Ko je Nuccio Bertone predstavil škatlasto oblikovan koncept Stratos Zero, je vanj sredinsko namestil 1,6-litrski agregat iz Lancie Fulvie. Oblikovalska vaja je navdihnila Cesareja Fiorioja, takratnega vodjo Lanciinega oddelka za motoršport, in Stratos Zero je hitro dobil novo poslanstvo.
Fiorio se je že nekaj let poigraval z izdelavo ultimativnega reli dirkalnika, ki bi ga vozil tovarniški voznik Sandro Munari. V njegovi glavi bi moral imeti popoln reli dirkalnik močan sredinsko postavljeni motor s prenosom moči na zadnji kolesni par. Takrat so številne neizdelane regionalne ceste uporabljali za reli tekme, vendar so kmalu na njih pričeli polagati asfalt, zato je Fiorio vztrajal, da se mora nov dirkalnik dobro obnašati tudi na asfaltirani cesti.
Da bi se dirkalnik kar najbolje znašel na težkih gozdnih cestah in puščavskih relijih, je moral imeti njegov sanjski dirkalnik nameščeno vzmetenje, ki se ga lahko prilagodi v manj kot 10 minutah. Na koncu je ostal še motor. Vgrajeni bencinski agregat ni imel dirkaškega potenciala, a je k sreči Fiat leta 1969 kupil Lancio, v njegovem imperiju pa je delovala znamka Ferrari. Enzo Ferrari je zato Fiorioju ponudil 2,4-litrski šestvaljni agregat iz Ferrarija Dino 246 GT. Rezultat: nastal je sanjski reli dirkalnik, ki je bil izdelan točno tako, kot je to sanjal in zahteval sloviti Fiorio.
Leto kasneje je iz konceptnega vozila nastal za proizvodnjo pripravljen model z vgrajenim Ferrarijevim šestvaljnikom. Cestna različica je bila visoka le 1,08 metra, aerodinamična karoserija iz s steklom ojačanih vlaken je bila postavljena na jekleno lupino, obdano s cevnim podokvirjem. Kazalec na tehtnici se je ustavil na manj kot 1.000 kilogramih, na manjšo maso pa so nekoliko vplivale tudi majhne dimenzije – 3.708 x 1.727 x 1.080. Medosna razdalja je merila le 2.184 milimetrov. Preden so se pri Lancii odpravili na svoj osvajalski pohod, so morali najprej izdelati 500 cestnih izvedenk, vendar je zaradi visoke cene, ki je bila zelo blizu cene Ferrarijevega Dina, prodaja šepala. Naposled jim je le uspelo in pridobili so homologacijo za nastopanje v svetovnem reli prvenstvu.
Nizka masa, idealna porazdelitev teže in izvrstne vozne lastnosti so nudile optimalne pogoje za spektakularne zmogljivosti na mednarodnih reli dirkah. Do takrat sta tam dominirala Alpine in Porsche in Stratos ni takoj uspel. Za volan sta morala sesti Sandro Munari in britanski voznik formule 1 Mike Parkes. Munari je prvo zmago za Lancio dosegel na manjšem reliju leta 1973, šele leta 1974 pa so zabeležili prvo zmago v diviziji 4 in do leta 1977 osvojil tri zaporedne konstruktorske naslove. ”Leteča ponev” je zmagovala tudi kasneje. Bernard Darniche je s privatnim moštvom Chardonnet of France zmagal kar 33-krat.
Tako kot prenekatera uspešna zgodba, se je tudi ta končala bolj klavrno. Fiat je leta 1979 močno zmanjšal sredstva za dirkalni program in jih raje namenil razvoju Fiata 131 Abarth. To je bil dokončen konec za legendarno Italijanko, ki je kasneje tekmovala le še v okviru zasebnih moštev.
Avtomobilizem.com (Vir: Lancia, lanciastratos.com. speeddoctor. Foto: Lancia, Video: Krismotorsportvideos)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen