Pred časom sem bil absolutno prepričan o dejstvih, da populacija nikakor ne potrebuje slovenskega glasbenega izvajalca, ki poslušalčeva ušesa posiljujejo s podalpskimi raggae ritmi, ter avtomobila nižjega razreda, nič večjega od ponarodelega Clia, ki stane perverznih 27 evrskih jurjev. Po testu Audijevega A1 sem sicer še vedno prepričan, da bi slovenska scena brez težav preživela brez … Kingstonov.

Mini je maksi

Majhno je v modi, mini je »in« in vsak, ki da kaj nase, mora dandanes pokazati kakšno šik mikro stvarco. Pa najsi gre za (pre)kratko oblekico, ki komajda pokriva obline playboyeve zajčice (čeprav, roko na srce, pri nekaterih ne bi pomagala niti feredža), ali pa za »fancy« majhne avtomobilčke, s katerimi proizvajalci svetovni populaciji izkazujejo svoj prefinjen čut do trenutne svetovne situacije, v kateri je čedalje manj prostora za megalomanskost. Ter kljub majhnosti zunanjih mer razvajenim punčaram ter frajerjem ponuja vse tisto, kar ponujajo veliki. Tista sladostrastna lastnost, katera ostaja zadnjih 20 let neizpolnjena želja Slovenije.

Retro reinkarnacije v obliki Fiata 500 ali BMW-jevega Minija so zgodbe o uspehu, čemur se želijo približati tudi pri Audiju. Po neizrazitem in predragem modelu A2, so se pri Ingolstadtskem proizvajalcu sedaj precej bolj premišljeno pripravili, da se ne bi zopet podali v bližino tistih sfer, kamor se še osel odpravi le enkrat.

Po predstavitvi trivratne različice modela A1, je bilo bolj ali manj jasno, da bo na vrsto prišel tudi petvratni Sportback. Vse z namenom, da mestne frajlice, v svojih prekratkih mini krilcih, ne bi preveč pokazale pri plezanju na zadnjo klop. Škoda! Površnemu opazovalcu (beri: meni) deluje petvratna različica celo bolj skladna. Nezamenljivo s trivratnim predhodnikom, ohranja sprednji del kot značilen, a simpatično audijevski. Zadnji del, kateremu kot da nekaj manjka, pa krasijo dokaj žalostne luči ter delujejo dokaj podobno Erjavčevim očem, medtem ko ga koalicija »nateguje« glede pokojninske reforme. Medtem ko sije luna na obalo, nekaterim pač uspeva, da gredo večkrat na led …

Maksi je mini

Da se boš vsaj tako dobro počutil v Audijevi notranjosti, je menda že toliko samoumevno in v avtomobilističnih logih skorajda ponarodelo, kot se boš dobro počutil ob poslušanju Avsenikove Golice na gasilski veselici. In to kljub temu, da zna vaški ansambel nemalokrat povsem zgrešiti par tonov. V istem tednu sem se po nekem čudnem slučaju presedal iz najnovejše Seatove Ibize v njenega prestižnega bratranca, Audijevega A1. Ter ugotavljal, da so njune sorodstvene vezi že toliko zakrite, kot ti ob ogledu lastne “žlahte” na pogrebu, ko se zbere daljne in bližnje sorodstvo, ob določenih osebkih ni povsem jasno, da so iste krvi.

Že pregovorno audijevsko natančnost izdelave so, sicer tokrat v testni muli, presenetljivo zmotili posamezni glasovi otožnih čričkov. Kljub temu se tudi najmanjši Audi ponaša z izvrstno ergonomijo ter izborom materialov, katerih se ne bi branil niti v kakšni Kii … Optimi. Vsesplošni občutki so pač primerljivi modelom dveh razredov višje ter predstavljajo dokajšnjo unikatnost v segmentu majhnih mestnih avtomobilov. Žal pa je za omenjene prestižne občutke, ki ustvarijo izjemno prijetno bivanje, ter za nekaj povsem samoumevnih kosov opreme potrebno vzeti v obzir, da zahtevajo pri Audiju enormno doplačilo. Bežen pogled k sorodnemu VW Polu pokaže, da bi nam konfigurator za isto doplačilo dodatnih kosov opreme na koncu ponudil … Passata! Ali če bi malce po domače parafrazirali – kako je moč dobiti za maksimalno ceno minimalno Audija.

Kdo pravi, da jaz plesat ne znam …

Pred testom sem z velikim zanimanjem prisluhnil informaciji, da dobim v roke prestižnega malčka, podobno cenovno pozicioniranega, kot brutalni Megane RS. “Uh to bi pa znalo leteti“, sem razmišljal ter že delal primerjave z igrivim Minijem. Ob pogledu na zadek avtomobila, kjer se je bohotila kratica TDI, pa je nasmeh malce zamrl. Ker upanje umre zadnje, sem se nadejal kakšne močnejše in navorsko radodarne različice s katero bova zaplesala po bližnjih serpentinah. Pogled med tehnične podatke pa razkrije dokaj plebejsko verzijo 1.6 s 105 konjiči. Za pomiritev živcev sem si privoščil tri prste tekile ter se tolažil, da bo vsaj bolj “šparoven”.

A že po nekaj testnih kilometrih ugotavljam, da je motor v malem avtomobilu povsem zadovoljiv ter da je moč z njim odplesati na soncu marsikateri uživaški cestni valček. Na avtocestnih poteh sem si zaželel le še dodatno prestavo v natančnem, a malce trdem menjalniku, ki bi doprinesla še k manjši porabi ob priganjanju. Audijev malček se je izkazal z vzorno porabo, a kot kakšen zadušljiv fižolov prdec je v zraku ostalo vprašanje, kolikšen smisel sploh ima smrdljiva dizelska motorizacija v mestnem malčku, ki naj bi bil v prvi meri namenjen uživaštvu.

Testna mula se je tokrat ponašala tudi s tršim podvozjem (paket opreme Ambition), ki je doprineslo, skupaj z natančnim volanom, k dokaj športno neposrednim voznim lastnostim. Kljub temu je bilo občutiti težji sprednji del ter ob priganjanju posledično podkrmarjenje. Precej trdo nastavljeno podvozje je skupaj s 17-paličnimi platišči ter nizkoprofilnimi pnevmatikami poskrbelo hkrati za pretresljive občutke. Tako je bilo moč občutiti vsako cestno nepravilnost ter je istočasno pripomoglo k pretresljivemu spoznanju, da naši vzdrževalci cest očitno že vrsto let zelo uspešno vodijo politiko varčevanja.

Chanometer

V dneh druženja s testno Audijevo mulo sem se spraševal, komu so sploh namenjeni prestižni malčki, kamor mlade Cosmo mamice le s težavo stlačijo Stokke vozičke. Frajerji bi znali pogrešati Minijevo igrivost ter njegove neverjetne retro občutke. Iskanje kakršnekoli racionalnosti pri A1 Sportback (kljub temu, da ima, za razliko od trivratne različice, serijsko klimatsko napravo), je pač toliko smiselno, kot iskanje racionalnosti v delovanju trenutne vlade. Katera varčuje na račun pokojnin ter bi v isti sapi, v trenutkih izpraznjene državne blagajne, neracionalno in brezglavo zapravljala denar z rušenjem DARS-ovih cestninskih postaj.

“Republika banana …” je zadonelo iz izvrstnega (ter seveda) doplačilnega ozvočenja. Brž sem izklopil radio ter razmišljal na glas, kako zna Audijeva prefinjenost čez čas zlesti precej pod kožo, kar si le stežka obrazložiš. In če star pregovor pravi, da gre osel le enkrat na led, pa je z Audijem moč iti celo večkrat. Zaradi zanesljivosti njegove zasnove tudi brez tega, da bi na njegovem zadku pisalo quattro.

Več o Audijevi sodobni reinkarnaciji modela 50 na uradni strani.

Tekst in foto: Chan