Novice

Socialni najem električnih vozil: kakšen bi bil najboljši pristop?

Se še spomnite, da je Francija konec leta 2023 uvedla sistem najema manjših električnih vozil po izjemno dostopnih cenah v razponu 45-149 evrov na mesec? Shema socialnega najema je bila namenjena državljanom z najnižjimi dohodki, na žalost pa je zaradi neverjetnega interesa Francozom v proračunu zelo hitro zmanjkalo denarja.

Članice EU bi v programih socialnega najema verjetno raje videle evropske proizvajalce.
Članice EU bi v programih socialnega najema verjetno raje videle evropske proizvajalce.

Očitno so iz tega programa vsi deležniki potegnili nekaj izkušenj, morda pa bi jih lahko še več, če bi se pravila nekoliko prilagodila. Najnovejša priporočila  tokrat prihajajo s strani evropskega lobističnega združenja avtomobilskih proizvajalcev ACEA. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je po njihovem mnenju socialni najem pomembna priložnost za izboljšanje dostopnosti do trajnostne mobilnosti, še posebej za ranljive skupine skupine, ki se soočajo s finančnimi izzivi.

Če imamo možnost razširiti skupino prebivalstva s pristopom do uporabe električnih avtomobilov na takšen način, ima socialni najem seveda zaznaven vpliv tudi z okoljevarstvenega vidika. Po mnenju ACEA bi ga bilo zato potrebno obravnavati kot pomembno in pozitivno komponento širitve obsega povpraševanja v pospeševanju prehoda do uporabe vozil brez lokalnih emisij.

Nabor priporočil

V ACEA so sestavili seznam sedmih napotkov za države članice EU, ki bi razmišljale o pripravi programa socialnega najema električnih vozil:

  1. Osredotočanje na ranljive skupine: socialni najem bi moral biti prvenstveno usmerjen v obravnavo potreb ranljivih skupin prebivalstva, pa tudi gospodinjstev in malih podjetij, ki morajo preiti na baterijsko-električna vozila. Merila za upravičenost bi morale pripraviti posamezne države članice EU, da bi v največji meri odražala lokalne socioekonomske dejavnike.
  2. Trg rabljenih vozil: državam priporočajo pozitiven pristop v smislu vključevanja natančno opredeljenih mehanizmov, s katerimi bi v ponudbo dodali tudi rabljena električna vozila, ki bi bila lahko še cenejša za najbolj ranljive.
  3. Najem naj bo dostopen: namesto ukrepa omejitve najvišje cene naj se države raje osredotočijo na podporo v smislu sofinanciranja znatnega deleža mesečnega obroka, s čimer bi bil socialni najem dostopen večji skupini uporabnikov v daljšem obdobju.
  4. Opolnomočenje ranljivih poslovnih uporabnikov: sheme socialnega najema bi bilo potrebno razširiti na mikro, mala in srednje velika podjetja ter po potrebi tudi na (lahka) gospodarska vozila.
  5. Trajnost in družbena odgovornost: trajnost mehanizmov financiranja smatrajo za ključno za dolgoročni obstoj sistema socialnega najema; to po eni strani zagotavlja vključenost ranljivih skupin, ob tem pa ne obremenjuje pretirano proračuna države.
  6. Ključni del širše strategije: socialni najem vozil naj bo del nacionalnih načrtov v okviru Socialnega sklada za podnebje; kljub temu, da gre za pomemben vir financiranja, pa je potrebno najti tudi dodatne vire, saj gre za ključen del širše strategije uvajanja električnih vozil, ki vključuje različne vrste spodbud za vse segmente družbe.
  7. Enostaven dostop za vse: zasnova programov socialnih najemov mora zagotavljati enostavnost dostopa in minimizirati birokratske ovire, da se vanje lahko vključi čim več ranljivih posameznikov in podjetij.

Malo zase, malo za družbo

Citroën ë-C3 je bil na voljo za najem že od 49 evrov mesečno.
Citroën ë-C3 je bil v Franciji na voljo za najem že od 49 evrov mesečno.

Seveda smo lahko cinični in na koncu zapišemo, da so zgornja priporočila vsaj tako koristna za širitev deleža električnih avtomobilov v voznem parku posameznih držav kot tudi za večanje njihovega deleža v prodaji avtomobilskih proizvajalcev, ki so člani združenja ACEA. Oboje seveda drži, kot verjetno tudi to, da si v našem uredništvu ne predstavljamo, da bi s trenutnim tempom električni avtomobili lahko postali bistveno bolj razširjeni, kot so (da o utopičnih 100 % prodaje niti ne govorimo).

Po drugi strani pa se nam je francoska ideja subvencioniranega najema že ob najavi zdela bistveno bolj smiselna kot sistem subvencioniranja nakupa vsaj z dveh vidikov. Prvi je dejstvo, da je na slovenskem trgu kar nekaj električnih modelov z vstopno ceno tik pod 35 tisoč evri in se obenem zdi, da so cene električnih modelov že v osnovi oblikovane z mislijo na “popust” v višini nepovratne subvencije (beri: previsoke). Drugi, nič manj pomemben vidik pa je ta, da si ob cenah novih avtomobilov ljudje večinoma res težko privoščijo, da bi preizkušali primernost in sprejemljivost električnih vozil na lastne stroške. To pomeni, da je krog uporabnikov bistveno ožji, kot če bi tveganje izgube vrednosti vozila, potencialnih okvar in dokaj nepredvidljivega mesečnega računa za električno energijo namesto ljudstva raje prevzela država in EU. Konec koncev financiramo obe.

Avtomobilizem.com (Foto: Citroën. Peugeot, Jeep.)

Mnenja uporabnikov

Napiši prvo mnenje!


 
Konec strahu pred izpraznjeno baterijo: ZF ima novo serijo podaljševalnikov dosega