Bilo je delno do pretežno jasno ponedeljkovo jutro (popolne jasnine v tem »menopavznem« poletju tako ali tako nisem ugledal že vsaj tri mesece), ko me na poti v službo ustavi prva zapora na cesti. Okej, ureja se javno parkirišče, ki mora biti menda končano do začetka novega šolskega leta. Ampak, zakaj za vraga je rok postavljen ravno z začetkom šole? Bodo na njemu parkirali osnovnošolci s svojimi skiroji?!?
Kasneje me pričaka popolna zapora glavne ceste, uradni obvoz pa je urejen preko lokacije, že pregovorno poznane po popolnoma neurejenem prometnem režimu in posledični vsakodnevni gneči. K sreči me radijske prometne informacije opozorijo, da je tudi na tej obvozni lokaciji … povsem »frišno« cestno gradbišče, saj je bilo menda cestišče že dodobra uničeno, sanacija le-tega pa je nujno potrebna. Hudiča, kaj so ponoči padale bombe po tej cesti, da je tako nujno potrebna sanacija?!?
Zapeljem v povsem diametralno nasprotno smer, upajoč, da se bom čez bližnje vasi končno prebil do »prometne civilizacije«, v obliki DARS-ovega avtocestnega križa. Po krajši poti čez bližnjo vas žal ne bo šlo, saj imajo popolno zaporo zaradi razkopane ceste. Jah, seveda, prvi šolski dan se bliža, pa je potrebno končno urediti varne pločnike, saj je v preteklih 38 letih preživelo zgolj 27% vseh osnovnošolcev na njihovi vsakodnevni dvestometrski poti do šolskega kombija.
Alternativa se ponuja po malenkost daljši poti, vendar se znajo zadeve malce zakomplicirati, saj tudi tam prenavljajo … vse možno. Pot po razritem cestišču, na kateri se je potrebno na vso moč izogibati dirjajočim kamionom, ki se požvižgajo na omejitev hitrosti ter brezvestnim voznikom, ki se požvižgajo na rdečo luč na gradbiščnih semaforjih, mi nekako ni pogodu. Zatorej zavijem na potko, katere so se še Googlovi avtomobili na široko ognili, poznana pa je zgolj najbolj fanatičnim članom Orientacijske zveze Slovenije.
Kljub temu je dva in pol metra široko cestišče, skrito med koruznim poljem, že dodobra zabasano z znerviranimi vozniki. Ker pa so bile bankine na obeh straneh zadnjič sanirane tistega leta, ko so se letala zaletavala v newyorške nebotičnike, je srečevanje z nasproti vozečimi vozili skorajda tako »prijetno« kot rektalni pregled pri zdravniku. Vožnja čez ogromne bankinske luknje pa možna zgolj s povprečno hitrostjo pohabljene rolke.
Na koncu dva kilometra dolge »koruzne« poti je zavijanje v levo prepovedano zaradi … popolne zapore ceste! Zatorej zavijem desno, vklopljen Garmin pa ob tem že nekaj minut monotono ponavlja: »Preračunavam, preračunavam, preračunavam, …«. Po nekaj minutah zaspane vožnje v koloni, ki se »preventivno« premika s hitrostjo 40 km/h, v daljavi končno uzrem tisti prepoznavni prometni znak, ki je sicer strah in trepet vsem Romunom, Bolgarom in »ferragostnim« Italijanom. Znak, na katerem se blešči oranžna DARS-ova vinjeta. Srečen spoznam, da sem se končno prebil do »prometne civilizacije«.
A že kaj kmalu pričnem s paničnim iskanjem tipke za vklop vseh štirih smernikov, saj se avtocestna avantura že končuje z zožitvijo cestišča ter zaporo prehitevalnega pasu. DARS-ovci so namreč že zgodaj zjutraj, ko so prihajali v službo, zaprepadeno ugotovili, da so ravno to noč tolikanj zbledele cestne črte, da so postale skorajda povsem nevidne! In jih je potrebno v istem trenutku pobarvati. Ko končno prispem pred pisarno, povsem apatično opazim povsem razkopano parkirišče, na katerem je več lukenj kot na kuvajtskih naftnih vrtinah. Tedaj se pričnem na ves glas spraševati, če je Slovenija resnično v tako razpadajočem stanju, da je potreben tolikšen obseg sanacij?!?
A še najbolj izbuljim svoje oči od presenečenja, ko popoldne na svoji »avanturistični« poti opazim dodobra skrito vozilo medobčinskega inšpektorata in redarstva, kako meri prehitre voznike ravno na tistem mestu, kjer ni gradbišča in kjer znervirani vozniki stopijo na plin, da bi končno prišli na svoj cilj. Tedaj me prešine – tovrstna »nabirka« je pač nujno potrebna, da bo moč do konca poplačati vsa gradbena podjetja, ki izvajajo »nujno potrebne« sanacije in katera so bila izbrana na javnih naročilih kot »najbolj ugodna«. Res je – Slovenija resnično »razpada«!
… ob tokratnem nadnaravno velikem številu cestnih gradbišč pa so bližajoče lokalne volitve najverjetneje zgolj golo naključje …
Tekst: Chan; foto: click
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Chanov kotiček: Slovenija razpada"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
ker zaradi gradnje nove šole v Litiji po vsem centru nekaj razkopavajo,”flikajo”, obnavlajo in tudi “farbajo”… se poskusim peljat po cesti ki je malo umaknjena, potem pa šok.
par dni nazaj so polagali cevi za novo kanalizacijo in ker je bila cesta že prej v slabem stanju, so tisto, kar so nazaj zasuli, delno malo potlačili malo zabetonirali.
na srečo sem pripeljal malo več kot 30, tako da me je dobesedno zmanjkalo, ko sem zapeljal v luknjo, katero je izpralo celotedensko deževje.
nikjer nobene table da je slaba cesta, ali vsaj delo na cesti, potem pa čez kako uro izvem da je nekdo počil lokalnega policaja….. ravno na tistem delu ceste ki ga bodo nekega dne mogoče obnovili
Pred iztekom mandata si bo narod najbolj zapomnil sanacije, pa se lepo zapufajo, ker ali bodo na ta račun spet izvoljeni ali pa dolgovi ne bodo njihova skrb. Dokler sanirajo luknje v proračunu in nekaj malega naredijo, se spet približujejo volitve… začaran krog 🙂