Energija. Od kod?

energija (2)

energija (1)

Transport je zagotovo eden večjih porabnikov energije, čeprav je treba tu spomniti, da je industrija, tudi brez avtomobilske, ogromen porabnik. A se tule seveda osredotočimo na tisto, kar pritiče vsebini teh spletnih strani. Preskočimo vlake, letala, ladje in kar je še podobnega in pogledamo zgolj avtomobile.

Do včeraj smo vedeli, da za pogon potrebujemo nafto in edina skrb je bila, kdaj jo bo zmanjkalo. Če bi veljalo, kar sem poslušal v osnovni šoli, bi bili že brez tega vira, ker bi po takratnih predvidevanjih moral že usahniti. Pa, k sreči, še ni.

Se je pa pojavil drug problem. Ekološki. Najprej neposredno škodljivi izpusti, potem pa še toplogredni plini s CO₂ na čelu. In smo že našli rešitev: elektromobili. Super. Elektrika je tako ali tako v vsaki vtičnici.

In potem smo le nekako ugotovili (saj v znanstvenih krogih so te reči poznane že ves čas), da bo vendarle treba izdelati vse več električne energije. Pa ne zgolj zaradi avtomobilov.

Proizvodnja električne energije je zvečine poznana že vsaj stoletje. Nekaj mora gnati generator, pa je. To nekaj je lahko voda, veter, premog, plin, sonce, zadnje pol stoletja tudi jedrska energija.

A, kot kaže, ničesar nimamo prav posebej radi.

Hidroelektrarne grobo posežejo v okolje, vetrne imajo najslabši možen izkoristek, premog je umazan, pa še zmanjkuje ga počasi, plin je za večje elektrarne problematičen, sonce je čudovito, a je problem v osvetljenosti in v samih sončnih celicah, jedrske energije se pa bojimo. Ka-bum, goba, Černobil.

Znanost je sicer področje, ki mu lahko precej zaupamo, a ne čisto. Prvič, ker vsega še ne vemo in najbrž tudi nikoli ne bomo. In drugič, ker so tudi znanstveniki ljudje, med katerimi se nekateri radi vidijo v časopisih in na televiziji, za to pa so pripravljeni narediti marsikaj znanstveno nehigieničnega, česar od njih pač ne bi pričakovali. K sreči je takšnih približno toliko, kot je poštenih in poučenih politikov, a je pač treba biti pri tem vseeno malo previden.

Tako, če predpostavimo, da so znanstveniki pošteni in korektni, tudi med njimi prihaja na isto temo do razlik. Komu zdaj verjeti?

Nedavno sta dva znanstvenika, politični znanstvenik Joshua S. Goldstein in energetski inženir Staffan A. Qvist, objavila esej, v katerem je kar nekaj soli. Pravita, da tudi če bi (kar je seveda povsem nemogoče) vse države uvajale obnovljive vire za proizvodnjo energije tako hitro kot Nemčija (ki v tem menda prednjači), bi s tem dosegli le petino ciljev za doseganje čiste energije. V takem tempu bi potrebovali 150 let, da bi očistili Zemljo odvečnega ogljikovega dioksida, imamo pa le tri desetletja na voljo, da se rešimo pred klimatsko krizo. Pa tudi če bi lahko veter in sonce pričeli izkoriščati dosti hitreje, gre za dva nedosledna vira, ki pobereta velike površine.

Potrebujemo torej brezogljični vir za proizvodnjo elektrike, ki bi to (energijo) lahko zadosti hitro proizvajal. Ta hip je to zgolj jedrska. A, kot rečeno, Černobil. Toda ne zavedamo se, da je to pravzaprav edina jedrska nesreča z žrtvami v zadnjih 60 letih, število žrtev pa je dosti manjše kot število žrtev v drugi industriji.

Jedrski odpadki? Pravita, da bi jih povprečen Američan, če bi električno energijo dobival zgolj iz jedrskih elektrarn, v celem življenju nabral za eno pločevinko Coca-Cole. Torej tudi ne bi smel biti nek neobvladljiv problem.

Vsekakor drži, da ostaja mnogo vprašanj glede elektromobilnosti odprtih – tudi na znanstveni ravni. Treba pa bo, jasno, preklopiti tudi v naših glavah.

Besedilo in foto: Vinko Kernc.