Elektrika – da ali ne?

20190411_170040

20190411_170619

20190411_170027

Da so električni avti, navkljub napovedim nekaterih strokovnjakov, danes še vedno precejšnja eksotika, potrjujeta v mojih očeh dve dejstvi. Prvo je, da sem tudi po treh letih lastništva električarja še vedno edini v druščini družinskih prijateljev, ki ga imajo dejansko parkiranega v domači garaži. Drugo dejstvo pa je, da predstavlja delež novo registriranih električnih avtomobilov na slovenskem trgu na letni ravni še vedno manj kot odstotek vseh prodanih avtomobilov.

Nakup električnega avtomobila še danes mnogi povezujejo z določenim strahom in spoštovanjem. Tudi moj nakup je bil, a so druge stvari, povezane z njegovo uporabo, pretehtale, da sva se z ženo na koncu dogovorila v smislu – no, pa dajmo, da vidimo, kako se bo tole obneslo …

Takrat, tri leta nazaj, sva z ženo kupovala avto zanjo. Prvotni nabor je bil omejen s proračunom do največ 15.000 evrov in ženino željo, naj avto ne bo prevelik. Prva analiza trga mi ni dala jasnega »zmagovalca«. Ravno v tistem obdobju sem prebral biografijo Elona Muska in se navdušil nad idejo elektro avtomobilov. Zvedavost mi ni dala miru, zato sem odklikal na splet med avtomobilske oglase in med rabljenimi našel nekaj ponudbe. To sem omenil ženi, ki je bila na moje presenečenje odprta za idejo lastništva električnega avtomobila. Pri tem mi je postavila samo en pogoj – zagotoviti sem ji moral, da bo avto brez težav zmogel prepeljati minimalno dnevno kilometrino od doma do službe in nazaj. To je naneslo približno 40 kilometrov, kar je potencialni kandidat, Renault Fluence Z.E. vsaj v teoriji izpolnjeval.

Fluence Z.E. je v mojih očeh predstavnik elektro avtomobilov čisto prve generacije, ki jih je pestil smešno majhen doseg z eno polnitvijo baterije. Ker je ponudba padla tudi v finančni okvir proračuna, sva sklenila, da greva med pionirje in kupila električni avto.

Približno dve leti nazaj sem doma namestil tudi sončno elektrarno za samooskrbo. Ta strošek uporabe električnega avtomobila še malo omili, a stroškovna plat nikoli ni bila moj glaven razlog za nakup električnega avta. Ne zanikam, »brezplačna« elektrika na javnih polnilnicah je bil dobrodošel bonus, a od vsega začetka smo računali predvsem na polnjenje avta doma. V ta namen nismo nameščali posebne polnilne postaje, ampak se poslužujemo preprostega prenosnega polnilnega adapterja, ki je vklopljen na enofazni tok v navadno hišno šuko vtičnico.

Sam tudi ne spremljam stroškov lastništva električnega avta in jih zato tudi ne primerjam s stroški klasično gnanega avta. Ta vidik njihove uporabe me preprosto ne zanima, saj cenim v njih določene (morda redke, a zame pomembne) druge odlike, ki jih tradicionalno gnani avtomobili preprosto ne morejo doseči, še manj pa preseči.

Prva je izvrstna primernost za izvajanje kratkih poti v okolici doma. Nekaj, kar je smrt za mehaniko klasično gnanih avtomobilov, je za električne kot vsaka druga pot. Druga je seveda zvočna nenapornost in udobje vožnje, ki je ne moti nikakršno cukanje menjalnika. Voznega trušča je pri mestni vožnji zelo malo, vibracije pogonskega sklopa skozi mehaniko pa ne obstajajo. Dostava navora je za električne avtomobile takojšnja, v Fluencu Z.E. je treba samo upoštevati, da se zaradi baterije v zadku razmeroma razbremenjeni pogonski kolesi spredaj radi zavrtita v prazno.

Tu je še tretji, moj strogo osebni vidik: biti drugačen, orati ledino, biti pionir. Tri leta nazaj je bil naš Fluence Z.E. res »prvi na vasi«, a danes je na (v vmesnem času namnoženih) javnih električnih polnilnicah v okolici doma ob določenih urah možno srečati omembe vredno število “neslišnežev”. Med njimi pa se sicer še vedno najde komaj kakšen izključno baterijski avtomobil, saj se tam polnijo večinoma priključni hibridi. Pravi baterijski električarji so omejeni na kakšne najete Tesle ali pa Zoe, ki si ga je omislil ponudnik dostave hrane na dom.

Sprašujete, če bi danes še vedno kupil električni avto? Odgovor je jasen in se glasi: absolutno! Napredek tehnike je današnje primerke naredil še bistveno bolj vsakodnevno uporabne. Ocenjujem, da bi sami z dometom modelov z vsaj 30-kilovaturnimi baterijami pokrili čisto vse dnevne vožnje. Izjema so dolge poti. Po Sloveniji sicer niti ne, v tujini si pa trenutno (še ne) predstavljam (beri: bojim se) izziva polnjenja avtomobilskih baterij na več stokilometrski poti po tujini. Ravno zato bi danes vsekakor še enkrat kupil električni avtomobil, a samo in izključno kot dopolnilo veliki družinski limuzini, ki jo žene dobra stara bencinska klasika.

Aja, še to. Kot sem že namignil, živimo v hiši, s prosto dostopno električno vtičnico, da lahko avto polnimo brez omejitev. Brez tega, recimo v stanovanjskem bloku brez vsakršne možnosti polnjenja na lastni vtičnici, si nikakor ne predstavljam imeti tovrsten avto. Odvisnost od infrastrukture se mi zaenkrat še zdi preveliko breme, zaradi katerega se marsikdo še vedno – in po mojem mnenju tudi povsem upravičeno – v velikem krogu izogiba baterijskih električnih avtomobilov.

Besedilo in foto: Peter Humar.