Danes in pojutrišnjem

Ženeva 2018 (2)

Icona Nucleus

lepotice Ženeva 2018

Ker ni prvič, da se mi je na avtomobilskem salonu zdelo, da ni več pravega čara, sem se med drugim spomnila tudi nekaterih vaših starih komentarjev. Da smo v našem poslu tako ali tako razvajeni in nas nič več ne preseneti, na primer. Pa recimo, da se tudi bleščeče kovine lahko prenasitiš in da si avtomobili postajajo vse preveč podobni, avtomobilska industrija pa usmerjena v avtomatizacijo vožnje in prodajo storitev. Ampak vam povem, da ni samo to …

Eden izmed razlogov za moje pomanjkanje navdušenja je najbrž to, da sem se manj kot 48 ur pred odhodom v Ženevo vrnila z Japonske. Dva tedna raziskovanja sta prehitro minila, časovna razlika je naredila svoje, letanja po zraku mi je bilo povsem dovolj. Predvsem pa sem opazila določene nelogičnosti, ki so me zmotile.

Ena prvih obveznosti na Japonskem je najem prenosljive napravice, ki poskrbi za stalno povezavo s svetom. Uporaba za tujce je množična, škatlica deluje brez pripomb in je – v primerjavi z rešitvami, ki jih imamo na voljo v Evropi – bistveno cenejša. Sem že omenila, da vedno in povsod deluje? No, v času, ko vsak dan preberem vsaj eno novico avtomobilskih znamk o zagotavljanju povezljivosti v času prevoza, je to eden od pomembnih pogojev za delo, ki jih še vedno ne zagotavlja razstavni prostor najpomembnejšega evropskega avtomobilskega salona. Še bolj boli, da je to v Švici, kjer za nas veljajo zlatarske komunikacijske tarife. Avtomobilske znamke imajo sicer lastne dostopne točke, a lahko z lupo iščete tiste, ki imajo javno prikazano geslo.

Recimo, da sem v preteklih letih nekako sprejela dejstvo, da praktično vse znamke razkrijejo podrobnosti o novostih že v tednih pred odprtjem salona. Kljub temu, da tovrstno početje odvzame ves čar in nenazadnje prednosti obiska dogodka, ima tudi svojo svetlo stran. V dnevu ali največ dveh, ko se pomikaš od enega do drugega razstavnega prostora, bi težko predelal vse informacije. Tako pa si že bolj ali manj vsebinsko pripravljen. No ja, del časa, ki ti je ostal, zagotovo porabiš za iskanje naslednje delujoče wi-fi povezave in preklinjanje, ker je zaradi množice obiskovalcev, ki besno “uploadajo” in “downloadajo”, povsem neuporabna.

Drugo razmišljanje je vezano za osebni transport. Ločim dve plati – če govorimo zgolj o funkcionalnem premikanju s točke A na točko B, potem imam sama rada javni transport, ki tam daleč na drugi strani sveta po mojem mnenju funkcionira, kot bi si človek lahko le želel. Dovolj je povezav v vse smeri, načini javnega transporta so raznoliki in imajo, predvsem glede na hitrost in stopnjo udobja, širok stroškovni razpon. In kadar zapišejo, da prihaja do velikih zamud, le-te običajno merijo v minutah.

Potem se posledično vprašam, zakaj bi si človek v urbanem središču z aplikacijo naročal samovozeči avtomobil, če na primer vlak nad ali pod zemljo pelje na vsakih pet do deset minut ter poleg tega ni odvisen od zastojev na cestah? Mogoče bo kdo rekel, da gre za stvar udobja in mu ni treba pešačiti do postaje. No, ampak bojda je dobro za zdravje, če človek vsak dan tudi kaj hodi. Vam vaša pametna osebna napravica (telefon/ura) ne šteje korakov? Prihranek časa? Niti ne, ker tudi od naročila samovozečega vozila do njegovega prihoda traja nekaj časa. In nenazadnje, če govorimo o vsesplošni ekonomiki, so verjetno bolj smiselna prevozna sredstva, ki naenkrat prepeljejo več potnikov. Izven urbanih naselij pa najbrž tudi prihod samovozečega avtomobila ne bo nikoli niti pretirano hiter niti prav poceni.

Drug pogled na osebni transport je vožnja z osebnimi avtomobili. Na tej točki sama ne znam presoditi, kam gre avtomobilska industrija in ali ona usmerja nas ali mi njo. Trenutno so daleč najbolj popularni avtomobili, ki imajo manj smisla, tako z vidika voznih lastnosti kot tudi glede gospodarnosti porabe goriva in posledično emisij škodljivih snovi. Namesto da bi se trend umirjal, se še stopnjuje. Zaradi gonje proti dizelskim motorjem zamenjujemo nižanje izpustov dušikovih oksidov za višanje izpustov ogljikovega dioksida. Za elektriko pravzaprav ne vemo, kaj je res in kaj ne, ko je govora o dolgotrajnih vplivih na okolje v primeru množične rabe, vemo pa, da je trenutno manj ugodna rešitev z vidika stroškov in manj udobna z vidika vsakodnevne uporabe.

Se vam zdi, da je moje razmišljanje preširoko in morda nekoliko zmedeno? Natančno takšno mnenje imam sama o trenutnem stanju avtomobilske industrije. Svoj posel vse manj iščejo v razvoju in izdelavi avtomobilov ter vse bolj v ponujanju povezanih storitev, od financiranja, komunikacij, najema, zavarovanja do še česa, kar mi trenutno niti ne pade na pamet, mogoče se usmerjajo tudi v kriptovalute. S svojim osnovnim poslom pa očitno tipajo in iščejo odzive publike. Prikazane študije na avtomobilskih salonih imajo različne namene, ene izpostavljajo oblikovanje, druge zmogljivosti, tretje napredne tehnologije. Vsaj za zadnje menim, da v tem okolju težko naredijo poseben vtis, saj obiskovalcem ni mogoče primerno ponazoriti njihove dodane vrednosti. Tega se seveda zavedajo tudi avtomobilisti, zato so vse bolj prisotni na sejmih elektronike ali pa prirejajo lastne dogodke za demonstracijo dosežkov.

Ženevski dogodek je v mojih očeh tako zaznamoval velik razkorak med tem, kar je danes primerno za vožnjo po cestah in tistim, kar nas (morda) čaka v prihodnosti. Vesela pa sem, da smo kljub politični korektnosti avtomobilske industrije, zaradi katere bi v odziv na hollywoodsko iniciativo #MeToo po napovedih lahko ostali čisto brez klasičnih salonskih lepotic, zaenkrat še v starih tirih. Konec koncev, če želijo izkazati svojo solidarnost z ženskami, lahko začnejo najprej pometati kar doma.

Besedilo in foto: Urška Radolović.