Kombinacija črk in številk SF90 v imenu je pravzaprav okrajšava za Scuderia Ferrari 90, kar je neposredna počastitev 90-letnice delovanja hišnega dirkaškega moštva ter s tem povezave med Ferrarijevimi dirkalniki in njihovimi cestnimi modeli.
V njem vzbuja največ zanimanja in občudovanja njegov priključno-hibridni pogon izjemnih zmogljivosti. Tvorijo ga štirilitrski turbobencinski V8, ki ponudi v uporabo največ 574 kW (780 KM) in 800 Nm navora. Številke, ki že same po sebi poskrbijo za kurjo polt bencinskih navdušencev, a to vseeno ni bilo dovolj. Ferrarijevi inženirji so namreč med osemvaljnik in osemstopenjski dvosklopkovni menjalnik stlačili še en elektro motor, dodatna dva pa še v nos avta, kjer ženeta vsak svoje prednje kolo. Skupna moč motorjev na prednji osi avta je 162 kW oziroma 220 KM, kar pomeni, da je skupna sistemska moč priključnega hibrida okroglih 735 kilovatov oziroma bolj domačih 1.000 KM.
Prednja elektromotorja se napajata iz litij-ionske baterije kapacitete 7,9 kWh. Ta, ob strogo električnem načinu delovanja, spredaj gnanega Ferrarija SF90 Stradale odpelje največ 25 kilometrov daleč, potem pa se v igro pogona brezpogojno vklopi bencin. Na drugi strani zmogljivostne lestvice postreže SF90 Stradale z zavidanja vrednimi zmogljivostmi. Vsega poltretjo sekundo trajajoč pospešek do stotice, 6.7 sekund do meje 200 km/h in največja hitrost 340 km/h.
Dobro poznano dejstvo je, da se dodatek priključne hibridnosti v avtomobilu odraža v konkretnem masnem pribitku. V primeru SF90 znaša davek na račun priključne hibridnosti kar 270 kilogramov, a Italijani pravijo, da jim je tudi ob tem uspelo zadržati skupno maso avta na sprejemljivo nizki ravni 1.570 kilogramov. To se prevede v specifično zmogljivost avta 1,57 kg/KM, kar je, nekako nepresenetljivo, rekorden dosežek v razredu priključnih hibridov.
Ta dosežek je posledica izredne inženirske iznajdljivosti in načrtnega klestenja mase avta povsod, kjer je bilo to možno. Ferrari pri tem pravi, da jim ga je uspelo doseči s premišljeno uporabo različnih lahkih gradnikov (ogljikova vlakna, nove zlitine aluminija ipd.), združenih na masno in nosilno najbolj optimalen način. Nov način gradnje karoserije pa se ne odraža samo v ugodni masi avta, ampak tudi v njegovi izredni upogibni ter vzvojni togosti, ki naj bi prekašali njihove »stare« arhitekture za 20 oziroma 40 %.
Priključna hibridnost pogona je Ferrarijevim inženirjem omogočila nadgradnjo z različnimi režimi njegovega delovanja. Naravo delovanja pogonskega sklopa Ferrarija SF90 Stradale se lahko upravlja s stikalom eManettino, nameščenem na volanskem obroču, pozna pa štiri nastavitve. Strogo električni EV za neslišno vožnjo brez lokalno proizvedenih emisij, mešani Hybrid za najbolj optimalno prepletanje pogona na elektriko in bencin, Performance, ki ne dovoli izklopa bencinskega motorja in Qualify, ki popolnoma pozabi na okoljevarstvenost saj podredi vse pogonske motorje največji možni moči in voznim zmogljivostim.
Ker je moč brez nadzora neuporabna, so inženirji pripravili še sistem eSSC (electronic Side Slip Control), ki počne prav to: bdi nad oprijemom vseh štirih pogonskih koles, v primeru prednjih dveh pa s pomočjo vektorskega krmiljenja pogonskega navora skrbi za optimalno trakcijo in posledično najboljše možne vozne lastnosti ter stabilnost avta v vseh voznih pogojih.
Oblikovno je SF90 Stradale, kot temu Ferrari pravi, »radikalna evolucija«. Spredaj izstopata ozka matrična žarometa LED, zaokroženo prednje steklo in ozka stebrička A. Na boku sta aerodinamično oblikovana praga, ob visoko nameščeni vstopni odprtini za sesalni zrak motorja na zadku pa padeta v oči še zajetni izpušni cevi in po dve ovalno-oglati zadnji luči na vsaki strani zadka. Izgled zadka bo pri tem še najbolj delil mnenja, a ima Ferrari zanj tehten razlog. Čeprav je celoten avto podvržen aerodinamiki, je to še najbolj opazno prav na zadku. Motor pokriva pokrov iz dveh delov, od katerih je spodnji, z vgrajeno tretjo zavorno lučjo, fiksen, zgornji pa nastavljiv. Sistem se prilagaja v odvisnosti od hitrosti vožnje, pri hitrosti 250 km/h pa naj bi na zadnji osi zagotavljal kar 390 kilogramov pritiska ob tla.
Futuristično oblikovanje hibridnega superšportnika se nadaljuje tudi v kabini. Tam je nameščen pred voznikom velik 16-palčni računalniški zaslon z v osrednjem delu izrisanim velikim obratomerjem ter poleg njega digitalnim izpisom trenutne hitrosti. Trikrak spodaj odrezan volanski obroč je ponovno poln stikal in gumbov, na sredini armaturne plošče pa je najti še stikala klimatske naprave ter tik ob njih skoncentriran prikaz podatkov vožnje za »strašenje« sopotnika.
Avtomobilizem.com (Vir: Carscoops. Foto: Ferrari.)
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "SF90 Stradale je priključno-hibridni Ferrari s 1.000 konji"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Najlepši avto kar sem jih kdaj videl!
Itak nobeden drug ne more ustvarit kaj takšnega, kot to znajo Italijani.
He, he, eni ne morejo tega požret, pa si pumpajo ego z minusi. Ne pomaga fantje, kaj je res, je res. Kar naprej z minusi, ha, ha.
Ferrari je vedno bil pojem oblikovanja športnih avtov. Tudi meni je italijanski dizajn dost všeč, ampak škoda da nimajo nam, navadnim smrtnikom za ponudit nič kaj uporabnega. Zadnji punto abarth mi je še danes eden lepših malih hatchev.