Večno rivalstvo
V šestdesetih letih se je rivalstvo med ameriškimi proizvajalci močno okrepilo. Poleg Mustanga in današnje zvezde, Camara, so na ceste zapeljali še sestrski model Pontiac Firebird, Plymouth Barracuda in Dodge Challenger. Ameriške športne mišice so postale dosegljive amaterskim voznikom po sprejemljivi ceni, zato se je svet športnih vozil v ZDA hitro razširil.
Avtomobili so bili prepoznavni po dolgem pokrovu motorja, štirih sedežih in ločeni karoseriji od prednjega dela s pomožnim okvirjem. Chevrolet je predstavil dve različici, Sport Coupe in Convertible, vsaka pa je bila na voljo z, reci in piši, več kot 60 različnimi tovarniškimi opcijami, od tega so bile štiri namenjene motorjem. Kupec se je lahko odločil za vstopni 3,8-litrski ali 4,1-litrski šestvaljnik in sprva 4,9-litrski ali 6,5-litrski osemvaljni agregat, kasneje pa je paleto sestavljalo kar šest osemvaljnikov. Poleg prej omenjenih so bili na voljo še 5,0-, 5,4-, 5,7- in 7,0-litrski agregati.
V petdesetih letih je bilo za Camara na voljo malo morje različnih agregatov. Vrhunec je doživel proti koncu šestdesetih let, a je naftni embargo v sedemdesetih letih poskrbel za slabše čase. K sreči se je tehnologija v osemdesetih pričela razvija, zato so bile v tistem času na voljo najmočnejše različice, ki so pravzaprav krive za današnjo moč in prepoznavnost Camara.
Z28
Ob imenu Camaro se je pojavila tudi oznaka Z28, ki bo za vselej zaznamovala tega športnika. Camaro se je izkazal že s posebnima paketoma RS in SS, toda pravo slavo je doživel z oznako Z28.
Vse skupaj se je začelo kot prodajna koda za poseben zmogljivostni paket, pri General Motorsu so namreč vse opcije in dodatke označevali s posebno kodo. Opcija oziroma koda Z28 je bila tam napisana le zato, da so pri General Motorsu lahko pridobili certifikat in potrdili cestno homologacijo za ta športni model. Vsi modeli s to oznako so imeli nameščen 4,9-litrski osemvaljnik, s paketom pa so prišli še vzdržljiv hladilnik, posebno vzmetenje, dvojni izpušni sistem, 15-palčna platišča, drugačna zadnja os, posebne črte na karoseriji in večji sprednji koluti. Leta 1967 so izdelali le 600 primerkov, ki so nosili oznako Z28, hkrati pa so jih v letu 1967 in 1969 izbrali za varnostno vozilo v dirki Indianapolis 500.
Minila so le tri leta
26. februarja leta 1970 je General Motors pokazal drugo generacijo Camara. Kljub temu, da so obdržali prvotno zasnovo, so močno spremenili njegov zunanji videz. Radikalne spremembe so narekovali Evropejci, predvsem Ferrarijev model 250GT Berlinetta Lusso. Število motornih različic so povečali na osem, najmočnejši, 5,7-litrski osemvaljnik, pa je dobil paket SS. Če je prva generacija vztrajala le tri leta je bila druga generacija v proizvodnji kar 12 let.
Prodajne številke so v letu 1971 močno upadle in bile v prvi polovici leta 1972, zaradi stavke delavcev v obratu Norwood, še slabše. Pri Chevroletu so morali uničiti 3.000 delno končanih Camarov, saj jih zaradi stavke niso zmogli pravočasno dokončati – leta 1973 so v veljavo stopili novi emisijski standardi, ki jih takratni Camaro ni dosegal. Zaradi teh standardov se je moč pri različici Z28 znižala, razvili pa so še visoko zmogljive vžigalne tuljave, ki so v svečke poslale 20.000 voltov in poskrbele za boljše izgorevanje goriva ter da je motor manj onesnaževal okolje. Na spisku dodatne opreme so se znašli še električna stekla, manjše rezervno kolo in opozorilo za nepripet varnostni pas.
Leta 1974 se je zaradi vse strožjih emisijskih zahtev in dražjih zavarovalnih stroškov iz ponudbe umaknil Z28. Naslednje leto so pri Chevroletu več pozornosti posvetili potniški kabini in udobni vožnji, na voljo pa so bili le štirje agregati. Leta 1977 je na sceno zopet stopil Z28, tokrat kot povsem ločen model z manj kot 200 ”konji”. Istega leta so prenovili družino in v naslednjih dveh letih prodali rekordno število primerkov, nekaj tudi na račun dodatnih dveh karoserijskih različic. Ob koncu življenjskega ciklusa je bil Camaro skoraj pozabljen, videz in moč enostavno nista dosegala standardov športnih avtomobilov.
Izgubljena smer
V letu 1982 je na sceno prišla tretja generacija, ki je večino oblikovalskih potez črpala od predhodnika. Karoserija je bila še vedno nameščena na staro šasijo, toda tokrat je športni kupe postal kombilimuzina. S koeficientom zračnega upora 0.368 gre za najbolj aerodinamičen Camaro v zgodovini. Na voljo je bil športni Z28, a je pravo nasprotje predstavljala osnovna različica, ki je imela vgrajen 2,5-litrski štirivaljni agregat s samo 90 ”konji’. Težki Camaro je imel enako moč kot najbolj običajni predstavniki tistega časa.
A pri General Motorsu so spoznali zmoto in leta 1986 zamenjali štirivaljni agregat z nujno potrebnim šestvaljnikom, istega leta pa se je ponudbi, prvič po letu 1969, pridružil kabriolet. Počasi se je povečevala moč tudi najzmogljivejši različici Z28, iz osemvaljnika so tokrat iztisnili 225 ”konjev”, a so jo iz neznanih razlogov leta 1988 ponovno ukinili. Številni ljubitelji so nad znamko popolnoma obupali, saj ni ponujala ničesar vznemirljivega, zato so leta 1992 prenehali s proizvodnjo tretje generacije.
Obuditev
Sredi leta 1993 so predstavili četrto generacijo, na roko pa jim je šlo tudi to, da je Camaro zopet postal varnostni avtomobil na dirki Indianapolis 500. Vstopni motor je tokrat postal 3,4-litrski šestvaljnik, na voljo pa je bil še osemvaljnik z oznako LT1 z 275 ”konji”. Največja novica je, da je bil skoraj v celoti narejen iz kompozitne plastike, le pokrov motorja in stranski paneli so bili iz aluminija.
Nekaj let kasneje so pri Chevroletu ponovno obudili ime SS. Super Sport je imel 25 ”konjev” več kot Z28, za dodatne izboljšave pa so poskrbeli pri SLP Engineering. Leta 1998 so morali prenoviti prednji del, saj so v nos namestili nov osemvaljni agregat LS1. Motor, ki je bil nameščen tudi v modelu Corvette, je bil povsem nov in je imel več kot 300 ”konjev”. Camaro je tako postal najmočnejši predstavnik v svojem razredu, a to ni dvignilo prodajnih številk. Leta 2002 so ukinili model in v naslednjih dveh letih predstavili le posebno različico, ki pa je bila enaka zastarelemu predhodniku.
Prava ameriška mišica
Peto generacijo so pričeli izdelovati leta 2010. Oblikovalci so se zgledovali po modelu iz leta 1969, inženirji pa so Camara preselili na povsem novo arhitekturo. V kombinaciji s šestvaljnikom in osemvaljnikom sta bila na voljo ročni ali samodejni menjalnik, v ponudbi pa je bil tudi kabriolet. Po nekaj letih so predstavili različico ZL1 s 580 ”konji”. Lansko leto je v prodajne salone zapeljala šesta generacija, ki nadaljuje petdesetletno zgodovino modela.
Avtomobilizem.com (Vir: Bruceleibowitz, Edmunds.com, Complex.com, Wikipedia, Chevrolet. Foto: Chevrolet, General Motors.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen