Najino tokratno srečanje je bilo bistveno daljše kot običajno, saj sva se v pogovoru dotaknila številnih področij, ki so zaznamovale njegovo življenjsko in poslovno pot. Med tem pa sva se neprestano vračala k praktičnim, etičnim in filozofskim vprašanjem, ki so do določene mere (pričakovano) ostala odprta. Na koncu je bila moja največja težava v tem, da mi je po pogovoru v glavi ostalo preveč dobrega, da bi bil zapis lahko krajši.
Življenje z avtomobili
O podjetju Center Jereb iz Izole pri nas objavimo vsaj en zapis letno, že deset let zapored so namreč dobitniki Toyotinega priznanja Ichiban za odličnost. Prvič pa smo se tokrat posvetili človeku, ki je v središču uspešne zgodbe o številnih zadovoljnih slovenskih voznikih te japonske znamke. Če se sprašujete zakaj, je moj odgovor enostaven: ker je Andrej zanimiv človek s premišljenimi, preprostimi in učinkovitimi rešitvami, ob katerih si potiho želim, da bi imeli več podobnih v palačah na Šubičevi in njeni okolici.
Širša okolica ga je najprej spoznala kot uspešnega voznika relija. Od prve dirke za volanom Yuga leta 1993 do leta 2010, ko je s sovoznikom Miranom Kacinom okronal dirkaško kariero z izjemnim desetim mestom na reliju Monte Carlo, je napredoval v enega najboljših dirkačev na ozemlju bivše Jugoslavije.
Tudi njegova poslovna pot pooblaščenega partnerja avtomobilskih znamk se je začela kmalu za športno, že leta 1996, ko je nastal Avto Center Jereb.
Kako se človek pri dobrih dvajsetih letih odloči, da se bo posvetil avtomobilskemu poslu? Razumem tvojo fascinacijo z motošportom, ampak tu je šlo vendarle za posel, ki poleg ostalega zahteva precejšnje vložke in je praktično izbira za vse življenje.
Sem srečen človek, ne le zato, ker lahko delam stvari, ki jih imam rad, ampak ker sem imel na nek način olajšano pot. Ta želja, impulz, se je pri meni pojavil že zelo zgodaj. Pri trinajstih sem se nesmrtno zaljubil v zame najlepši šport, reli, ne glede na to, da v naši družini ni imel posebne teže. Temu idealu, ljubezni, sem podredil svoje življenje. Hitro mi je postalo jasno, da gre za šport, ki je povezan z denarjem – nista bili dovolj samo moja vnema in fizična pripravljenost. Vse počitnice sem opravljal priložnostna dela, da sem si postopoma nakupil športno opremo, istočasno pa potrjeval prepričanje, da od študentskega življenja in ležanja na plaži ne bo šlo naprej.
Tako oče kot mama sta bila podjetnika in tudi sam sem že pri osemnajstih odprl lastno podjetje, ki je bilo za tiste čase precej visokotehnološko. Šlo je za laserski razrez in obdelavo materialov za izdelavo prototipov in drugih izdelkov po meri, pri tem pa smo sodelovali tudi s partnerji, kot je na primer BMW oz. Cimos, ki je v tistem času razvijal pedalni sklop.
Po uvodnih uspešnih nastopih v reliju sem ugotovil, da pri zastopniku znamke mojega takratnega avtomobila ni pravega posluha za sodelovanje. Tudi to je bil verjetno eden od kamenčkov v mozaiku poslovne ideje o zastopanju avtomobilske znamke. Doma v tistem času nisem imel podpore, ampak moja ljubezen je bila močnejša. Sicer ni šlo za slepo ljubezen, saj sem skušal zaradi povezanih finančnih vložkov do določene mere ostati racionalen, a vseeno.
Kaj je tisto, kar te je leta 2004 prepričalo, da je Toyota prava znamka za novi salon v Izoli?
Kot mlada, zagnana uspešna ekipa smo se takrat preselili na novo lokacijo v Izoli in imeli že relativno vpeljano poslovanje s prvo znamko, sam pa sem se precej posvečal svoji dirkaški karieri. Bilo je obdobje liberalizacije trga avtomobilov in na naša vrata so trkali predstavniki različnih znamk, med njimi tudi Toyote, ki sem se jim – enako kot ostalim – po njihovem prvem obisku le prijazno zahvalil. Očitno je v zgodbo posegla usoda, ker se nam je na lokaciji sprostilo nekaj prostora, takratni direktor znamke Tom Fux pa je bil dovolj vztrajen.
Še iz časov, ko je v moji otroški sobi na steni visel poster Carlosa Sainza s Toyoto Celica sem cenil znamko kot pomembnega igralca v mojem najljubšem športu. Kasneje pa me predvsem prevzela njihova filozofija, kar je bilo ključno. Začutil sem, da gre za pristop, ki je zelo podoben mojemu. Takratna sodelavca sem zato povabil na pogovor in jima predstavil Toyotino ponudbo. Sam sem bil pripravljen na investicijo, če bi idejo podprla tudi onadva, saj sem prepričan, da brez uigranega dela ekipe, ki verjame v projekt, enostavno ne gre. Čeprav sem jima pustil čas za premislek do naslednjega dne, to niti ni bilo potrebno, saj sta mi takoj pritrdila.
Je res, da kupci Toyote cenijo nekoliko drugačen pristop k avtomobilom in so bolj lojalni? Gre le za moj občutek?
Drži, povprečen profil Toyotinega voznika je drugačen kot pri drugih znamkah. Sam včasih pravim, da moraš osebnostno dozoreti, da razumeš, spoznaš in ceniš Toyoto. Ko se to enkrat zgodi, ostaneš pri znamki. Ne gre le za napredno in zanesljivo tehniko, ampak za globji odnos. Način razmišljanja, odnos znamke do kupca, tudi v primeru manj prijetnih situacij.
Center Jereb v mreži Toyote briljira že deset let, kako lahko kontinuirano vzdržujete takšen nivo storitve? In po drugi strani, kaj praviš na skepso nejevernih, da je lahko biti zadovoljen ob nakupu novega avtomobila, kjer gre običajno za prijetno izkušnjo, vse kaj drugega pa se dogaja kasneje pri vzdrževanju? Kaj je tisto, kar vas loči od ostalih?
Kot rečeno, gre za cel paket. Življenje, pa tudi posel, je skupek raznih elementov, dejavnikov, okoliščin, oseb, ki kreirajo neko zgodbo. Ob letošnji deseti jubilejni nagradi in podelitvi na Škotskem je šlo res za pošten odmerek dobrih občutkov. Tam se pogovarjaš z najvišjimi predstavniki, ki sprašujejo enako vprašanje, kako nam uspeva? Ne gre za veliko filozofijo, ampak za elementarne zadeve. Ljudje se oddaljujemo od dobrega bistva, tistega, kar je v družbi in odnosih včasih nekaj veljalo, danes pa je vse bolj prisiljeno in hitro. Mogoče smo bolj pristni … seveda moramo svoje delo opravljati zgledno, se držati procesov, ampak to so samo orodja, ne bistvo. V osnovi moramo biti dobri ljudje, ki dobro opravljamo svojo nalogo kot prodajalci in serviserji znamke.
“Deseti Ichiban je bil oseben, ta je bil res simboličen. Loebb je bil devetkrat prvak, desetič ni šlo, Rossi enako …”
Sledite svojim principom ali Toyotinim standardom? Se vam sploh ni treba pretirano truditi?
Zelo se trudimo, ampak pošteno povedano nimamo nobenih rednih internih sestankov na temo, kako si bomo prislužili enajsti naslov Ichiban. Dnevno, pri sleherni stranki moramo imeti pravi odnos, kar se odraža v nekem skupnem rezultatu. Tukaj na primer v veliki meri uporabljam svojo športno filozofijo: na dirko greš pokazat tisto, kar si prej treniral in se pripravljal, dirka je samo kot pisanje testa.
Včasih mi kdo reče: “Vi ste Ichibani … ” Ne, mi smo samo ljudje, nismo roboti. Samo ljudje, Ivan, David, Andrej … samo ljudje smo, ekipa. Delamo tudi napake. Vendar je bistvena razlika v tem, da jih ne delamo namerno. Nismo goljufi in če že pride do napak, skušamo situacijo ustrezno rešiti s kar največ občutka.
Včasih pridejo ljudje, znanci, prijatelji in se pritožujejo nad drugimi znamkami, pravijo, da bodo kupili Toyoto, ker je nepokvarljiva. Stop, jih ustavim. Ni res, tudi Toyota je pokvarljiva. Vse, kar človek naredi, je pokvarljivo. Ampak je pa res, da je manj možnosti, da se pokvari Toyota, če pa že, imajo drugačen način reševanja težav. Kot ljudje in proizvajalec se trudimo iskati rešitve za uporabnika in ne njihovih napak. Po drugi strani so tudi stranke vse bolj zahtevne in morajo razumeti, da lahko najdemo rešitev le v okviru danih možnosti.
Dirko primerjaš s pisanjem testa … bi se tudi strinjal, da mora pravi ljubitelj motošporta uživati v sem, kar spada zraven, ker same dirke niso pravo zadoščenje?
Se strinjam, a gre za stvar pristopa; vsak ima svoj slog in motiv, tudi pri športu. Sam sem vedno šel na dirko z enim samim namenom: zmagat. Vendar so poti do doseganja cilja zelo različne. Torej vedno in izključno samo na zmago, vendar s pošteno igro!
“Bolj mi je konkurenca nagajala, me izzivala, bolj so me delali močnega. To je bil moj izziv. Iztirila me je lahko samo lastna ekipa, njih rabim, to je kot družina. To je baza, mora biti trda, okrog je zid, bariera …”
Če pogledam nazaj na svojo športno kariero v reliju, sem najbolj ponosen na to, da se lahko pogledam v ogledalo in vem, da si nisem niti enega nastopa ali zmage prislužil na nekorekten, nešporten način. Vem, koliko sem izgubil, ker se je konkurenca včasih posluževala drugačnih metod. Sam imam čisto vest. Enako je v poslu, kjer si človek gradi neko zaupanje v okolju. In ni ga človeka na svetu, ki mi lahko pogleda v oči in reče, da sem ga kakorkoli oškodoval, tako v športu, osebnem življenju, kot tudi v poslu.
Toyotini hibridi so posebna zgodba, ki že dolgo traja, ampak je imela svoje začetke, jasne samo največjim navdušencem, potem obdobje, ko se je razširila njihova uporaba in znanje potrošnikov, zdaj pa gre pravzaprav za splošen trend. Kako ste rasli s to zgodbo? Ste že v začetku vedeli, da gre za pravo pot?
Nismo vedeli, smo pa upali. Tu sem dobil potrditev, da je Toyota vizionarska znamka. Potrjuje tudi njihovo filozofijo v smislu boljše družbe, ne gre jim samo za čim večje dobičke in prodajne številke. Akio Toyoda je večkrat izjavil, da ne želijo biti največji, ampak najboljši in ko ga poslušaš, čutiš iskrenost. Govori iz srca, ne kar tako, saj to konec koncev kažejo njegova dejanja. Pri hibridih je šlo v začetku za kombinacijo poslovne niše in nečesa dobrega.
Ko so se pri nas začeli uveljavljati hibridi in je tehnika iz Priusa prešla na druge modele, smo spoznali še drugo stran zgodbe. Stranke so bile zadovoljne, ko je vožnja iz začetnega presenečenja postala protistresna … jaz ji celo rečem velnes. Na servisni strani pa nismo bili najbolj zadovoljni, z vidika posla bi bilo bolje, če bi prodajali dizle. Pa so me fantje vprašali, če je prav, da prodamo toliko hibridov. Zame je glavna zadovoljna stranka, če ji hočeš dobro, ji ponudiš hibrid, če seveda ustreza njenim potrebam. Zadovoljna stranka bo navdušila še drugo. Posledica je, da smo v Izoli vodilni po deležu prodanih hibridov, ki je višji od 60 %.
Sam sem velik zagovornik hibridov. Postajam kar alergičen, ko grem na rekreacijo in mimo mene pelje dizel, še posebej zdaj, ko vem, kaj diham. Ali ni tudi družbeno odgovorno, da ima naša obala čistejši zrak? Seveda se še vedno rad vozim po zaprtih progah, dirkališčih, tam imam rad konje in hitrost, v realnem življenju sem pa len voznik in uživam v vožnji s hibridom.
Kako lahko prestižni Lexus pri nas naredi pravi preboj ob sveti nemški trojici? Gre tudi za velik preskok v pristopu, razmišljanju kupca. Se to ljudem zgodi samo od sebe ali šele, ko jim ga ponudiš? Znajo prepoznati prednosti?
Včasih rečem: “Povej mi, kaj voziš in povem ti, kakšen si.” Avtomobili zelo ponazarjajo posameznika oziroma družbo. O naši družbi bi lahko veliko govorila, še posebej v obdobju tranzicije, in to vozni park zelo odraža. Ampak s tem se ne ukvarjam, čedalje manj. Verjetno pa smo fenomen po številu premijskih nemških avtomobilov na cesti, ne glede na njihov izvor in stanje.
Še vedno pa obstaja segment ljudi, ki je drugačen, ima neko drugo zavest o življenju. To so naše ciljne stranke. Večkrat rečem kakšnemu prijatelju, ki si ga lahko privošči, da Lexus ni zanj, ker bo imel problem, ko bo z njim prišel v javnost. Avtomobil ne bo izražal njegove osebnosti, saj še ni dozorel in potrebuje potrditev. Ne govorim o zmogljivostih, ampak o osebni afirmaciji.
Z Lexusom se moramo odmakniti, zoperstavljanje drugim ni naš pristop. Na srečo čedalje več ljudi gleda v življenju druge parametre, vračajo se nazaj k osnovam. In tam je naš prostor. Iščemo tiste, ki občutijo avtomobil od vozniškega prostora navznoter in ne navzven. Seveda pa moramo, kot pri vsem, začeti pri sebi – se vprašati ali na pravi način predstavljamo našo znamko potencialnim kupcem? Smo usklajeni tudi z našim vedenjem, promocijo?
Ljudje smo različni in se s časom spreminjamo. Leta 2007 nam je Toyota omogočila nepozabno doživetje s potovanjem na Japonsko; dober teden vrhunskih doživetij, Tokyo, Nagoya, Kyoto, … Ampak če ostanem pri hrani: en dan je bila na sporedu japonska, drugi dan mednarodna kuhinja. Na dan japonske hrane se mi je kar obračalo, iskal sem McDonalds. Deset let kasneje je zame praznik, če pojem dober sushi. V tem času sem se spremenil in spoznal, da hamburger, pomfrit, … torej konji, platišča, … niso več zame.
Toyota je bila prva znamka, ki je za sprejemljivo enotno ceno začela že pred leti dodajati v ponudbo paket varnostnih sistemov, ki postajajo vse bolj običajni. Včasih se mi zdi, da del teh sistemov nekoliko izklaplja voznika, nam za volanom postopoma zabriše težko priučene instinkte in reakcije. Kako jih uporabljati, da ne izgubimo povsem smisla vožnje?
Sem zelo podobnega mnenja … kot primer, po dolgem pogovoru na temo uporabnosti in delovanja različnih varnostnih sistemov sem znancu svetoval, naj gre pogledat še drugam. Pa tega seveda ne rečem vsakemu, ampak včasih si želim, da bi imeli v ponudbi še več, še nekaj, kar ima konkurenca. V osnovi sem dirkač, poznavalec avtomobilizma tudi z druge strani in svetovalec. Zato ljudem pomagam. Če je nekdo zadovoljen, imam tudi jaz delček sreče. Mogoče bo pa naslednji avto kupil pri nas.
Ko je govora o prihodnosti, pa sem v dilemi. Po eni strani sem klasik in me klasika čedalje bolj privlači, po drugi strani pa – ne glede na to, kako bo to zdaj čudno zvenelo – komaj čakam, da bom sedel v avto, prebral knjigo ali si pogledal film, medtem ko me bo pripeljal na cilj. Vmes je seveda sivo področje.
Se ti zdi, da imajo danes prodajalci težje delo kot včasih, da najdejo pravi način in razložijo strankam tudi delovanje vseh sodobnih sistemov? Včasih je ena testna vožnja prikazala večino lastnosti, s sodobnimi sklopi varnosti je pa težje.
Stvari se pač spreminjajo. Seveda je trg pripravljen na vse, borba je težja … Danes je pri vsem tem izboru stresen že nakup novega televizorja, kaj šele avtomobila. Že pri majhih mestnih avtomobilih je velika težava, ker je toliko ponudbe.
Je potem lojalnost znamki še toliko bolj pomembna? Kako sicer narediš izbor med petnajstimi modeli v razredu?
Mislim, da je potrebno predvsem negovati lastno bazo strank, ne glede na to, kaj prodajaš. To je ključno, največji kapital, ki ga ima lahko podjetje poleg zaposlenih. Če to neguješ na pravi način – pa se ne delam pametnega, Američani so to vse izmerili in zapisali – se ti vložek povrne.
Zanimivo je, da je nova stranka vedno slajša od obstoječe. A kljub temu, da včasih več truda vlagamo v nove stranke, je treba dovolj pozornosti nameniti obstoječim. Kot doma, tudi ženi je treba prinesti vrtnico …
Si bil vesel, ko je Toyoda prvič rekel, da ne bodo več delali dolgočasnih avtomobilov? In tega se kar lepo držijo, vrača se športni duh, oblikovanje je precej drugačno.
O, da! Da ne bi kdo mislil, da vedno govorim samo vse dobro o Toyoti, v preteklosti sem imel tudi nekaj kritik. Sem velik Toyodin fan, prvi mož ene največjih japonskih korporacij je v okviru kulture, ki je zabetonirana, naredil pravo revolucijo. Všeč mi je, ker je rekel, da morajo biti seveda avtomobili napredni, varni, ekološki in tehnološko dovršeni, a kljub vsemu zabavni za vožnjo in lepi na pogled, saj smo ljudje emotivna bitja.
Simbol tega je GT86, ki je zame najcenejši in najbolj uživaški avto v svojem segmentu. Pa C-HR, prava prelomnica, povsem drugačna Toyota, ki je hkrati pripeljala drugačne kupce. C-HR se poleg atraktivnega videza tudi vrhunsko pelje, to govorim kot dirkač, gre za izjemno uravnotežen avtomobil. Pri večini novih modelov je poleg inženirjev zdaj ena glavnih odgovornih oseb za nastavitve avtomobila dirkač, ki razume, kako se mora peljati avto.
Tudi pri nas smo začeli z aktivnostmi pod krovnim projektom Toyota Gazoo Racing Slovenija, kjer sodelujem kot ambasador, saj želimo prenesti duh Gazoo Racinga domači publiki. Rezultat tega osebnega Toyodinega projekta so med drugim namreč prihajajoči modeli in celo motorji, ki bodo po zmogljivostih primerljivi z boljšimi dizli. V začetku septembra sem tako na reliju v Novi Gorici sodeloval kot predvoznik z dirkalnikom Toyota GT-86 R3, poleg tega pa s serijsko Toyoto GT-86 redno izvajam tečaje dinamične vožnje v Centru varne vožnje na Vranskem.
Glede na to, da delaš v okolju kjer živiš, si verjetno večino časa tako ali drugače vpet v posel. Kaj narediš, ko je čas za sprostitev? Je dovolj, da greš domov k družini ali rabiš drugačen odklop?
Tudi jaz sem samo človek. Ampak všeč mi je tale izrek: “Če nekaj delaš z veseljem, je to strast, če nekaj delaš z muko, je to stres.” In jaz sem v osnovi vesel, da se vsak dan vračam v neko okolje, kjer sem koristen, zato grem tja z nasmeškom. Včasih z večjim, drugič z manjšim, včasih tudi s cmokom v grlu ali slabe volje … saj življenje niso samo lepe stvari, ampak se trudim ohranjati to strast.
Po drugi strani je res, da je ob moji funkciji, zaradi spreminjajočih se okoliščin, tudi tistega najlepšega, najbolj romantičnega dela s strankami, ki jih navdušujem in jim kaj pokažem, na žalost vse manj. Namesto tega pridejo pogovori o kadrovskih, finančnih zadevah, sestanki z odvetniki. Tako pač je, to je tisti del, ki me ne polni, ampak ga je treba opraviti in je del konteksta. Na koncu se sam odločiš ali to sprejmeš ali ne, kot vse stvari
Delam, kar mi je všeč, poskušam si sam narekovat tempo. Učim se, postopoma in še ne dovolj uspešno, odstraniti balast. Seveda me polnijo družina in narava – to je tista največja doza življenjske energije. Svojo intimo vsak poišče na svoj način – sam jo povezujem ali z gibanjem v naravi ali s prijatelji, druščino, pa tudi adrenalinom, dinamiko, to je del mene. Skoraj pol svojega življenja sem bil vezan na šport, v katerem sicer nisem več aktiven, so pa še vedno priložnosti, organizirani dogodki, ki so povezani z dinamiko. Sodelujem v različnih tečajih ali kot promotor – voznik superzmogljivih avtomobilov, kar je tudi nek moj ventil, ki me polni z dobro energijo in prazni vsakodnevni balast. Lepo je videti, ko so ljudje zadovoljni, ker si jim nekaj pokazal, jih podučil.
Če se še malo vrneva k reliju, Monte Carlo je bil vrhunec, krona tvoje kariere. Te bomo lahko spet videli tekmovati? Reli pri nas spet nekoliko pridobiva na popularnosti, se kje vidiš v tej zgodbi?
Vsi smo v življenju že pojedli nekaj zarečenega kruha, zato bom za začetek rekel, da nikoli ne reci nikoli. Možnosti, da bi spet aktivno dirkal, so minimalne. Se pa vsake toliko pojavim na dirkah kot predvoznik, z veseljem se odzovem vabilu, če imam čas. Rad tudi pomagam, to je moja družbena odgovornost okolju.
Hvaležen sem namreč, da sem imel možnost udejstvovanja v mojem najljubšem športu, zato z veseljem pomagam drugim, če le lahko. Vse moje izkušnje, moji kontakti so pro bono – če kdo želi, sem tukaj, lahko pride. Edini pogoj je, da delamo po nekem dogovorjenem sistemu, tukaj se običajno tudi zatakne. V preteklosti sem že pomagal dirkačem, vesel in ponosen sem, če sem jih uspel preusmeriti, da so prihranili čas in denar in se je poznalo v rezultatih. To so priložnosti, kjer sem še vedno povezan s tem športom
Obstaja možnost, da bomo mojo vlogo v dinamiki celo nadgradili z dirkaško ekipo, kot nekakšno zmes poslovnega vidika, promocije znamke in mojih izkušenj – a seveda izključno v primeru, da se oblikuje primeren paket, z voznikom vred.
Reli je sicer šport, ki je vedno povezan z nekim splošnim ekonomskim stanjem. Če gre posel dobro, se vedno dobijo tudi sponzorji in posamezniki, ki so pripravljeni na finančni vložek.
Čeprav so že prišle pobude in ponudbe s strani ekip, sponzorjev, mislim, da je malo verjetnosti, da bi odpeljal sezono. Reliju se moraš res posvetiti, polovičarstvo ni zame. Mislim, da je moja aktivna kariera zaključena, bila je takšna, kakršna je bila, sam sem ponosen, ker je bila čista, šolska – od najbolj entuziastičnih težkih začetkov do sedeža v svetovni ekipi, kjer sem na dirko prišel z osebno prtljago in me je vse čakalo, do desetega mesta na reliju v Monte Carlu. Ponosen sem, ker vem, kaj vse je bilo treba v to vložiti. Sem pa romantik in pogrešam reli v tem smislu – okolja, ekipe, starih prijateljev – zato se v tem kontekstu, skupaj s promocijo, morda še kdaj vrnem.
Greš pogosto v delavnico?
Sicer nisem mehanik, ampak seveda grem pogosto v delavnico. Zavedam se pomena vsakega našega zaposlenega, sodelavca, člana ekipe, kakorkoli že to poimenujeva. Ker se zavedam njihovega pomena, jih spoštujem in cenim njihov prispevek. Pridobivamo in padamo na malenkostih, če se vrneva k zgodbi o Ichibanu, je dovolj že to, da eden od mehanikov na primer pozabi na tekočino za stekla …
“Lepota življenja je tudi v tem, da znaš uživati v vsakem posameznem trenutku, da se znaš ustaviti, da se poslušaš – kot v življenju tudi v poslu ni nič samoumevnega.”
Besedilo: Urška Radolović. Foto: Urška Radolović, osebni arhiv Andreja Jereba.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Avtomobilski romantik, ki verjame v moč ekipe"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Tip postane alergicen, ko mimo njega pripelje dizel 🙂 se sreca, da imajo bencinarji neskodljiv izpuh 😀