Vse skupaj se pri Volvu EX30 začne že s pristopom do vozila. Ključ, čisto običajen črn plastični kvader, nosi napis Volvo in je brez vsakršne tipke ali gumba. Za odklepanje EX30 zadošča, da se mu s ključem dovolj približaš in se zaklene, ko se oddaljiš od njega za pet ali več metrov. Za vse tiste bolj prestrašene je na voznikovi kljuki še vdolbina, na katero lahko položiš prst, da se avtomobil zaklene ali odklene, a sem sam med uporabo le redko posegel po tej opciji, saj je vse skupaj delovalo zanesljivo in brez pripomb.
Avto oživi
Podobno kot izkušnja z odklepanjem in zaklepanjem, je primerno sodoben tudi zagon avta. V njem namreč ni namenskega gumba za ta namen, preprosto »oživi« takoj, ko se odklene, saj se istočasno oglasi tudi brnenje klimatsko-prezračevalnega sistema, ki se vklopi neodvisno od tega, ali se boš z avtom dejansko odpeljal ali pa si vrnil vanj samo po nekaj, kar si pozabil. V primeru, da se želiš z avtom vendarle odpeljati, samo še pohodiš stopalko zavore in s premikom desne obvolanske ročice navzgor izbereš vzvratno smer vožnje oziroma jo potisneš navzdol za vožnjo naprej. Jasno, preprosto in brez napak ali pripomb.
Edini način
V kabini najmanjšega električnega Volva ti takoj pade v oči tradicionalno skandinavsko preprosto in prečiščeno, a tudi funkcionalno oblikovanje. Hitro postane jasno, da je osrednji element kokpita sredinski, pokončno orientiran zaslon diagonale 12,3 palca. To je tudi edini zaslon v EX30 in – poleg dveh obvolanskih ročic za volanom, dotično občutljivih površin na prečkah volana ter gumbih med sedežema za spust in dvig stekel – tudi edini način za upravljanje sistemov v avtu. Posledično uporabnik preko zaslona nastavlja zunanji ogledali, ročno upravlja z zunanjo svetlobno opremo avta, podrobneje nastavlja tipalo za dež, radio, klimatsko napravo, navigacijski sistem in številne druge funkcionalnosti. Že res, da ko si enkrat stvari nastaviš sebi po meri, ni potrebe po brkljanju po zaslonu, z izjemo dveh ali treh elementov, s katerimi se »igraš« na dnevni osnovi, a bi si sam vseeno želel manjše skrajnosti Švedov.
Cenen? Trajnosten!
V kabini ne morem mimo vgrajenih materialov. Drsanje z roko po površinah armaturne plošče in vratnih oblog razkrije kombinacijo na otip tako mehkih kot tudi trdih površin. Naj bo v njem na otip še toliko trdih površin, notranjost EX30 nikoli ne deluje manjvredno, še manj pa ceneno. Še več, Volvo nas kar uspešno prepričuje, da je EX30 zelo trajnostno naravnan avto. Trdijo namreč, da je v velikem odstotku izdelan iz recikliranih materialov – šestina vanj vgrajenega jekla in četrtina aluminija sta reciklirani. Novo življenje je namenjeno tudi šestini vse vanj vgrajene plastike. Osebno sicer težko z gotovostjo trdim, kaj je in kaj ni iz recikliranega materiala. Sem pa kar prepričan, da je vsaj za izdelavo črnega predela vratnih oblog uporabljen reciklat. Na pogled me površinska struktura tega elementa spominja na trpežno embalažo iz stiroporja in četudi je ta del obloge v EX30 trd na otip, deluje v kombinaciji s kontrastno modrino blaga v sredinskem predelu obloge na pogled izbrano in všečno.
Nasprotujoče
Vsi vemo, da Volvo veliko pozornosti namenja zagotavljanju najvišje možne stopnje varnosti za uporabnike njihovih avtomobilov in ostale udeležence v prometu. Nobeno presenečenje ni, da ta angažiranost Švedov v EX30 dosega nove višave. Podobno kot aktualna Hyundaijeva Kona tudi Volvo EX30, poleg zdaj že standardnega pripomočka za ohranjanje voznega pasu in sistema za opozorilo o prekoračeni dovoljeni hitrosti, dodaja sistem za nadzor nad zbranostjo voznika. Kamera, pozicionirana na volanskem drogu za volanskim obročem, tako stalno spremlja voznikovo obnašanje, gibe in smer gledanja. Vse lepo in prav, a taisti Volvo, ki polaga tako veliko na varnost svojih avtov, stlači vse mogoče in nemogoče sisteme avta v sredinski zaslon, da mi potem, ko se oziram nanj med vožnjo, tečnari, naj bom osredotočen na vožnjo in dogajanje pred vozilom. Vsaj meni se zdi to vsaj nasprotujoče, če ne celo hinavsko. Kako dovršen je Volvov nadzor nad zbranostjo voznika priča tudi dejstvo, da zmore prepoznati voznikovo zehanje. Ko zazehaš, te sistem takoj zvočno opozori, dodatno pa pozove k počitku z obvestilom, izpisanim na zaslonu, ki ga uradno sicer ne smeš prebrati med vožnjo. No, kdor me pozna, ve, da sem sam vse te sisteme v EX30 dosledno ugašal, kar se je izkazalo za obsežen postopek. Podobno kot v novi Koni, potrebuješ za izklop vseh pomočnikov in »pomočnikov« tudi v malem Volvu skupno kar trinajst dotikov sredinskega zaslona.
Učinek panoramskega okna
Da je EX30 najmanjši Volvo, da jasno vedeti njegova notranjost. Že res, da centimetrov nikjer zares ne manjka – sam sem imel za 1,84 metra telesne višine spredaj in zadaj dovolj prostora, a vem tudi, da so neposredni tekmeci v drugi vrsti bolj »zračni«. Občutek prostornosti pa je v testnem Volvu dvignilo na višjo raven panoramsko okno, ki je, podobno kot v Renaultu Espace in Fordu Mustangu Mach-E, izdatno zatemnjeno ter brez dodatnega senčnika proti sočni pripeki. Ponovno se je potrdilo, da je »izolativnost« okna sicer bistveno boljša kot pri običajnem steklu, a se ta v poletni sončni pripeki vseeno ne more kosati s senco fizičnega zastora ali senčila, ki ga razpotegneš nad glavami.
Teorija in praksa
Čisto v zadku je prtljažnik s 314 litri ravno tako med najmanjšimi v razredu, a bo zelo verjetno zadoščal za vsakodnevne potrebe in večje nakupe enkrat tedensko. Skromno prostornino poskuša kompenzirati s togo polico, ki jo je moč namestiti v dva položaja, kako uspešen je pri tem, pa naj presodi vsak zase. Švedi so ponosni še na dodaten odlagalni prostor v nosu avta, a je res, da tudi tega spremlja nekaj drobnega tiska. Premore smešnih sedem litrov, kar naj bi po navedbah Volva v teoriji zadoščalo za hrambo polnilnega kabla. No, meni je o praktični uporabnosti sprednjega prtljažnika zgovorno pričalo dejstvo, da sta bila v testnem avtu oba polnila kabla odložena v prtljažniku in tudi sam nisem nikoli pomislil, da bi vsaj enega od obeh preselil naprej. Kdor bo sklenil to narediti, bo ugotovil, da bo moral za to kabel vedno znova skrbno zviti, sicer ga po moji oceni preprosto ne bo uspel spraviti v omejen prostor.
Več kot dobro motoriziran
Mali Volvo me je prepričal z zelo dobrim nastopom tudi na cesti. Meni zelo po godu je tako nastavljeno njegovo podvozje, ki zanesljivo prestreza vse vrste cestnih nepravilnosti. Všeč mi je tudi dobro ravnovesje med udobjem in dinamiko v vožnji, četudi je res, da med ovinki ne zmore povsem skriti zajetne mase. Drugi element, ki igra na cesti zelo pomembno vlogo, je pogonski sklop. Tega je v testnem primerku predstavljala vstopna različica z enim motorjem. Alternativa enemu motorju sta dva motorja, ki postrežeta s kar 428 KM sistemske moči in 543 Nm navora, a se je izkazalo, da tudi vstopnih 200 kW (272 KM) in 343 Nm več kot dobro motorizira EX30. Največja hitrost je omejena na 180 km/h, kar je standard za praktično vse Volve zadnjih nekaj let.
Bolj zgovorno pa o energičnosti elektromotorja v EX30 priča pospešek do 100 km/h, ki traja kratkih 5,3 sekunde. V praksi ni vozne okoliščine, kjer bi EX30 zmanjkalo pogonske sile, saj vleče vedno in povsod zelo suvereno in mestoma celo eksplozivno. Za to se ima zahvaliti tudi zasnovi z zadnjim pogonom, saj si preprosto ne predstavljam, kako bi sicer lahko takšen avto izdatno zalogo pogonske sile učinkovito spravljal na cesto, če bi šli vsi »njutni« in »konji« zgolj skozi prednji par koles. Morda je kdo med vami skeptičen in se boji prekrmarjenja, a zagotavljam, da je stabilizacijska elektronika zelo hitra in učinkovita pri brzdanju viška pogonske sile. Je pa tudi res, da je prenos izveden tako zanesljivo, da bo lahko voznik izsilil (kratkotrajen) zdrs pogonskih koles samo ob zares polno pohojeni stopalki »plina« med pospeševanjem iz počasnejših ovinkov ali na zlizanem asfaltu.
Ob pogonskem sklopu naj omenim še večjo od dveh razpoložljivih baterij, ki odigra svojo vlogo pri energičnem nastopu malega Volva. Volvo sam pravi, da je EX30 Single Motor Extended Range hitrejši »do sto« kot EX30 motoriziran z istim motorjem, a z manjšo baterijo. Razlog za to se skriva v kemiji ene in druge baterije. Manjša baterija premore manj napredno in tudi cenejšo kemijsko sestavo, ki izrablja bistveno manj redkih snovi. Večja baterija se zanaša na redke snovi in je v splošnem dražja za izdelavo, a se v praksi izkaže tudi s prednostjo, da zmore sprostiti večji pogonski tok kot manjša. Zato tistih nekaj desetink sekunde razlike v pospeševanju do sto med enomotornima EX30 z navadno ali večjo baterijo.
Če …
Pod črto se mi je Volvo EX30 Single Motor Extended Range Ultra usidral v spomin v pretežno pozitivnem duhu. Avto je ravno prav majhen, da je sila prijeten za vsakodnevno uporabo. Njegov pogonski sklop, četudi ga spremlja pridevnik vstopni, ima več kot spodobno zalogo moči, zato ne morem reči, da je treba posegati po njegovi dvomotorni alternativi. Piko na i prijetnemu vtisu s ceste je primaknilo še meni zelo všečno nastavljeno vzmetenje. Skandinavsko zadržano, preprosto in prečiščeno zunanje ter notranje oblikovanje mi je ravno tako godilo, sem pa zato vihal nos nad njegovim pretiranim zanašanjem na upravljanje skozi osrednji zaslon, da o meni izrazito motečih varnostno-voznih pripomočkih, ki jih je moč izklopiti samo z dolgotrajnim tapkanjem po zaslonu, ne zgubljam dodatnih besed. Brez tega bi si Volvo EX30 z lahkoto predstavljal kot drugi družinski (in prvi električni) avto pri hiši.
Besedilo in fotografija: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Uporabniška izkušnja"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Iamm en predlog: a lahko v bodoče napišete tudi praktično koliko kilometrov ste uspeli prevoziti in v kakšnih razmerah s koliko kapacitrete baterije? Našel sem edino številke v spodnji tabeli (“poraba električne energije”), iy tega in kapacitete baterije sicer lahko izračunam teoretilčni največji in najmanjši doseg, ampak nimam prave predstave pri kakšni vožnji se to doseže. Če bi nekaj besed namenili tudi temu, bi bilo zelo koristno, vsaj dokler imajo električni avti tako omejen doseg in je polnjenje nekaj, česar se ne da opraviti v zgolj par minutah.
Tale Volvo je bil vzrok da sem letos po 19-tih letih uporabe samo Volvo znamke zamenjal. Tole ni nič od nič.
Uvozen kitajc z Volvo znacko in nabito ceno. Koncno je Geely prisel do svojega poslanstva
To je pa bizarno majhen prtljažnik. Pri električni zasnovi in tej dolžini bi pričakoval prostorski čudež. VW T-Cross ima pri več kot 10cm krajšem avtu od 385 do 455 litrov. Yaris Cross, ki je tudi krajši ima 390 l. Ford Puma celo do 456 litrov.
Test me je prepričal. Ne bi ga kupil.