ob kratko preračunanem menjalniku ponuja veliko možnosti lenarjenja s prestavno ročico. Zmogljivosti vseeno ne presenetijo, so dobre, a ob manj kot toni suhe teže vozila, pričakovane.
..ampak ne sodi pa v »gordinija«
Mislim, da si, kljub iskrivosti motorja, še celo navkljub nekaj zvoka, ki ga ponuja v srednjem območju vrtljajev, vozilo z napisom Gordini enostavno »zasluži« boljše zmogljivosti. Zato Renaultu predlagam, da »navijejo turbaka«, to bo poceni in ob malo vložka bo rezultat boljši. In ja, vem, da ima Renault v twingu še model RS. Naredite še zares strupeno različico Gordinija RS, pa bo.
..in menjalnik tudi ne…
Ne razumite me narobe, vgrajen petstopenjski menjalnik je svetlobna leta od zatikajočih Renaultovih menjalnikov izpred let, a če je avto »Gordini«, bi morala biti sinhronizacijo boljša in pretikanja krajša, bolj gladka.
Pelje se dobro…
Na suhi cesti, navkljub kratki medosni razdalji in turbo lastnostim motorja redko manjka suverenosti, motilo me je le premalo natančnosti volana v sredinski legi. Na mokri cesti je zgodba drugačna, tam sem zlahka izzval odziv natančno delujočega, žal le doplačljivega sistema ESP. Pozna zaviranja, ki sem si jih (nalašč) privoščil, prinesejo kaj lahak zadek.
…pa vendar…
Ker je avto tudi športen, to pomeni konkretno otrjeno vzmetenje in slabše blaženje. Dobro ob hitri vožnji, slabo v mestu, Tam namreč, pri vožnji čez udarne jame ali grobe železniške prehode, nisem mogel spregledati dejstva, da je avto trd.
Pod črto
Nekaj neprisilne športne note v običajen twingo res prinese (nekaj) športnega duha. Ampak to rešitev poimenovati Gordini se mi zdi nekam bogokletno. Zato predlagam še bolj strupeno izvedbo twingo Gordini RS+, ki bo v enem razredu pod večjo konkurenco – raznimi GTI-ji, OPC-ji, Abarth-i in JCW-si, car. Ne le po opremi, prostornosti, prilagodljivosti. In brez ovir se bo čar legendarnega imena razvil v polnosti. Za to vozilo pa to ne velja.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Renault Twingo TCe 100 GT Gordini – V imenu legende"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
dober mali avtek, notranjost boljša kot zunanjost, felne so pa čisto mimo:((
Twingo 1,6 Sport test:
1.del: http://youtu.be/9Kk0w5qAesU
2.del: http://youtu.be/cnOdDyDLHs8
blinder, ne moram se strinjati s tvojo trditvijo… namreč tudi lastniki malih/manjših avtov radi uživajo/mo v vožnji.
za kupce twingota je že tale 100 konjski premočen. Ljudje v teh avtih bi narjaje imeli motor 0.8 33 kW, da pride v najnižji razred pri zavarovanju
Drži. Twingo Gordini RS obstoji. A je spet “le” twingo RS + nalepke in še kakšen dodatek Gordini, ce sem malo neprizanesljiv.. Pravi ” tisti res strupeni” gordini RS pa bi lahko imel naviti 1,2 (1,4???) turbo s kakšnimi 120 kilovati in bi bil res bomba…