Audi A5 Sportback 2,0 TDI (125 kW)

Oblika je mešanica kupeja in limuzine

Je res tako? Tako menijo nekateri, spet drugi pa, da je Sportback bližje kupeju kot limuzini. Po prvem je namreč skoraj v popolnosti povzet prednji del, od tam naprej pa drugačna bočna linija z dodatnimi vrati in trikotnim tretjim bočnim steklom ter samosvoje oblikovanim zadkom, s položnim zadnjim steklom, ki skriva velik prtljažnik, opredeljuje zunanjo podobo. Z boka se zdi drugi par vrat, sploh v primerjavi s prvimi, velik, to pa lajša vstopanje zadaj sedečih. A če smo že pri obliki, zapišimo še, da vozilo iz kateregakoli zornega kota deluje prepoznavno, dinamično in samosvoje.

Znotraj za štiri, kljub nizki strehi zadaj

Že omenjena krajša prednja vrata pa ne zmanjšujejo preprostega sedanja na nizko nameščenih, po telesu oblikovanih, izdatno nastavljivih in udobnih sprednjih sedežih. Voznikovo delovno okolje je povzeto po kupeju in limuzini, kar pomeni vrhunsko berljive instrumente in prečiščeno sredinsko konzolo z velikim multimedijskim zaslonom na vrhu. Integralni sistem MMI, ki združuje upravljanje z napravami v notranjosti, je hitro razumljiv in preprost za uporabo. Ob veliko možnostih nastavitev volana in nadvse prijetno blizu desni voznikovi roki nameščeni kratki prestavni ročici je voznikov položaj za vožnjo eden boljših sploh. Spredaj se hitro padanje strehe ne pozna, prostora je dovolj.

Velika zadnja vrata se odpirajo na široko, tako je vsaj sedanje na zadnjih sedežih dovolj preprosto. Tam prostora sicer ni v izobilju – enako velja že za štirivratno limuzino, a ob bolj uvidevnih spredaj sedečih se zadaj “da zdržati” tudi daljšo vožnjo. Zadaj je bolj kot nad pomanjkanjem prostora po širini ali tistega za noge moč pričakovati pritoževanja nad sorazmerno veliko bližino strehe glavam zadaj sedečih.

Če bočna vrata, tudi na račun tega, da nimajo okenskih okvirjev, delujejo graciozno in lahkotno, pa velika in težka prtljažna vrata – vanje je integrirano zadnje steklo, delujejo glomazno. Tudi zato, ker pravzaprav v celoti razkrijejo vseh 480 litrov prtljažnika naenkrat. Tega sicer delno še zakriva polička, ki pa jo je moč hitro umakniti in, kljub visokemu nakladalnemu robu, sploh, ob preklopljeni zadnji klopi, naložiti zajetno količino prtljage. Skupna prostornina zgledno obdelanega prtljažnika oglatih mer znaša 980 litrov.

V kabini hvalimo zares natančno končno obdelavo in izreden posluh pri izboru materialov, manj pa sorazmerno malo odlagalnih površin in dejstvo, da se nazaj, kljub velikemu steklu, bolj slabo vidi.

Oprema – vse, kar razvaja ali navdušuje, se doplača

Čeprav se zdi, da se ponavljamo – se vseeno vedno znova čudimo, kako si lahko, sploh prestižne znamke, dovolijo tako samosvojo politiko opremljanja vozil. Serijska oprema sicer ne skopari z varnostnimi in nekaterimi drugimi dodatki za udobje, a prav vse, kar diši po prestižu, udobju ali razvajanju, se doplača. Vedoč, da skupen seštevek v testnem vozilu vgrajene dodatne opreme pomeni doplačilo v višini 14.077 evrov, na tem seznamu pa je, med drugim tudi (danes običajni) sredinski naslon za roke spredaj, parkirni sistem zadaj, tempomat in še bi lahko naštevali, potem velja, da serijska oprema še zdaleč ni popolna in je gora doplačil skoraj nujnost.

Zmogljiv, varčen in kultiviran motor

Testni sportback je bil opremljen z močnejšim dvolitrskim TDI motorjem s 125 kilovati (170 KM) in 350 Nm, kar je, če le nismo prezahtevni, dovolj tudi za bolj dinamično vožnjo in visoka hitrostna povprečja. Motor je dobro zvočno zadušen, teče kultivirano in nekaj nad poldrugo tono težko vozilo »potegne« do visoke končne hitrosti. Hvalimo tudi dobro odzivnost v nizkih vrtljajih, visoko elastičnost in pravšnjo razporeditev šestih prestav natančnega in mehko tekočega ročnega menjalnika. Motor je že serijsko opremljen s sistemom Start&Stop, ki pripomore k manjšemu izpustu in nižji porabi goriva. To v praksi pomeni, da se v stoječi koloni ali pred semaforjem motor samodejno ugasne (pogoj je prosti tek menjalnika) in se samodejno prižge, ko pritisnemo stopalko za sklopko, kar je porok za veliko varčnost. Kljub dinamično odpeljanemu testu, se je v poprečju zadovoljil z manj kot sedmimi litri na sto kilometrov, kar je pohvalno.

V vožnji – veliko dinamike med ovinki, a tudi udobja v vožnji

Tudi če vozimo zelo dinamično in povrh še po ovinkastih cestah, le prednjega pogona, kot pomanjkljivosti proti štirikolesnemu, ne občutimo zares. Lega je dolgo nevtralna, natančen in komunikativen volan, katerega večjo moč, ki je potrebna za vrtenje, šele v takšnih trenutkih cenimo zares, pa zagotavlja veliko preciznost vodenja in dovolj povratnih informacij. Prej na dinamiko kot udobje naravnano blaženje lahko potnike občasno res stresa, a le ob vožnji preko grobih udarnih jam, ali železniških prehodov, sicer pa, zaradi dobrega sodelovanja med podvozjem in vzmetenjem, zagotavlja pravšnjo mero udobja in ne stresnega premagovanja (avtocestnih) kilometrov. Tam cenimo še smerno stabilnost in aerodinamiko, ki se kaže v nizkem hrupu vožnje, zmeraj pa navdušujejo dobro odmerljive in zanesljive zavore. Parkirni senzorji, sploh zadaj, so za tesna parkiranja skoraj nujnost, v zares ozkih parkirnih hišah lahko sorazmerno velik “rajdni” krog moti.

Pod črto – individualnost se plača …

Stil, samosvojost in dinamika oblike, dovolj prostora za štiri potnike, velik prtljažnik, odlična lega na cesti, komunikativen volan ter kultiviran, dovolj zmogljiv in varčen motor so aduti, s katerimi želi sportback privabljati kupce, ki jim je kupe premalo vsakdanji in limuzina preveč. A imeti več muh na en mah stane. Dobrih 38 evrskih tisočakov je več kot konkurenca, več kot limuzina, cena je praktično enaka kupeju, od katerega pa je bolj praktičen in zdi se celo, da je še bolj poseben. Štirivratnih kupejev, sploh v primerjavi z (navadnimi) kupeji, pa zaenkrat ni veliko, zlasti v tem razredu, mar ne?