Vpoklici: dobro ali slabo?

vpoklici

V praksi je videti takole. BMW, denimo, objavi, da kličejo 1,5 milijona avtomobilov na pregled oziroma popravilo zaradi možnosti požara. Rumeni mediji (ali sploh še kakšen ni?) objavijo z debelim tiskom. Nekdo prebere in reče znancu, ki ima BMW: »Ti, ki voziš avto, ki gori!« Čez minuto je podoben tekst na družabnih omrežjih in evo drama. Beemveji gorijo. In čisto mogoče je, da sploh še noben BMW ni zaradi tega zagorel.

Vse znamke doleti trenutek vpoklica. Načelno so v teoriji in v grobem tri vrste. Prvič, javen vpoklic – ko gre za resnejšo možnost posledic okvare. Drugič, interni vpoklic – samo lastnikom dotičnih avtomobilov osebno. In tretjič, tihi vpoklic – lastnik avtomobila izve šele, ko ga pripelje na redni servis ali pa še takrat ne.

Proizvajalci avtomobilov se tega lotevajo na različne načine in upam si trditi, da Toyota, o kateri se je precej govorilo v povezavi z vpoklici, še zdaleč ni med slabšimi proizvajalci avtomobilov. Prodajne številke že ne kažejo tako. Morda k temu veliko prispeva tudi značaj naroda – za Japonce vlada prepričanje, da so narod z visoko razvitim samospoštovanjem in poštenjem, kar zagotovo vpliva tudi na pristop oziroma odnos do kupca. In na to, da stremijo k izboljšavam svojih izdelkov in s tem samih sebe.

Če je tako, potem število vpoklicev ni odraz kakovosti izdelkov, pač pa skrb za kupca in za lasten imidž.

Čisto mogoče je, da proizvajalci na možne napake reagirajo statistično različno. Da eni odločno pristopijo, čim obstaja majhna verjetnost, drugi pa šele, ko je verjetnost večja.

Obstaja seveda tudi pogled z drugega zornega kota. Če bi – ne glede na pogostost javnih vpoklicev – šlo za pomanjkljive in nevarne izdelke, bi se v svetu sodobnega imperializma našlo kup oseb, fizičnih in pravnih, da ne govorimo o državah oziroma vladah, ki bi iz takšnega ali drugačnega vzroka stopilo proizvajalcem na prste. Pa jih ni prav dosti.

Še danes odmeva primer, ki ga je pred leti sprožil nek Američan, češ da je njegova Toyota kar sama prevzela vajeti in povzročila prometno nesrečo. Hitro se je našlo še več oseb z enakimi problemi in samozadostni Američani so po hitrem postopku oglobili Toyoto z vsoto, ki ima veliko ničel. Pri Toyoti so globo ponižno poravnali in se nastalega problema lotili analitično raziskovalno, vključno z vpoklicem in z zamenjavo dotičnega sklopa. Pri tem so odkrili in dokazali, da je šlo za izmišljotino, a nikdar niso dobili javnega opravičila in še manj denarja nazaj. Tako pač v ZDA.

V resnici je vpoklic uveljavljen del procesa razvoja in naknadne izboljšave izdelka v točki, kjer se pojavi možnost okvare. Ta je lahko takšna, da vpliva na varnost ljudi in/ali okolice, lahko je le lepotna, lahko pa tudi kje vmes. Dosti več o kakovosti izdelka povedo druga dejstva, denimo neodvisne raziskave o zanesljivosti ali kar splošno zaupanje kupcev, kar se odraža pri uspešnosti na trgu oziroma prodaji.

Zadeva je sicer v veliki meri javna, a o pristopu do vpoklicev oziroma o skrbi za kakovost izdelkov posameznih znamk primerjalno ni nekih odmevnih analiz. Vsak posameznik si pač ustvari svoj vtis in ga po navadi širi naokoli.

Besedilo: Vinko Kernc. Foto: spletne strani z informacijami o vpoklicih.