Zlatko Jr.
Najverjetneje je imel pri izbiri božanskega imena Yaris prste vmes tudi oblikovalec prve generacije Toyotinega malčka, Sotiris Kovos, prihajajoč iz Grčije. In če je prva generacija s svojo zunanjostjo še ponujala mediteransko milino ter nehote sprožala asociacije na brezskrbne vroče počitnice v zavetju grškega Rodosa, pa zadnja generacija deluje nekoliko … nemško. Ya?!?
Za razliko od prejšnjih dveh generacij, sedaj ostrejše linije zunanjosti ustvarijo avtomobil-ček večji, kot je v resnici. Testni primerek, opremskega paketa Style, je sicer želel še dodatno ugajati z všečnimi aluminijastimi platišči ter panoramsko stekleno streho, pa vendarle ni mogel skriti svoje odraslosti in resnobnosti.
In medtem ko ostali Toyotini malčki, v obliki modelov IQ in Aygo, s svojimi otroškimi potezami prav prijazno gledajo v svet, pa se je novi Yaris oblikovno naslonil na večjega in bistveno bolj resnega brata Aurisa* (*zlat – latinsko). Zaradi dokajšnje podobnosti bi ga lahko na Slovenskem enostavno preimenovali kar v Zlatka mlajšega. In da ne bo pomote, ne govorimo o kakšnem nogometnem »božanstvu«!
Štirje sloni
Kako spraviti štiri slone v Yarisa? Hja, bolj težko! Bo pa četverica povprečno športno aktivnih Slovencev imela dokaj dolge rilce ob spoznanju, da jim zna mala Toyotka ponuditi dovolj notranjega prostora za vsakodnevne rekreativne premike. Ter da ne potrebujejo ravno minibusa, da se prepeljejo do bližnjega bifeja, kjer bodo v miru prebrali Sportske novosti.
Kljub obilici trše plastike, pa je le ta oblikovana z zanimivim reliefom, poznanim že iz inteligentnega modela IQ ter v Style paketu olepšana in osvetljena z bež vstavki. Dodatno dozo svetlobe in zračnosti prispeva panoramsko strešno okno, ki pripomore ne le k boljšemu ogledu slonov v safariju temveč tudi višje ležečim semaforjem v mestni džungli. Če se vozniku ne bo pri tem zaskočil vrat, pa bodo udobni sedeži, s precej boljšo oporo kot pri prejšnjih generacijah, poskrbeli za zdrav in neboleč hrbet.
Največje presenečenje za ta razred predstavlja odlična avdio naprava Toyota Touch, s 6,1 inčnim zaslonom občutljivim na dotik, ki spada pod serijsko opremo od tretjega paketa dalje (Sol). Naprava je združena skupaj z bluetooth povezavo in kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, ob doplačilu 450 evrov pa ponuja tudi navigacijo. Odlikuje jo intuitivnost in enostavnost upravljanja, razen če ni uporabnik štorast kot slon.
»Naj bo yarış*!«
* dirka (turško)
… še zakričim in s turškim fesom na glavi poženem 99 Toyotinih konjičev izpred semaforja v središču Ljubljane. Dirka se nenadoma konča po 23 metrih, ko me povsem nepripravljenega zaustavi rdeča luč na naslednjem semaforju. Ker ime avtomobilčka v Turčiji pač asociira na omenjeno dejavnost, bo očitno potrebno za dirkaški del testa skočiti vsaj na kakšno hitrejšo cesto. Natančno ob 16:08 uri se priključim ljubljanski obvoznici, kjer me zopet čisto nepričakovano zaustavi nepregledna množica belih dostavnikov, vrtčevskih mamic v enoprostorcih ter ogromnih tovornjakov turških registrskih označb.
Tedaj me prešine, da je Zlatko mlajši dejansko rojen z velikim talentom driblanja med nepregledno prometno množico mestnega igrišča. V opisu njegovih del bi brez težav lahko zapisali, da je njegova osnovna dejavnost premik od semaforja do semaforja. V veliko pomoč pri omenjeni dejavnosti mu je tudi precej natančen šeststopenjski ročni menjalnik, podvozje pa je naravnano prej udobno, kot pa dirkaško športno. Motor(ček) v spodnjih vrtljajih sicer pesti rahla anemičnost, ki pa se spodobno razživi v višjih. Kljub poznanemu slovenskemu pregovoru ter DARS-ovim priporočilom, da je za vstop na avtocestni križ pod motornim pokrovom potrebnih vsaj 120 vrancev, pa bo Yaris preživel tudi daljša avtocestna potepanja. In to brez strahu, da bi se že na vrhniškem klancu prevrnil vznak!
Dirkaški test se je končal z ultimativnim preizkusom hitrostnega ročnega pranja Toyotinega malčka, ki je razkril, da je možno njegove drobcene in mične obline umiti v vsega 7 minutah in 32 sekundah! Oziroma, da za njegovo zunanje čiščenje potrebujemo približno toliko, kot za pripravo prave turške kavice.
Chanometer
Ni vic, da bi ceno testnega primerka prej pričakoval pri kakšnem premijskem »božanstvu«, morda nemškega porekla. Rahlo tolažbo je sicer moč najti v bogati opremi, še dokaj neobičajni v tem avtomobilskem razredu. Kljub temu pa se ni moč znebiti občutka, da Yaris izgublja dva najmočnejša prodajna argumenta tega razreda in sicer v ljubkosti oziroma prisrčnosti zunanjega dizajna ter »ljudskosti« osnovne cene. Vsaj slednja bi se morala zrcaliti pod magično mejo 10 evrskih tisočakov, za kar bi lahko poskrbela kakšna dobrodušna akcijska ponudba. Ali pač barantanje po … grško.
Vse dotlej pa bi ji znala v zelje skakati falanga konkurenčnih izdelkov od tu in tam. Najbližjo nevarnost bi lahko predstavljala že korejska Kia, z modelom enostavnega in pomenljivega imena.
Toyotin Yaris je kot Ciper. Za njegovo ime bi se lahko stepli tako Grki, kot tudi Turki. Kljub dokaj zasoljenim cenam v svoje nedrje ne vabi le petičnežev, temveč želi svoje lepote in mnoge skrite kotičke ponuditi širšim množicam. Japonske sile, z rahlo pomočjo »nemškosti«, pa kot modre čelade skrbijo za dolgotrajno brezskrbnost. Zatorej ne čudi odgovor večine ob vprašanju, če bi se vrnili pod njuno okrilje, ko bi soglasno zavriskali: »Ya!«.
Več o Toyotini boginji na uradni strani ter forumski temi.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Toyota Yaris 1,33 5v Style – Vic"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Trde plastike na armaturni plošči je, podobno kot pri predhodnih dveh generacijah Yarisa, še vedno v izobilju (žal so tudi drobnarijska odlagališča neobložena). V opremskem paketu testnega vozila (Style) pa sicer olepšana z vstavki mehkejše plastike v svetlejšem barvnem tonu. Zanimiv pa je detajl všečnega reliefnega vzorca, ki kljub trši plastiki naredi armaturno ploščo dokaj zanimivo in daje občutek večvrednosti.
Lušten avto ampak predrag. A ima še vedno plastično armaturko?
ne vem, a se samo meni zdi, da je radio prevec desno postavljen ?, lahko bi imel tudi zadaj kolutne zavore, o kvaliteti ne dvomim, cena pa… je pac japonec 🙂