Maxcruz
A da ne bo pomote, pri Hyundaju svoje srednje veliko terensko vozilo nikdar niti niso želeli tlačiti v tako imenovani premijski razred! Hyundajev SUV, katerega so pred štirinajstimi leti poimenovali po glavnem mestu ameriške zvezne države Nova Mehika, ki je sicer pobrateno (kako prikladno!) z italijanskim mestecem Sorrento, je več ali manj vedno veljal za racionalen (a ne cenen!) paket »pleha« in plastike. In že zaradi svoje konkurenčne cene ter dovolj prepričljivega stasa je znal tudi na Slovenskem (vsaj pri prvih dveh generacijah) prepričati marsikaterega kupca, ki se je pred tem ogibal Hyundajevega salona, kot član stranke SDS Murglam.
Pri tretji generaciji korejskega bestsellerja, ki je bila predstavljena pred dvema letoma, malce bolj ambiciozno postavljena cena sedaj ni več glavni prodajni argument. Zna pa navdušiti s tehnično naprednostjo, mikavno oblikovno fluidnostjo ter družinsko uporabnostjo … vsaj na naši strani Atlantika.
A so morali vrli Korejci, zaradi XL potreb tam onkraj velike luže, na trg poslati še podaljšano verzijo. Tudi in prvenstveno zaradi tega, ker je ameriški trg za Hyundai vsaj toliko pomemben, kot JJ za stranko SDS. Nenazadnje se lahko korejski proizvajalec pohvali tudi s tem, da je v lanskem letu zgolj v ZDA dosegel že milijon prodanih vozil Santa Fe! Za dobrih 22 centimetrov podaljšani Grand Santa Fe, ki sicer na domačem korejskem (in filipinskem) trgu sliši na ime »Maxcruz«, je tako pred slabima dvema letoma zamenjal že malce sterilnega Veracruza, katerega smo na naših tleh poznali pod kodo »ix55«. Ter se po rahlo dolgotrajnem cincanju Hyundajevih velmož, kateremu bi lahko zavidalo še Masleševo Vrhovno sodišče, šele v letošnjem letu pojavil na evropskih cestah.
Amerikanec
Kljub temu, da v časih vsesplošne »detajkunizacije« in bolestne okoljevarstvene dušebrižnosti, marsikomu petmetrski SUV monstrumi delujejo rahlo groteskno, pa je vseeno potrebno priznati, da podaljšana verzija Santa Fe nikdar ne izpade postavljaško. Morda tudi zaradi tega, ker se na njegovi maski ne bleščijo štirje krogci ali pa modro-beli propeler? Kakorkoli že, gre za precej skladno oblikovan avtomobil, kateremu »nategovanje« karoserije ni škodilo niti približno toliko kot Fiatu 500L Living. Od krajše izvedenke se razlikuje po prednji maski (štiri prečke namesto treh), rahlo spremenjenemu sprednjemu odbijaču in drugačnih 19-palčnih platiščih.
Desetcentimetrsko raztegovanje medosja je hkrati prineslo prostornejšo notranjost – predvsem v drugi vrsti (kjer sta lahko opcijsko tudi samo dva posamezna fotelja) ter v prtljažnem prostoru, ki se ponaša skorajda s tolikšnim volumnom kot pri povprečnemu dostavniku (634 l). Duhovni naslednik modela ix55 se hkrati ponaša s serijskima sedežema v tretji vrsti, ki sta zaradi precej nizke lege bolj zasilne »sorte«, na njiju pa bodo udobno sedeli zgolj mali otroci in … Korejci.
Ostala notranja arhitektura je poznana že iz krajše različice, pri čemer se lahko pohvali s spodobno ergonomijo ter hvalevrednim spiskom serijske opreme (Grand Santa Fe je sicer na voljo zgolj z najbogatejšima paketoma opreme Limited in Impression). A kupci, ki bodo iskali v velikem Santa Feju cenejši substitut prestižnejšim SUV-om, se bodo morali sprijazniti tudi z nekaterimi pomanjkljivostmi in »pomanjkljivostmi«. Pa najsi gre za popolno abstinenco sodobnih asistenčnih sistemov (ob dani ceni bi si avto zaslužil vsaj radarski tempomat) ali pa za manko prestižnejših detajlov (pravi les, aluminijasti dekor).
Diferenca
Še največja razlika s prominentnejšimi predstavniki športno uporabnih vozil se opazi pod motornim pokrovom, kjer je pri evropski različici Grand Santa Fe moč dobiti »zgolj« štirivaljni turbodizelski agregat. A ker je v teh časih tudi pri najprestižnejših predstavnikih dvotonskih SUV-jev precej popularna kastracija motornih valjev, pomanjkanje žlahtnejšega zvena šestvaljnika nikakor ni moč oceniti za pomanjkljivost – pa četudi se je njegov predhodnik, model ix55, že ponašal s trilitrskim šestvaljnim turbodizlom (240 KM).
Močnemu agregatu lahke gradnje (197 KM), ki je poznan že iz krajše različice in poganja še koncernskega Sorenta, sicer prav nič ne manjka. Ker v večini voznih režimov navdušuje z zadostno zalogo moči in navora, bo prepričal še zadnjega nejevernega Tomaža, ki je na Facebooku ustanovil skupino za ohranitev ogroženih šest- in osemvaljnih motornih vrst. Z uglajenostjo in dokajšnjo neopaznostjo prepriča šeststopenjska avtomatika klasične zasnove, kateri bodo zgolj kronični avtomobilski evropofili očitali, da ni BMW-jevsko najhitrejša ter da ji manjkata tako športni modus (S) kakor tudi možnost obvolanskih prestavnih pecljev.
Da Korejci pri projektiranju Grand Santa Fe niso imeli v mislih zgolj nestresnega premagovanja ameriških avtomobilskih ravnic, temveč tudi kakšne počitniške družinske migracije čez alpske prelaze, prepričujejo … slikice v njihovem prodajnem katalogu. A mojstri v Seulu (ter v evropskem centru v Nemčiji) so se resnično precej potrudili z nastavitvami podvozja ter ga dodobra »evropeizirali«. Nagibanje karoserije je sicer še vedno opazno, vendar nikdar strašljivo. Blaženje je večinoma udobno, le občasno malce bolj na trdo »prežveči« kakšno neravnino. Volanski mehanizem, z rahlo neuporabnimi tremi erektivnimi stopnjami, je zadovoljiv in po komunikativnosti in natančnosti svetlobna leta daleč od korejskih športnih terencev pred desetimi leti, vendar pa ima še nekaj prostora za izboljšave.
Štirikolesni pogon, tokrat razvit s pomočjo štajerske Magne, je oropan vsakršnih resnejših off-roadsterskih pritiklin, a bo z možnostjo zaklepa pogona (50:50) zadovoljil vse, ki jim diši terenska vožnja. Vendar pa se kakšnim resnejšim terenskim podvigom raje izognite v širokem loku, če ne želite že v prvem grabnu pustiti razbitega odbijača, saj se Grand Santa Fe ne more pohvaliti s terenskimi proporci – pa najsi gre za nič kaj prepričljiv vstopni in izstopni kot (16,7 st. ter 20,2 st.) ali oddaljenost od tal (180 mm).
찬 미터*
Kupci, ki pogledujejo k vozilom, dražjim od 50 evrskih tisočakov, večinoma iščejo tudi delček luksuza. Kanček prestižnosti, katerega pa ne ustvarja zgolj bogastvo nadstandardne dodatne opreme ter XL prostornosti.
Veliko (slovenskih) kupcev, ki namenjajo tolikšen kupček denarja za nakup avtomobila, si tako želi tudi nekaj neracionalnega luksuza, ki pa ga prinese zgolj in samo značka na maski vozila. Pa četudi se zaradi tega odpovejo celo marsikateremu samoumevnemu kosu opreme, dobrodušnejšim garancijskim pogojem ter kakšnemu dodatnemu kvadratnemu metru avtomobilske površine. Nenazadnje marsikdo za podoben kupček evrov, kot stane najdražji Hyundai na našem trgu, pogleduje za podobno prostornimi rabljenimi »prestižneži«
In že zaradi tega je moč pričakovati, da se bo novi Grand Santa Fe, vsaj v naših logih, prodajal bolj v … »homeopatskih« odmerkih.
* Chan(o)meter (kor.)
Več o Hyundaiju Grand Santa Fe pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Homeopat"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
50 jurjev za hyundaja? sick 🙂
Zunanji izgled je super, notranjost pa mi ne potegne, volan je čuden, določene tipke so tudi na precej čudnih mestih (levo od volana), še posebej tipka za gretje volana…