Seat Ibiza SportCoupe 1,6 16V Sport

Par vrat manj v vozilu, strogo racionalno gledano takoj pomeni (precej) manjšo funkcionalnost notranjosti, a ob upoštevanju dejstva, da so kupci tovrstnih manjših (mestnih), trivratnih avtomobilov predvsem mladi, resnega »minusa« to ne prinaša. Bolj motita dejstvi, da je zaradi daljših vrat težje sesti v vozilo na vedno preozkih parkiriščih in da je kljub dobri tehnični rešitvi za lažje vstopanje na zadnjo klop, tja včasih vseeno nerodno »plezati«. Kljub trem vzglavnikom v »drugi vrsti« zato tjaraje posadimo le dva povprečno velika odrasla, tretjega je bolje pustiti doma. Spredaj je vse še bolj prijetno in zračno. Na velikih, dobro oprijemljivih in izdatno nastavljivih sedežih se sedi prijetno nizko, v vse smeri je prostora dovolj. Simpatično oblikovan volan je odebeljen na pravih mestih, zato je za držanje prijeten in dobro oprijemljiv tudi med hitrejšim vrtenjem. Instrumentna plošča je pregledna,malenkost proti vozniku zamaknjena sredinska konzola pa je zasnovana minimalistično. Pod radiem nameščeno klimatsko napravo upravljamo intuitivno, manj razumljivo je, da radio nima klasičnih gumbov za priklic radijskih postaj, temveč le vrtljiv gumb stran od lahkega dosega voznika, s katerim iščemo shranjene postaje. Celotna notranjost deluje harmonično, žal pa ob predpostavki, da gre za (prikrito) dinamičen avto, ponuja premalo športnih dodatkov. Prtljažnik, ki ima precej visok nakladalni rob, 284 litrov prostornine in je zgledno obdelan, pogoltne tudi izdatnejše nakupovanje, s tretjinskim podiranjem zadnje klopi lahko prepeljemo še več. Izbor materialov v vozilu je dober, izdelava pa nadpovprečna.

Serijska oprema testnega vozila je bila dovolj bogata, saj je vključevala štiri varnostne zračne blazine, elektronske sisteme ESP, ABS, ASR in EBD, elektriko za stekli, ogledali in daljinsko osrednjo ključavnico, samodejno klimatsko napravo, potovalni računalnik, MP3 radio s CD predvajalnikom in še kaj. Iz seznama dodatne opreme se doplačila – za tempomat, dodatno zatemnjena zadnja stekla, še boljšo klimatsko napravo in sistem lažjega vstopanja, zdijo smiselna izbrana.

V vožnji Če se držimo predpostavke, da trivratne modele vozil tega razreda kupujemo predvsem mladi (in morda še mladi po srcu), potem nekaj športnosti tak avto enostavno mora imeti. In jo ima. Ibizo SC je namreč, ob spretno – bolj na trdo kot na mehko naravnanem podvozju in vzmetenju, moč voziti zelo hitro, živahno, vse skupaj pa je tudi zabavno. Volan ponuja dovolj informacij, kaj se dogaja pod kolesi, nagibanja karoserije, tudi v počasnih in zaprtih zavojih ni veliko, moči pa tudi ne toliko, da je bi ne bilo moč na cesto prenesti vse. Zavore delujejo učinkovito, zadek pa ostaja miren, razen, če grobo zaviramo sredi ovinka in smo poprej še izklopili ESP. Pri bolj umirjenih vožnjah cenimo dobro zatesnitev notranjosti in udobne sedeže, pri daljših vožnjah po avtocestah moti že omenjena »simpatično dinamična« motorna melodija. Preglednost na vse strani je dobra, zato tudi v mestu spretno »smukamo« iz ulice v ulico. Nekaj težav sprva povzroča slabo preglednost nazaj, res pa je, da se mer vozila hitro navadimo.

Pod črto

Uvodoma smo omenili, da je danes moderno tudi z dodatkom v imenu, ločevati tri in petvratne izpeljanke svojih modelov. To se zdi po testu ibize povsem smiselno, saj trivratna SC res ponuja nekaj več za ljubitelje dinamičnih modelov razreda majhnih (mestnih) vozil. Trenutno je ibiza SC namreč eden najbolj zabavnih (ne izrazito športnih) majhnih mestnih avt(k)ov, ki lahko z obliko, z nižjim sedenjem, a še vedno z dovolj prostora v kabini in prtljažniku, z bogato opremo ter nenazadnje z zabavno ter zmeraj zanesljivo lego na cesti, ki obenem še vedno ponuja dovolj udobja, gotovo zlahka prepriča tiste, ki niso »ta umirjene sorte«.