Lovorika najdražje Škode še naprej ostaja testni Škodi Octavia Scout 2.0 TDI DSG izpred nekaj mesecev. Z maloprodajno ceno 42.752 evrov je bila namreč od tokrat preizkušene zastavonoše, Škode Superb 2.0 TDI 140 kW Laurin&Klement, z maloprodajno ceno 41.579 € še vedno dražja za neskromnih 1.173 evrov. Ampak – ali to pomeni, da je Superb tudi samo drugi najboljši v vsej deželi Škod?
Pristnost cen
No, predalčkanju stvari zgolj na osnovi evrskih vrednosti se načeloma izogibam. Navsezadnje je proizvajalčeva cenovna politika običajno tista, ki diktira umestitev nekega modela na trg. Pri tem pogosto sama cena avta tudi ne opiše najbolj pristno njegove odličnosti, povprečnosti ali podpovprečnosti.
Danes pa te meje dodatno zabriše še kljukanje postavk na bogato obloženih spiskih razpoložljive dodatne opreme, kar je nenazadnje testno Octavio Scout tudi naredilo dražjo od tega Superba. Pri prvi je bilo dodatkov kar za deset evrskih tisočakov, pri Superbu Laurin&Klement pa za »samo« tritisoč.
Zaključena mutacija
Kdor se ga še spomni, bo pritrdil, da je bil prvi Superb nekako na silo nategnjen Volkswagnov Passat četrte generacije. Drugi je bil že bolj samosvoje, četudi dokaj zadržano, oblikovan model. S posebnim mehanizmom prtljažnih vrat oziroma prtljažnega pokrova je začel tudi mutirati iz klasične štirivratne limuzine v uporabnejšo kombilimuzino.
Kdor se ga še spomni, bo pritrdil, da je bil prvi Superb nekako na silo nategnjen Volkswagnov Passat četrte generacije. Drugi je bil že bolj samosvoje, četudi dokaj zadržano, oblikovan model.
Da je bil to pameten korak, se je izkazalo zelo hitro. Uporabniki so namreč prtljago dosti raje nalagali skozi ogromna kombilimuzinska prtljažna vrata kot skozi »strelno lino« limuzine. Ravno zaradi tega je Super-B z letnico 2015 zaključil mutacijo v petvratno kombilimuzino in na račun klestenja proizvodnih stroškov opustil tudi zapleten in drag podvojen mehanizem prtljažnih vrat oziroma pokrova. So pa novinca dodatno pospremili na prodajno pot z dvema orožjema; zelo všečnim oblikovanjem zunaj in znotraj ter izrazito pozornostjo do detajlov na vsakem koraku.
Nedotakljivost notranje prostornosti
Super-B je povsem pričakovano zrasel v vse smeri in v isti sapi postal tudi prostornejši kot doslej. V izogib suhoparnega preštevanja milimetrov in litrov naj zapišem samo, da bo pet odraslih v njem z lahkoto našlo dovolj prostora, v zadku pa bo spravljena tudi vsa njihova prtljaga.
Razsežnost notranje prostornosti Superba je nedotakljiva.
Za prvo je zaslužna strateška odločitev Čehov, da je razsežnost notranje prostornosti Superba nedotakljiva. Lep dokaz temu je vgradnja strešnega okna z odpiranjem navzven namesto v “sendvič” med stropno oblogo in streho. S tem je davek deloma plačala velikost same odprtine, ki se sprosti ob odprtju sicer razmeroma velikega okna. A imajo v zameno zanjo potniki na zadnjih sedežih tudi v Superbu z vgrajenim strešnim oknom do milimetra enako prostora za glavo, kot če v njem ni tega kosa dodatne opreme.
Kot v Rollsu
Ima pa velika Škoda primaknjenih še kar nekaj na videz drobnih, a pomembnih pozornosti. Prva je, v primerkih opremljenih z električno nastavljivima sedežema, da lahko sovoznikov sedež zadnji desni potnik nastavlja kar sam, neposredno z zadnje klopi. Na levem boku naslona sovoznikovega sedeža sta namreč nameščeni dodatni stikali za nastavljanje celega sedeža ali samo njegovega naslona.
Pozornost Čehov do detajlov se kaže tudi v odložišču za mobilni telefon pred prestavno ročico z ojačevalnikom mobilnega signala, pa mali prenosni baterijski svetilki LED v prtljažniku in lično obdelani podlogi za stopala zadnjih dveh potnikov, ki jih praviloma poznajo samo še lastniki Rollsov, Maybachov in podobnih hiperluksuznih primerkov avtomobilskega sveta.
Potovalna kombilimuzina
Pri prvem in drugem Superbu me je zmotilo, za moj okus, rahlo pretrdo nastavljeno vzmetenje. Zaradi njega je namreč na cestah slabše kakovosti obe generaciji stresalo bolj, kot tovrstnemu avtu pristaja. Ker je bil testni primerek opremljen z elektronsko nastavljivim vzmetenjem, sicer (še) ne morem poročati, ali so pri tretji generaciji to pomanjkljivost odpravili ali ne. Lahko pa rečem, da se v nastavitvi Comfort, tudi s nizkopresečno 19-palčno obutvijo, pelje resnično udobno.
Res je sicer, da je karoserija na valovitih cestah ali pri za ščepec prehitri vožnji preko ležečih policajev podvržena manj prijetnemu guncanju, a sem prepričan, da je to majhna cena za sicer visoko raven udobja vožnje v vseh ostalih voznih okoliščinah. Vklop normalnosti ne prinese neke bistvene razlike v primerjavi s komfortnostjo, izbira Sport pa blažilnike občutneje otrdi, za kar sam v Superbu pravzaprav ne vidim neke potrebe. Značaj velike in dolge Škode namreč, v mojih očeh, nikakor ni namenjen preganjanju skozi kot presta zvite ovinke. Sam si ga dosti bolje predstavljam, pa tudi če je v njem vprežen najmočnejši TDI iz ponudbe, kot prostorno družinsko kombilimuzino, namenjeno ležernemu in po potrebi hitremu nabiranju kilometrov na avtocestah.
Sam si ga dosti bolje predstavljam kot prostorno družinsko kombilimuzino, namenjeno ležernemu in po potrebi hitremu nabiranju kilometrov na avtocestah.
Faktor prestiža in žlahtnosti
Superb na cesti (zaenkrat) vzbuja veliko pozornosti, saj me je nemalo mimoidočih zaradi njega ogovorilo. Praktično vsem je bilo skupno glasno razmišljanje: »Zakaj Audija A6, ko je pa ta (Superb) enako lep, če ne celo lepši, enako prostoren, če ne celo prostornejši, s petimi vrati uporabnejši in veliko, veliko cenejši.« Z 41-kiloevrsko ceno je testiranec seveda daleč od poceni nakupa družinske limuzine. Absolutna resnica je tudi, da bi podobno opremljen Audi A6 stal nekaj deset tisoč evrov več. Človeški objektivni plati zato preprosto ni jasno, zakaj bi za nekaj, kar je le malo večje zunaj, podobno ali celo manj prostorno znotraj ter primerljivo lepo oblikovano povsod, odštel desetine tisočih evrov več.
No, resnici na ljubo, primerjava počutja bivanja v osveženem Audiju A6 ali popolnoma novem Superbu, na popolnoma subjektivni ravni, razkrije tisto nekaj več prestiža in žlahtnosti v Audiju. Subjektivnosti in občutkov človek žal (še) ne zna izmeriti. A jima znajo, eni bolj in drugi manj, postaviti ceno. Pri tržnikih v Ingolstadtu so faktor prestiža in žlahtnosti postavili »rahlo« višje kot tržniki v češki Mladá Boleslavi.
O objektivnosti in subjektivnosti kupovanja avtomobilov
Objektivni človeški plati se zdi primerjanje Audija A6 in Škodinega Superba povsem logično početje. A vključitev človeške subjektivnosti logičnost tega početja obrne na glavo. Resnični kupec novega Audija A6 tudi pomislil ne bo na Škodinega Superba, saj je njegovo subjektivno dojemanje znamke iz Češke pač daleč pod ravnijo v glavo vbitega imidža o nemški znamki.
Obratno bo kupec novega Superba, iz popolnoma objektivnih razlogov (beri: finančnih zmožnosti), v najboljšem primeru okleval še med rabljenim A6. No, glede na resnično in vsesplošno super-B-iornost tretje generacije velike Škode, osebno ne vidim enega samega razloga, da bi namesto nje človek raje izbral rabljenega Audija. In ko sem že pri primerjanju; četudi testna Škoda Octavia Scout izpred nekaj mesecev še naprej ohranja naziv »moje« najdražje Škode, bi sam kot prvo in najboljšo izbiro Čeha iz Mladá Boleslave veliko raje izbral natančno takšnega Superba, kot je bil testni.
Besedilo in fotografije: Peter Humar
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Samo drugi"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@Gregor-Humar: S katerimi avti ga pa primerjaš?Z A6 ipd. ali s Passat ipd. Od prvega je res dosti cenejši, kot nenazadnje pišem tudi v samem članku.Toda od drugih nekega bistvenega cenovnega naskoka nima. In tudi sicer, 41+k€ ne moreš reči, da je malo denarja za avto. In predvsem zaradi tega zneska tudi nižja ocena za gospodarnost. LP Peter
6 za gospodarnost? Pri tem, da je to najcenejši avto tega ranga…