Naj spomnim, da sta bila prvi in drugi Duster postavljena na že amortizirani in s tem nekoliko osiveli platformi B0. Na drugi strani je novinec osnovan na še vedno zelo aktualni platformi CMF-B, ki predstavlja podlago tudi aktualni generaciji modelov Renault Clio, Captur in podobni. No, moram biti povsem transparenten in dodati, da so ti postavljeni na očitno bolj dovršeno izpeljanko omenjene platforme, saj nosi ta dodatek HS (High Specification oziroma visoka specifikacija). Dacia Duster se mora na drugi strani zadovoljiti z izpeljanko LS (Low Specification ali nizka specifikacija), ki je rezervirana za modele Dacia. Tehnično naprednost v primerjavi z ostalimi Daciami zagotavlja Dusterju elektronska arhitektura SWEET 400, na katero je oprta njegova elektronika. Romuni zatrjujejo, da po zaslugi slednje sveži Duster zmore izpolnjevati minimalne varnostne zahteve standarda GSR.2, ki je na trgih EU stopil v veljavo s prvim julijem 2024 in dvignil raven minimalno zahtevane funkcionalnosti vozniških asistenčnih sistemov avta (dodan nadzor nad voznikovo zbranostjo ipd.).
Prilagodljivo bitje
In s tem sem prišel do pomembnega plusa, ki ga pripisujem novem Dusterju. To je pristopu upravljanja z varnostno-voznimi sistemi »My Safety«. Ta ima dve izbiri: »All on« se aktivira ob vsakem zagonu avta in ima vse sisteme v polni funkciji, način »Perso« pa je tisti, kjer si lahko uporabnik nastavi, kateri sistem bo aktiven in kateri ne. Ko je osebni profil Perso enkrat nastavljen, zadošča dvojni pritisk tipke, nameščene skrajno levo ob volanu in že so vsi varnostno-vozni sistemi prilagojeni točno po uporabnikovih predhodnih nastavitvah. V času, ko nam avtomobilisti vse bolj otežujejo vozniško izkušnjo s številnimi in včasih težko dostopnimi nastavitvami vsakega posameznega varnostnega pripomočka ter pogojevanjem, da lahko z enimi rokuješ med vožnjo, z drugimi pač samo v mirovanju avtomobila, je Daciin pristop prijetna osvežitev. V tej štoriji vidim še en dokaz tega, da smo ljudje bitja, katerih želje in pričakovanja se s časom prilagajajo. Leta nazaj sem bentil, če je bil kakšen od teh varnostnih sistemov v avtu sploh vgrajen, zdaj sem se nekako sprijaznil, da novega avta brez njih preprosto ni več na (evropskem) trgu in sem že zelo vesel, če jih lahko izklopim na hiter in intuitiven način.
Približno deset sekund
Privzdignjena tehnična naprednost Dusterja se kaže tudi v njegovi notranji ureditvi. Osrednji dotično občutljiv zaslon z diagonalo 10,1 palca sam po sebi ni več nič posebnega, a je največji v Dusterju. Zaslon je po zaslugi grafike dobro čitljiv v vseh pogojih uporabe. Všeč mi je, da se med uporabo njegovi meniji izkažejo dovolj pregledno in razumljivo urejeni, da se jih bo tudi nov uporabnik hitro privadil. Da so Romuni ubrali nekaj krajšnic za manjšanje obremenitve procesorske moči sistema, priča pameten ukrep, da ostane navigacijski sistem ob zagonu avta ugasnjen. V delovni spomin se naloži šele, ko ga uporabnik aktivira. Da procesorska moč sistema ni med najzmogljivejšimi na trgu, priča občasno dolgotrajnejše procesiranje vnosov, enako pa da vedeti tudi zagon navigacije, ki si vzame za proces približno deset sekund časa. Na papirju se morda ne zdi veliko, a v avtu opaziš čakanje.
Sledenje sodobnim trendom se v boljše opremljenih različicah Dusterja kaže tudi v podobi barvnega sedem-palčnega zaslona, s katerim so izpodrinili klasične merilnike v vstopnih paketnih različicah. Grafika merilnikov jasno dovoljuje tudi nekaj malega prilagodljivosti prikaza podatkov, a je ta dokaj okrnjena, kar pa vsaj mene ni zares motilo. Kot velja za vse podobne sisteme, sem po uvodnem brkljanju in preizkušanju prikazov tudi v Dusterju zelo hitro ostal »zvest« enemu – tistemu, ki je pač podajal želene podatke na meni najbolj prijazen način.
Da ne bodo pozabili
Kokpit zaznamuje obilica trde plastike in drugih, na otip ne ravno najbolj kakovostnih materialov. A Romuni mirijo, da so ti materiali poudarjeno trpežni, čemur sam sicer ne oporekam, a sem vseeno skeptičen, da so res toliko bolj trpežni od na otip mehkejše in dražje alternative uveljavljenih tekmecev. Konec koncev bo človeška zloraba, nerodnost ali površnost na obeh pustila neizbrisljive sledove.
Pod črto pa se mi zdi, da so romunski oblikovalci svoje delo zunaj in znotraj Dusterja dobro opravili. Zunaj deluje Duster sodobno in, vsaj v mojih očeh, všečno, enako pa lahko zapišem tudi za njegovo notranjost. Tam so v testnem avtomobilu, oplemenitenem s paketom opreme Journey, siceršnjo črnino učinkovito razbijali temno modri dekorativni vložki ter drugi triki oblikovalcev. Eden takšnih je recimo velik napis Duster pred sovoznikom, da uporabniki ne bodo pozabili, v katerem avtu se vozijo, pa »šrafure« v zgornjem predelu vratnih oblog in podobno.
Manj dovršena, a zato več litrov
Dacia Duster že od vsega začetka ni posebej velik avto in enako drži tudi za novinca. Je pa tako, da se navkljub zmernim zunanjim meram znotraj izkaže kot prijetno prostoren. Tako v prvi kot tudi v drugi vrsti postreže z dostojno odmerjenimi centimetri v vseh smereh, enako pa velja tudi za litre v prtljažniku. Ta je sicer v dvokolesno gnanih izpeljankah 64 litrov prostornejši kot v štirikolesno gnanih opcijah, saj se kompleksnejša prema s posamično vodenima obesama pri slednjih zažre v prtljažnik.
Enak tistim v Renaultih
Preizkušeni primerek se sicer ni ponašal s kompleksnejšo zadnjo premo, saj je bil samo spredaj gnan, a je bil v njem vgrajen hibridni pogonski sklop, ki je od trojice iz pogonske palete najbolj tehnično kompleksen. Tega so Romunom posodili pri Renaultu, a Duster ni prva Dacia, ki ga je dobila, saj je ta čast doletela manjši Jogger. Ker je zadeva v Dusterju tehnično identična tisti v Renaultih in hišnemu Joggerju, se na tem mestu ne bom podrobneje spuščal v tehnično teorijo, saj sem jo izčrpno opisal že v tem zapisu.
Ostra meja
Pogonski sistem tudi v Dusterju prepriča z dobro usklajenim delovanjem trojice motorjev. Posledično so preklopi med njimi, za manj občutljive, praviloma nezaznavni, ostali pa bomo pri določenih menjavah »bencinskih prestav« vedeli, da je menjalnik prestavil navzgor ali navzdol. Še zdaleč nič problematičnega in povsem nemoteče, zgolj nekaj, kar bodo pač opazili tisti z bolj prefinjenim čutom za mehaniko. Skozi ne najbolj dovršeno zvočno izolacijo se v kabino Dusterja prenaša tudi več bencinskega trušča kot recimo v dražjih tekmecih, zato je pri nižjih hitrostih toliko bolj opaznih tistih nekaj »neslišnih« kilometrov, ki jih zmore Duster Hybrid prevoziti zgolj na elektriko. Nižja ko je hitrost vožnje, višji je odstotek vožnje na elektriko in obratno, z naraščanjem hitrosti vse bolj stopa v ospredje pogonska sila bencinskega stroja. Nekje do 100 km/h elektrika občasno še prevzame pobudo, a še to večinoma samo ob bolj ali manj popuščeni stopalki plina in med vožnjo po klancih navzdol. Ostra meja, kjer avtomobil povsem opusti idejo vožnje na elektriko, je pri avtocestnih hitrostih, saj pri recimo 130 km/h nisem niti enkrat opazil, da bi preklopil na način EV.
Prizemljen
V času, ko avtomobilski proizvajalci že skoraj tekmujejo, kdo bo zasnoval bolj oblikovno izstopajoč in drzen avto ter ga napolnil s funkcijami in sistemi, ki jih velika večina uporabnikov niti ne potrebuje, kaj šele uporablja, se prav prileže avto, kot je Dacia Duster. Četudi preizkušena različica prihaja s samega vrha ponudbe ter posledično zna in zmore marsikaj, je v svojem bistvu vseeno zmerna, nenaporna, bi lahko rekel tudi prizemljena. Všečno in sodobno oblikovanje Dusterja postavlja ob bok drugim tekmecem na trgu, a mi vseeno ni vzbujal občutka, da bi kričal »glejte me« ali »občudujte me«. Je avto, ki zmore in zna veliko, a je vse v njem omejeno na raven, ki uporabnika nikoli ne bega ali obremenjuje z nepotrebnim.
So zato drugi modeli, ki premorejo, znajo in zmorejo več kot Duster, tudi boljši od njega? V določenem pogledu nedvomno, v nekem drugem pa je odgovor manj neposreden. Tako kot sem trdno prepričan, da novo ni vedno boljše, tudi več ni vedno boljše. V današnjem času resničnega in tudi navideznega obilja je zmernost, vsaj zame, tudi vrlina. In prav zato menim, da je glavna prednost Dacie njena zmernost. Seveda se najdejo na trgu boljši, a je Duster v vseh pogledih več kot dovolj dober in zato ne dvomim, da bo našel svoje prizemljene simpatizerje.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Dovolj dober"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zame eden najlepših avtov v svojem razredu. Super da je ohranil terensko naravnano oddaljenost od tal in vstopne/izstopne kote, tipka za hitro prilagoditev asistenčnih sistemov je tud velik plus (kam smo prišli). Škoda le za motorizacijo. Stari je imel odličen 1.3 turbo 4×4 in ugodne dizle, zdaj pa samo še trivaljniki in dragi hibridi…