Avtomobilski proizvajalci se sicer v zadnjem času na vso moč trudijo ustvariti čimbolj samodejno vozeča vozila, ki naj bi nam v prihodnosti precej olajšala potovanja. A ker se celoten koncept avtonomne vožnje – vsaj v Evropi – še vedno nahaja v precejšnji zakonski megli, katere trenutno ob neumornih priporočilih k svetemu Pankraciju ne zna razbistriti niti celotna vojska 751 blaženih parlamentarcev bruseljskega svetišča s svojimi več deset tisočimi svetovalnimi priskledniki, je izjemno težko napovedati, kdaj natančno nas bodo tovrstni »roboavti« pričeli voziti sami. Pri čemer največji predmet razprave sproža ravno vprašanje, kdo odgovarja v primeru povzročitve prometne nesreče. Voznik – oziroma natančneje – potnik? Proizvajalec? Glavni programer? Murgle?
In če bodo biro(š)krati slučajno spisali takšno zakonodajo o pravilih avtonomnega cestnega prevoza, pri kateri bi za potencialni prekršek/nesrečo odgovarjal zgolj in samo proizvajalec samodejno vozečega vozila, bi znal tovrstno prevozno možnost še najbolj pozdraviti prav slovenski živelj. Zaradi prirojenega vzorca prelaganja odgovornosti, ki se je v slovensko nacionalno zavest naselil tekom stoletij, ko so se krivci za kakršnokoli nastalo težavo vedno iskali daleč stran od svojih logov (dunajski dvor, beograjski Centralni komite, Bruselj), bi nam bili namreč tovrstni pravni okvirji dobesedno pisani na kožo! Pri čemer bi (ob praznih prekrškovnih »nabirkah«) negodovali zgolj še policisti in občinski redarji ter (ob praznih delavnicah) ličarji in kleparji.
In tudi sicer bi popolnoma avtonomna vožnja predstavljala na slovenskih tleh precejšnjo kulturno revolucijo, ko bi o ofenzivni vožnji »za ritjo«, neupoštevanju prednosti, neuporabi smernikov pri znamkah BMW in Audi ter pretiranem gestikuliranju za volanom, ki spominja na orangutanov paritveni ples v indonezijskem pragozdu, brali zgolj in samo še v historičnem čtivu. Pri tem bi celo strokovni članki v Cosmopolitanu na temo »Ali moški vozijo bolje od žensk?« ter tradicionalne razprave za bližnjim šankom o »kretenu, ki me je zjutraj izsilil na poti v službo« počasi odromale na smetišče zgodovine.
Okej, resda bo do čisto popolne uvedbe samodejno vozečih jeklenih čudes preteklo še precej sodčkov rujnega čez Zlatkovo grlo, a vseeno vlada že dandanes pri marsikaterem ljubitelju bencinskih hlapov precejšen strah, da prinaša avtonomna vožnja popolno kastracijo voznega doživetja. Zatorej bi bilo smiselno, da bi tovrstna »robovozila« – pa četudi bi funkcionirala 100-odstotno brezskrbno in varno – vsaj še nekaj časa ohranjala alternativno možnost lastnoročnega upravljanja.
Pa se vseeno bojim, da se bo z uvedbo popolnoma avtonomno vozečih vozil precej drastično spreobrnil človeški pogled na avtomobilnost. Nenazadnje se percepcija vožnje z avtomobilom med mlajšo populacijo že dandanes precej spreminja, pri čemer današnji mulariji tzv. generacije »Z« predstavlja šofiranje avtomobila zgolj še nujno zlo oziroma precej moteč dejavnik v njihovem čedalje bolj virtualnem svetu. Saj je menda »precej težko posneti dob’r selfie in ga objaviti na FB, medtem ko držiš volan in paziš na bicikliste in pešce, ki švigajo sem ter tja …«. Zato me ne bi prav nič čudilo, da bodo že čez nekaj desetletij vozniki, ki znajo sami voziti in upravljati avto, postali tista vrsta »avtomobilskih kavbojev«, ki počasi in vztrajno izumira …
Tekst: Chan. Foto: Steve Jurvetson; jenny8lee; MarkDoliner; Erik Charlton
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Chanov kotiček: Avtonomija"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kako je fajn pisat med službo članke o avtih. Potem pa naj kdo reče da ni javna uprava fajn.
??? Si (zopet) zgrešil temo?
Ja,res je,počasi izumiramo,žal smo na tej strani alp,odličen primer,zakaj je uvedba avtonomne vožnje nujna.Upam pa,da bo meni takrat že vseeno. Namig za pijančke: turneja od gostilne do gostilne,ti na zadnjem sedežu,spredaj pa nikogar za volanom.Milina!!!