Dobro poslovanje in vse več Peugeotov tudi na naših cestah kažejo, da so Francozi uspeli prilesti iz brezna povprečnosti, v katerega so zabredli približno 15 let nazaj. Praktično vsak model, ki so ga, od vključno aktualnega 308 naprej, potisnili na tržišče, je namreč naletel na zelo pozitiven odziv trga. To mi daje misliti, da so našli svojo posebno notranjo moč. To bi lahko pripisali mestoma drznemu in v povprečju všečnemu oblikovanju njihovih avtomobilov. Pred nami je tako naslednji Peugeot nove vrste in sicer limuzinski 508. Tudi ta je dovolj samosvoje in drzno oblikovan, da ga človek na cesti težko zgreši. Sam sicer menim, da dramatičnost njegove pojave, v kombinaciji z izbranim temno sivim leskom karoserijske barve, ne zažari v polnem sijaju, zato bi predlagal izbiro svetlejšega in morda tudi bolj živega odtenka barve, a lahko, da sem tak samo jaz.
Z omejitvami
Peugeot 508 se umešča v razred srednje velikih limuzin. Kot smo vajeni, je med tovrstnimi izdelki praviloma zelo dobro poskrbljeno za štiri odrasle potnike, sprejemljivo dobro pa tudi za pet. Nobeno presenečenje torej, da nas tudi Francozi prepričujejo v enako prostorsko kapaciteto 508. Sam pravim, da spremlja vse našteto en omembe vreden “ampak”. Izkaže se namreč, da je zadaj prostora dovolj »samo« za udobno sedenje posameznikov s telesno višino do približno 1,75 metra. Vzdolžno odmerjenih kolenskih centimetrov za prednjima sedežema je dovolj še za koga večjega, v višino pa jih je največ za tako visoke potnike. Sklep je posledica nizke kupejevske silhuete strehe, ki se kmalu za stebričkom B začne močno spuščati navzdol in odigra svojo vlogo v všečni kombinaciji linij avta.
Upanje
Peugeot je pri oblikovanju novinca ponosen tudi na njegova vrata brez okvirjev stekel. Ravno te naj bi jim omogočile kupejevsko nizko silhueto strehe. No, izkaže se, da je rob strehe, mimo katerega potniki »mahajo« z glavo med vstopanjem v in izstopanjem iz avta, bližje glavi, kot bi si kdo želel. Spredaj še nekako gre, a tudi tam opozarjam vse s »trdim vratom«, da poskusijo nekajkrat sesti v avto in izstopiti iz njega. Obstaja verjetnost, da vrh glave ne bo šel tako gladko mimo roba strehe, kot je kdo morda vajen. Zadaj je situacija slabša do te mere, da sem moral tudi sam pošteno paziti, da nisem pri tem početju udaril ob rob strehe. Ob tem polagam nekaj upanja v karavanski Peugeot 508 SW, saj je (iz očitnega razloga) pri njem linija strehe v predelu zadnjih vrat opazno višja kot pri limuzini.
Eni lažje, drugi težje
Oblikovalci v Parizu na srečo niso porabili vsega navdiha in drznosti pri risanju zunanjosti avta, ampak so ju v zvrhani meri uspeli vdahniti tudi v oblikovanje kokpita. Tam pričaka potnike najnovejša upodobitev Peugeotovega i-Cockpita. Tega, podobno kot v 3008 in 5008, zaznamujeta dva računalniška zaslona. Eden vrh sredinske konzole in drugi pred voznikom v funkciji prikaza podatkov merilnikov. Slednjega zaznamuje zdaj že iz obeh omenjenih sorodnikov poznana prilagodljivost prikazovanja podatkov, drugega pa velikost in tipke pod njim, ki služijo kot bližnjice do glavnih menijev večopravilnega sistema. Pri tem so meniji v njem še vedno zastavljeni mestoma manj smiselno ali logično, zaradi česar bodo posamezniki, ki se bodo z njim spoznavali prvič, zelo verjetno rabili več deset minut, da ga spoznajo in dojamejo nekoliko zmedeno idejo v ozadju njegovega upravljanja. Ne izključujem niti možnosti, da bodo računalniški analfabeti rabili pri tem celo pomoč navodil, saj je treba za nekatere nastavitve odtavati pošteno v globine menijev. Ni, kaj to je davek novotarij in sprememb, na katere se eni lažje, drugi pač težje prilagodijo.
Za dva palca več
Omenil sem velikost sredinskega zaslona. Ta je bil v preizkušenem primerku dejansko največji med vsemi Peugeoti doslej, saj je meril v diagonalo 10 palcev. S tem je bil dva palca širši od osnovne različice v skromnejših paketih opreme. Kdor misli, da se je samo zaradi teh dveh palcev smiselno »stegniti« do dražjih paketov, mu je namenjeno naslednje dobronamerno opozorilo. Izkaže se, da je prikaz glavnih menijev sistema tudi na večjem zaslonu podobno velik kot pri manjšem zaslonu. Približno tri centimetre široka pasova levo in desno od glavnega prikaza so namreč Francozi izkoristili za
prikaz nastavljene temperature klimatske naprave in dostopanje do določenih sistemskih nastavitev. Nekaj, do česar se lahko pri manjši izpeljanki zaslona ravno tako enostavno dostopa, le da so tam enake funkcije razporejene v majhnih pasicah na vrhu ali dnu ekrana. Po tej razlagi naj pač vsak pri sebi določi, koliko mu pomenita dodatna dva palca.
Upravičena predpostavka
Testni primerek je gnala najboljša dizelska motorizacija. Z enakim motorjem sem se doslej srečal že v 3008 GT in DS5 2.0 BlueHDi 180. Pri obeh sem vihal nos nad slabim dopolnjevanjem motorja in menjalnika. Natančneje nad (pre)slabim zaupanjem menjalnika v motorni navor. Posledično je ta v obeh menjaval prestave navzgor in navzdol pogosteje, kot bi bilo po mojem treba. Kot takrat, tudi danes do tega ne gojim nekih resnih zamer, saj so bila v vseh primerih sama pretikanja udobna in praktično nezaznavna. Me je pa pri obeh zmotil učinek, ki pospremi prestavljanje navzdol. Še posebej, ko je ta posledica v mojih očeh zelo zmerno dodanega plina, ki ga sam nikakor ne bi pospremil s preskokom v prestavo ali celo dve nižje. Takrat je dvolitrskim dizlom v obeh občutno narasel navor, ki se je prevedel v bistveno bolj intenzivno pospeševanje, kot sem ga pogonskemu sklopu pravzaprav “naročil”. Na drugi strani sem zapis o Peugeotu 3008 1.5 BlueHDi 130 EAT8 GT Line sklenil z ugotovitvijo, da je združitev njegovega osemstopenjskega EAT8 avtomatika z manjšim dizlom bistveno bolje izvršena. Mislim, da sem se povsem upravičeno nadejal podobnega sklepa tudi v preizkušenem Peugeotu 508 2.0 BlueHDi 180 z enakim menjalnikom EAT8.
»Turbo-ne«, »turbo-da«
Pritrjujem, da je v novincu zaznaven napredek glede na pretekli izkušnji z menjalnikom EAT6. Res pa je tudi, da ta žal ni tako izrazit, kot sem pričakoval. Za moj okus tudi EAT8 še vedno pogosteje prestavi navzdol kot bi si želel, četudi mu priznavam, da je mogoče to vseeno malo bolje uravnavati kot prej. No, kdaj pa kdaj mi je vseeno prekipelo od hektičnosti avtomatike, zato sem preklopil v ročni režim. Takrat sem bil posebej pozoren na koriščenje navora in sklenil, da sem brez težav bistveno bolj lenaril, kot je pripravljena lenariti menjalnikova krmilna pamet. Porast navora dvolitrskega dizla je, neodvisno od menjalnika, na meji med »turbo-ne« in »turbo-da« še vedno izdaten. Ocenjujem, da predvsem zaradi tega sam dojemam združitev agregata 2.0 BlueHDi 180 z menjalnikom EAT8 za manj uspešno od združitve slednjega s šibkejšim 1.5 BlueHDi 130. Ob avtomatikih in Peugeotu 508 se mi zdi omembe vredna še ena zanimivost oziroma pogum Francozev. Pregled cenika razkrije, da so – z izjemo vstopnega 1.5 BlueHDi 130 – prav vsi motorji sparjeni ravno z osemstopenjsko avtomatiko. Omejitev, ki je praktično nihče od konkurentov ne pozna.
Bolj na togi strani udobja, a …
Francozi pri promociji novega 508 suvereno obljubljajo edinstvene užitke v vožnji. Sicer sam ne morem reči, da sem v njem kadarkoli edinstveno užival v vožnji, lahko pa pritrdim, da so vsi elementi avta, povezani z vozno dinamiko, nastavljeni po meri bolj zahtevnim voznikom. Za vzmetenje se tako izkaže, da tudi v kombinaciji z 19-palčnimi kolesi premore dovolj dobro uravnoteženost med udobjem in dinamiko. Res je sicer, da je igla tehtnice vseeno nagnjena malenkost bolj na čvrsto stran, a ta vseeno ne dosega stopnje (ne)udobja, s katerim sam ne bi bil pripravljen shajati tekom vsakodnevne uporabe. In ja, s tem ocenjujem, da se 508 z 19-palčnimi kolesi pelje bolj udobno kot 3008, obut v enako velikost.
Potreba po nadzoru
Volan premore sicer s tremi zasuki od ene do druge skrajne lege res povprečno neposrednost, a to več kot nadoknadi z zelo dobro odzivnostjo in natančnostjo. Obe skupaj vzbujata v vozniku dobrodošel občutek gotovosti in suverenosti avta kot celote, nekaj, kar bo voznik cenil vsakokrat, ko se bo odločil z njim zapoditi skozi ovinke. Tam pa prepriča 508 tudi z visoko postavljeno mejo zdrsa, pregovorno nagnjenjostjo do podkrmarjenja v primeru pretiravanja in stabilno lego ter dobro vodljivostjo v situacijah, ko zadeva začne bežati z vajeti nadzora.
Trn v peti
Pod črto mi je Peugeot 508 2.0 BlueHDi 180 EAT8 Allure všeč. Oblikovno je zadetek v polno. Vozne lastnosti so dobre. Pri motorizaciji bi si želel manj hektičnosti. Največji trn v peti pa se mi zdi njegova uporabnost. Po eni strani nižja kupejevska silheta sicer deluje sila všečno, a narekuje tudi kompromise v kabini. Posledično svetujem vsakomur, ki ga je avto na fotografijah navdušil s pojavo, da se pred podpisom pogodbe o nakupu v prodajnem salonu vsaj usede vanj. Še boljša bo kratka testna vožnja, najboljša pa seveda izposoja avta za dan ali dva.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Našli so svojo magično moč"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ma avto je fantazija. Jaz ne najdem nič resnega za kritizirat. Par mesecov nazaj sem za tri urce dobil mislim da ta motor (133kW), danes pa 120 kilovatnega za 24 ur in sem cel dan užival v vožnji.
Logično je, da zaradi kupejevske oblike prebaviš malo manj prostora zadaj in v prtljažniku. Kdor zna cenit lep dizajn in okusno narejen avto, bo spregledal par takšnih pomanjkljivosti.
Med motorji je kar razlika …..133 kilovatni je precej živahnejši. Tudi tale 120kW je čisto zadosti. Prostora zadaj res ni kot v Insigniji ali Superbu kar me ne moti. Takoj ga vzamem.
Danes sem imel edino nekaj težav z predvajanjem muske prek bluetooth. Ne vem kaj je fora …skoz je nekaj prekinjal povezavo. Z prejšnjim pa teh težav ni bilo…pa isti telefon imam.
Night Vision mi je zelo všeč. Tudi luči se izkažejo …super delajo. Menjalnik je meni super. Res je da potrebuje pol sekunde da dojame da hočeš prehitevat. Razen z DSGjem nima izkušenj z avtomatskimi menjalniki. Če jih primerjam kot umirjen voznik, ne vidim razlike. Lajkam 🙂
Audio sistem je pa tečen. Ni bil Focalov. Ni mi uspelo nastavit ušesom prijazen sound. Bolj se mi sliši v mojem 308. Ohranjanje voznega pasu dela tudi v redu. Če daš žmigovc preden greš na drug pas, sistem upošteva in te “pusti pri miru”
Aktivni tempomat je tudi v redu ….meni vse to zadošča. Verjamem da so ti sistemi v kakšnem Audiju, BMWju, Mercedesu boljši, naprednejši ….ampak tudi cena je “naprednejša”
Definitivno znamka ki se je v zadnjih letih največ “premaknila” in naredila bolj pogumne korake v oblikovanju. Hvala bogu…. kot kaže, uspešno. 🙂
Glede na mojo prvo izkušnjo z to znamko in po 123.000 km tudi zanesljivo.
héktičen -čna -o prid. (ẹ́)
med. nanašajoč se na hiranje zaradi dolgotrajnega gnojnega vnetja, zlasti zaradi tuberkuloze, sušičen: hektičen bolnik / hektična rdečica na licih; pren., ekspr. hektična poezija
Če prav razumem, je menjalnik vnet od tuberkuloze ?!
Veliko teksta je namenjenega menjalniku EAT8. Ta sicer ne vem kako se obnaša, vem pa kakšen je stari EAT6 ter kaj me je najbolj motilo (sicer v C4 Picassoju) in to je, ko pohodiš pedal za plin (ko želiš, da avto npr. pri prehitevanju “skoči”), menjalnik potrebuje najprej kako sekundo, da sploh ugotovi kaj bi rad. Šele nato prestavi navzdol in avto začne pospeševat. Vse skupaj traja predolgo tako, da postanejo prehitevanja mukotrpna, v določenih primerih tudi nevarna. To recimo mene osebno še veliko bolj moti, kot pa (pre)pogosta pretikanja navzdol. No vsaj pri šibkejših motorjih je tako, si pa znam predstavljat, da je pri močnejših zaradi navora to bolj moteče.
Kot nadomestno vozilo bi za silo še šlo (če ne bi imeli kaj boljšega na servisu).
Kar se mene tiče, top notranjost ta moment po izgledu, materialih in izdelavi. Zunaj pa tako tako. Kupil ga ne bi ravno.
Zunaj je meni tudi tako tako. Oz.bolj natančno, zadek mi je grd ko strela. Kot da smo leta ’95 in so od tam pobrali pač nekaj. Spredaj še gre. Notri pa druga pesem..