Novice

Energija. Od kod?

Energija je vse bolj na udaru; po eni strani je potrebujemo vse več, po drugi pa ne maramo njene proizvodnje. Kje jo torej dobiti?

Transport je zagotovo eden večjih porabnikov energije, čeprav je treba tu spomniti, da je industrija, tudi brez avtomobilske, ogromen porabnik. A se tule seveda osredotočimo na tisto, kar pritiče vsebini teh spletnih strani. Preskočimo vlake, letala, ladje in kar je še podobnega in pogledamo zgolj avtomobile.

Do včeraj smo vedeli, da za pogon potrebujemo nafto in edina skrb je bila, kdaj jo bo zmanjkalo. Če bi veljalo, kar sem poslušal v osnovni šoli, bi bili že brez tega vira, ker bi po takratnih predvidevanjih moral že usahniti. Pa, k sreči, še ni.

Se je pa pojavil drug problem. Ekološki. Najprej neposredno škodljivi izpusti, potem pa še toplogredni plini s CO2 na čelu. In smo že našli rešitev: elektromobili. Super. Elektrika je tako ali tako v vsaki vtičnici.

In potem smo le nekako ugotovili (saj v znanstvenih krogih so te reči poznane že ves čas), da bo vendarle treba izdelati vse več električne energije. Pa ne zgolj zaradi avtomobilov.

Proizvodnja električne energije je zvečine poznana že vsaj stoletje. Nekaj mora gnati generator, pa je. To nekaj je lahko voda, veter, premog, plin, sonce, zadnje pol stoletja tudi jedrska energija.

A, kot kaže, ničesar nimamo prav posebej radi.

Hidroelektrarne grobo posežejo v okolje, vetrne imajo najslabši možen izkoristek, premog je umazan, pa še zmanjkuje ga počasi, plin je za večje elektrarne problematičen, sonce je čudovito, a je problem v osvetljenosti in v samih sončnih celicah, jedrske energije se pa bojimo. Ka-bum, goba, Černobil.

Znanost je sicer področje, ki mu lahko precej zaupamo, a ne čisto. Prvič, ker vsega še ne vemo in najbrž tudi nikoli ne bomo. In drugič, ker so tudi znanstveniki ljudje, med katerimi se nekateri radi vidijo v časopisih in na televiziji, za to pa so pripravljeni narediti marsikaj znanstveno nehigieničnega, česar od njih pač ne bi pričakovali. K sreči je takšnih približno toliko, kot je poštenih in poučenih politikov, a je pač treba biti pri tem vseeno malo previden.

Tako, če predpostavimo, da so znanstveniki pošteni in korektni, tudi med njimi prihaja na isto temo do razlik. Komu zdaj verjeti?

Nedavno sta dva znanstvenika, politični znanstvenik Joshua S. Goldstein in energetski inženir Staffan A. Qvist, objavila esej, v katerem je kar nekaj soli. Pravita, da tudi če bi (kar je seveda povsem nemogoče) vse države uvajale obnovljive vire za proizvodnjo energije tako hitro kot Nemčija (ki v tem menda prednjači), bi s tem dosegli le petino ciljev za doseganje čiste energije. V takem tempu bi potrebovali 150 let, da bi očistili Zemljo odvečnega ogljikovega dioksida, imamo pa le tri desetletja na voljo, da se rešimo pred klimatsko krizo. Pa tudi če bi lahko veter in sonce pričeli izkoriščati dosti hitreje, gre za dva nedosledna vira, ki pobereta velike površine.

Po mnenju nekaterih znanstvenikov je jedrska energija edina, ki nas lahko reši pred klimatsko krizo.
Po mnenju nekaterih znanstvenikov je jedrska energija edina, ki nas lahko reši pred klimatsko krizo.

Potrebujemo torej brezogljični vir za proizvodnjo elektrike, ki bi to (energijo) lahko zadosti hitro proizvajal. Ta hip je to zgolj jedrska. A, kot rečeno, Černobil. Toda ne zavedamo se, da je to pravzaprav edina jedrska nesreča z žrtvami v zadnjih 60 letih, število žrtev pa je dosti manjše kot število žrtev v drugi industriji.

Jedrski odpadki? Pravita, da bi jih povprečen Američan, če bi električno energijo dobival zgolj iz jedrskih elektrarn, v celem življenju nabral za eno pločevinko Coca-Cole. Torej tudi ne bi smel biti nek neobvladljiv problem.

Vsekakor drži, da ostaja mnogo vprašanj glede elektromobilnosti odprtih – tudi na znanstveni ravni. Treba pa bo, jasno, preklopiti tudi v naših glavah.

Besedilo in foto: Vinko Kernc.

 

 

Mnenja uporabnikov

4 komentarjev za "Energija. Od kod?"


brrr
9 meseci 22 dni nazaj

Končno eno zdravorazumsko razmišljanje o energetski prihodnosti. Predvsem je končno nekdo tole jasno in ‘glasno’ zapisal:

Toda ne zavedamo se, da je to pravzaprav edina jedrska nesreča z žrtvami v zadnjih 60 letih, število žrtev pa je dosti manjše kot število žrtev v drugi industriji.

Tule je še zanimiva primerjava nevarnosti/smrtnosti pridobivanja energije za različne energente: https://en.wikipedia.org/wiki/Energy_accidents

NEK blok 2…kdaj že??!?!

xxl
9 meseci 22 dni nazaj

Letalo je tudi najbolj varen transport, pa me težko spraviš nanj.

brrr
9 meseci 22 dni nazaj

Aaaa… ker je tebe strah letenja ukinemo vsa letala?? Analogija s paničnim zapiranjem jedrskih elektrarn. 🙂

jack86
9 meseci 22 dni nazaj

Fuzija, čez 40 let.

 
Lepotna prenova Hyundajevih modelov Ioniq s pridihom novih tehnologij
Najhitreje 130 km/h tudi na nemških avtocestah?