Bilo je nekoč v Ameriki
Verjetno ni pretirana skrivnost, da preko luže ravno poltovornjaki dodobra definirajo njihov prometni vsakdan, pri čemer velja Fordov model F-150 že kar nekaj desetletij celo za najbolj prodajano vozilo na ameriških tleh.* Zatorej ne čudi, da so postala omenjena vozila skorajda že tolikšen zaščitni znak tretje največje dežele na svetu, kot Coca Cola, Miki Miška ter ustavna pravica do nošenja orožja.
Čeprav v (sicer bolj agrarnih delih) ZDA veljaš za precejšnjega čudaka, če si vsaj enkrat v življenju nisi lastil kakršnegakoli poltovornjaka, pa je zgodba na stari celini povsem drugačna. Pri nas so namreč tovrstna vozila že od nekdaj podobno popularna kot Priusi sredi z nafto bogatega Teksasa, pri čemer boste precej težko našli tudi kakšno avtohtono različico, ki se ponaša z oznako »Made in USA«. Evropski ljubitelji »kamiončkov« so tako bolj ali manj omejeni zgolj na japonske produkte (katerim sicer nič ne manjka, da ne bo pomote!) ter nekatere redke evropske primerke.
Med slednje se zadnjih osem let uvršča tudi Volkswagnov model aljaškega imena, ki je pred tremi leti doživel izdatnejšo kozmetično prenovo, na zunaj prepoznavno po novih odbijačih in maski hladilnika ter dnevnih žarometih v tehniki LED. Volkswagnov poltovornjak, ki je sicer na voljo zgolj z dvojno kabino, pa obenem izžareva povsem dovolj mačo faktorja, da bo zadovoljil vse tiste, ki želijo igrati Chuck Norrisa. Pa četudi spada Amarok zgolj med srednje (!) velike poltovornjake. Po ameriških standardih, seveda.
Pri tokratnem testnem avtomobilu, ki je bil ozaljšan z nadstandardno bogatim paketom Aventura (tudi s prelestnimi 20-palčnimi platišči), sicer niti slučajno ni šlo za delovno kljuse, s katerim bi se želel preganjati po nekdanjih poteh SCT-ja in Vegrada. Bolj za čistokrvno »lifestyle« vozilo, kjer se bodo v (serijsko osvetljenem) tovornem prostoru, ki se sicer ponaša z radodarno površino 2,52 m2, znašli zgolj kakšni dragoceni športni rekviziti. Nenazadnje si pri avtomobilu, ki stane skoraj 60 evrskih tisočakov, tam tudi ne predstavljam kakšnih mešalcev za beton ali celo bal sena.
Vendar pa kljub prostočasnemu poslanstvu, ki ga toliko cenijo tam onkraj Atlantskega oceana, Volkswagen svojega Amaroka nikdar ni ponujal ameriškim kupcem. Zanimivo! Pa četudi deluje ob neposredni japonski konkurenci že skorajda tako »jenkijevsko«, da bi lahko brez težav nosil tudi kakšen Chevroletov ali Dodgeov znak! Morda pa se to spremeni že z naslednjo generacijo, ki jo razvijajo vzporedno s Fordovim Rangerjem.
Tudi po ameriških standardih
A če pri veliki večini poltovornjakov, ki so na voljo na evropskih tleh, brnijo pod motornimi pokrovi več ali manj le štirivaljniki, so Volkswagnovci ob zadnji Amarokovi kozmetični prenovi to dodobra spremenili – od leta 2016 dalje je namreč na voljo zgolj s šestvaljnimi turbodizelskimi agregati, ki s svojim svilnatim zvokom – roko na srce – precej bolj pristajajo naravi testosteronskega poltovornjaka ter so obenem eden redkih predstavnikov s tovrstno motorizacijo (zgolj še Mercedes-Benzov X 350 d).
Trilitrski agregat V6, ki se je znašel v Amaroku, so si sicer sposodili pri Audiju, kjer je že poganjal model Q7, ter ga dodobra prilagodili (oljno korito z vakumsko črpalko, ločeno hlajenje glave in bloka motorja, turbinski polnilnik z vodnim hlajenjem, ipd.). Šestvaljni turbodizel, ki je sicer kupcem na voljo v treh različicah moči (163, 204 in 258 KM), pa pri najmočnejši izvedenki pomaga še funkcija »overboost«, zaradi katere pridobi za kratek čas (cca. 10 sekund) dodatnih 10 kilovatov moči ter okrog 40 Nm navora. Pa saj ne, da bi bila nujno potrebna, saj se že v osnovi lahko pohvali s tovornjaško vrednostjo najvišjega navora (580 Nm), ki pa je na voljo že pri dokaj nizkih motornih vrtljajih (1.400) ter ne jenja vse do 3.000 vrtl./min. A se nikar ne čudite, če bo tako motoriziran Amarok tu in tam precej hitreje speljal na semaforju, kot bi to pričakovali od tako okornega vozila, saj potrebuje za pospeševanje od 0 do 100 izjemno kratkih 7,6 sekund.
Za prenos moči pri najmočnejšem Amaroku v ponudbi skrbi zgolj in samo 8-stopenjska menjalna avtomatika, ki pa še kako pristoji značaju Volkswagnovega poltovornjaka. Menjalnik ima sicer malo daljša prestavna razmerja, pri čemer je zgolj prva malenkost krajša, saj (deloma) nadomešča reduktor. Slednji je sicer na voljo le pri šibkejših verzijah, ki so sparjene z ročnim menjalnikom, štirikolesni pogon pa je preklopljiv (razdelilno gonilo, ki med vožnjo dopušča električno vklapljanje sprednjih koles).
Testni Amarok se je sicer ponašal s stalnim štirikolesnim pogonom 4Motion s sredinskim diferencialom Torsen (osnovni pogon v razmerju 40:60), pri katerem že serijski terenski program Off-Road (ki spremeni karakteristike motorja, menjalnika in pogona ter vklopi funkcijo HDC ter terenski ABS) pripomore, da je dovolj suveren tudi na tistih področjih, kamor novodobni SUV-ji še niso stopili. Kdor pa si vseeno želi dodatne doze klene terenskosti, ima za doplačilo na voljo še mehansko zaporo zadnjega diferenciala. Če še to slučajno ni dovolj, pa naj raje pogleduje k … Unimogu.
Zadnji terenski Mohikanci
V teh časih, ko postajajo tudi nekdanji legendarni terenci čedalje bolj pomehkuženi (npr. Suzuki Vitara), veljajo ravno poltovornjaki za redke preostale predstavnike čistokrvnih vozil za zahtevnejše podlage. Že zgolj s tem nagovarjajo vse, ki »terencev« nimajo zgolj zaradi šminke in mačo efekta, ampak resnično potrebujejo prevozno sredstvo za terene, kjer je še kmetovalcu škoda povsem novega New Hollanda.
Tako se tudi Amarok izkaže kot eno bolj uporabnih terenskih vozil, nenazadnje zaradi svoje arhitekturne zasnove (29,5-stopinjski vstopni in 18-stopinjski izstopni kot, 19-centimetrski odmik od tal, možnost bredenja v pol metra visoki vodi), ki mu omogoča, da je lahko izjemno prepričljiv tudi na najbolj zahtevnih terenih. Še posebej, če se spredaj vrti najmočnejši agregat, kjer bo celo ob polni obtežitvi (do 1.053 kg) prodiral naprej tako suvereno, kot pred 80 leti nemški tanki čez Ardene. In vsaj v tem elementu je Amarok lahko precej bolj prepričljiv od večine (pretežno japonske) konkurence.
Vendar pa bo – roko na srce – s tako opremljenim in tako dragim Volkswagnovim »kamiončkom« verjetno le malokdo plašil gozdno favno, ki sicer ni vajena motornega ropota, ter se bo večino časa zadrževal v asfaltni džungli. Nenazadnje tudi zaradi precej imenitne notranje opreme, kjer je najti tudi električno nastavljive usnjene sedeže ter izdatne količine novodobnih infozabavnih pripomočkov, zaradi česar nimaš ravno srca, da bi vanj sedel v zaoljenem delovnem pajacu ter gumijastih škornjih.
Amarok pa se bo tudi v tovrstnem naravnem okolju novodobnih športno uporabnih križancev počutil kot doma, saj gre za enega najbolj vozno prepričljivih poltovornjakov. Okej, resda ne smete pričakovati podobnih občutkov kot v prestižnem Touaregu, a je vseeno precej manj poskakujoč (tudi ob praznem kesonu) ter na volanu precej bolj natančen kot velika večina najbližnje konkurence. In že zaradi tega si nemalo presenečen, da gre za vozilo, ki je na trgu že dolgih 8 let, naslednik pa že čaka pred vrati.
Pri Volkswagnu že intenzivno pripravljajo naslednjo generacijo, ko je aktualna še kako prepričljiva. Žal tudi pri ceni! Zaradi žlahtnejšega zvena (resda le turbodizelskega) šestvaljnika pod motornim pokrovom obenem ponuja tudi rahlo esenco ameriških sanj. A žal za le-te na oni strani Atlantika zahtevajo precej manj cekinov!
Tekst in foto: Urban Acman.
* v lanskem letu je Ford F-150 našel v ZDA kar 909,330 kupcev.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Ameriške sanje"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Za ameriške standarde je tole mlinček. V8 hemi rumble or nothing.
To je malček proti ameriškim pick up vozilom.
Ha,ha dobra, ki pa ni daleč od resnice. VW, ni ne vem kaj, sploh, kar se tiče zanesljivosti. Sam mislim, da se enostavno preveč spara, kar pa je praksa pri vseh znamkah.
Včasih imam občutek da če bi VW kup peska stresel na tla in bi prišel mimo novinar bi sigurno rekel da to je pa neverjeten kup peska.