Vlada v senci
Pri Hyundaiju so znali že od nekdaj prisluhniti ljudstvu ter se dodobra prilagajati trgu. Tako so že pred šestnajstimi leti spoznali, da prebivalstvo čedalje bolj pogleduje k športno uporabnim terencem ter jim brž ponudili precej konkreten, a cenovno zelo korekten avtomobilski paket. In ravno zaradi privlačne cene je Santa Fe ponujal odlično razmerje med vloženim in dobljenim, zaradi česar je postal (vsaj pri drugi generacijski izvedbi) eno izmed najbolj zaželenih športno uporabnih vozil na Slovenskem. Kar pa ne morem več zapisati za njegov zadnji rod, ki je luč sveta ugledal pred štirimi leti! Zakaj?
Z aktualnim Santa Fejem so se namreč Hyundajevci želeli previdno približati tudi predstavnikom tako imenovanega premium razreda, kar se je posledično poznalo na njegovem ceniku. Tako se je marsikomu, ki se mu je zgodovina korejske avtomobilske industrije ustavila tam okrog leta 1998, konkretno zataknilo v grlu ob pogledu na ceno popolnoma opremljenega modela, ki je znal preseči magično mejo 50 tisočakov (kot velja tudi pri tokratnem testnem primerku). Četudi je prav dobro vedel, da so podobno opremljeni in motorizirani, a mersko manjši »prestižneži« (Audi Q5, BMW X3, Mercedes-Benz GLC) okrog 30 do 40 odstotkov dražji! Okej, roko na srce, slednji res ponujajo sladostrastnejše vozne lastnosti, dragocenejše notranje materiale ter bolj erotične oblikovalske prijeme – a verjemite mi, v neposredni primerjavi nikakor niso toliko boljši, kot so dražji!
In že zaradi malce bolj samozavestno nastavljene cene – pa četudi še vedno ponuja v svojem razredu precej avtomobila za dan denar – je pričel marsikdo raje pogledovati k manjšim predstavnikom športno uporabnih vozil (že znotraj Hyundajevega hleva je to model Tucson), saj ponujajo za manjši kupček cekinov na moč podobno izkušnjo. Pri čemer večji (in mestno okornejši) Santa Fe nagovarja zgolj še tiste (racionalne) družinske poglavarje, ki iščejo prostornejšo in bolj praktično alternativo in ki še niso podlegli spletnim skušnjavam, kjer se najdejo malo rabljeni ter magično »kilometrizirani« primerki prej omenjenih prestižnih znamk.
Dohitevanje
Že ko sem pred štirimi leti prvič sedel v novi Santa Fe, sem lahko ugotovil, da je Hyundajevcem uspel pravi kvantni preskok na skorajda vseh področjih. A je v neposredni primerjavi z najbolj prepričljivimi konkurenti tega razreda v nekaterih pogledih še vedno zaostajal, pri čemer je še najbolj bodla v oči odsotnost kakršnihkoli varnostno-asistenčnih sistemov.
Vendar pa je zadnja kozmetična prenova Hyundajevega globalnega modela, ki ga proizvajajo med drugim tudi v Maleziji in Egiptu, odpravila tudi to pomanjkljivost. Nenazadnje tako drag avtomobil deluje v teh časih brez opcije radarskega tempomata in sistema za nadzor mrtvih kotov kot Pahorjev kozmetični kovček brez ogledalca in glavnika (beri: precej pomanjkljivo).
A žal se je poznana tradicionalna korejska darežljivost v obliki bogate serijske opreme vmes tudi že razgubila, saj ponujajo paket »varnostnih pomagačev« za dokaj zasoljenih 2.450 evrov – in še to zgolj pri najvišjih paketih opreme (Impression, Limited). Pri čemer je precej groteskno, da je celo sistem za preprečevanje naleta (AEB), ki je dandanes serijski pri marsikaterem cenejšem modelu, na voljo zgolj in samo v tem paketu!
Hkrati pa je potrebno le priznati, da je omenjeni paket »Safety« precej bogat, prav vsi sistemi pa delujejo odlično. Tako si precejšnjo pohvalo zasluži sistem kamer s 360-stopinjskim pregledom okolice, ki pride še kako prav v mestnem vrvežu »najlepšega mesta na svetu«, ter odlično delujoč sistem za opozarjanje na prečni promet (RCTA), ki na zaslonu med merilniki opozori na nevarnost bližajočega se objekta (tudi s smerjo premikanja). Izvrstno! Radarski tempomat deluje pohvalno do popolne ustavitve, kar velikokrat zaman iščemo pri konkurenčnih proizvajalcih (marsikateri tovrstni pripomoček se zna izklopiti že pod hitrostjo 40 km/h), a žal ne zna opozoriti na spredaj vozeče vozilo.
Morebitne pomanjkljivosti? Sistem za opozarjanje pri ohranjanju voznega pasu (LDWS) bi lahko poleg nadležnega piskanja poznal tudi nežno drhtenje ter popravljanje volanskega obroča. Hkrati pa sem v paketu pogrešal še prepoznavo prometnih znakov.
Malenkostni popravki
Kozmetično lišpanje srednje velikega Hyundajevega terenca je hkrati prineslo tudi nekaj malenkostnih sprememb na karoseriji (preoblikovana odbijača) ter komaj omembe vrednega notranjega polepšanja (nova grafika merilnikov). A sem vseeno precej presenečeno ugotavljal, da osrednji info-zabavni sistem, ki se sicer ponaša z blagozvočnim Infinity-jevim sistemom, še vedno ne premore prav nobene modne povezljivostne funkcije (Mirror Link, ipd). Po drugi strani pa je potrebno priznati, da povprečen kupec Santa Feja omenjene zadevščine pogreša podobno kot Zoran priročnik za izvajanje javnih naročil …
Santa Fe modelnega leta 2016, ki so ga prvič pokazali na letošnjem ženevskem salonu, je pod motornim pokrovom pridobil 3 »konje« moči ter 4 njutnmetre navora, kar pa ni prispevalo niti k drastičnemu izboljšanju zmogljivosti niti k omembe vredni varčnejši vožnji. Tokratna testna poraba se je sicer ustavila malenkost pod 9 litri na sto kilometrov, kar sicer v teh časih ni malo, a tudi ni bila pretirano nižja od Sportagove. Zanimivo!
Še vedno pa sem pogrešal podrobnejšo dodelavo volanskega mehanizma, ki bi si zaslužil krajši tečaj komunikacije, k čemur ne pripomore niti sistem Drive Mode, ki ga v načinu Sport zgolj in samo dodatno otrdi. A glede na to, da Santa Fe nikdar ni želel in ne želi postati BMW, mu slednjega niti ne moremo zameriti in svojo nalogo med defenzivno vožnjo opravi več kot solidno. Precej udobno podvozje zna hkrati zmotiti že malce večja množica prečnih neravnin, ki so sicer precejšnja znamenitost slovenskih cestišč, zaradi česar se marsikateri tresljaj prav neugledno prenese tudi na živo vsebino.
Chanometer
Da znajo pri največjem avtomobilskem proizvajalcu na korejskem polotoku prisluhniti čedalje bolj razvajenemu ljudstvu, so dokazali skozi tri generacijske nadaljevanke tudi pri svojem srednje velikemšportnem terencu. Tako Santa Fe, navkljub nekoliko višji ceni, še vedno ponuja enega najbolj korektnih avtomobilskih paketov v tem segmentu, pri čemer se skorajda nesramežljivo bliža tudi prestižnejšim predstavnikom. S pomočjo manjših kozmetičnih popravkov ter plemenitenja opremske ponudbe pa poskuša – vsaj v naših logih – ponovno dvigniti svojo popularnost ter pridobiti kakšnega novega »volivca«, pa četudi mu le to, podobno kot Janezu Ljudmila, v zadnjem času precej uspešno krade manjši »koalicijski partner« Tucson.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
15 komentarjev za "Glas ljudstva"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Škoda , da niso zamenjali notranjosti predvsem armaturne plošče, kot so naredili pri tucsonu, ta je za moj okus preveč korejska in izgleda kot , da je vse nekam zategnjeno pač meni mi nikakor ni všeč .
Bi lahko tokratna kozmetična prenova, ki je (končno!) prinesla tudi nekatere varnostno-asistenčne novotarije, poskrbela za ponoven dvig njegove priljubljenosti med ljudstvom?
Če bi ga prodajali po 16990 + metalik barvo bi zagotovo postal uspešnica, zdaj bojo pač registrirali tistih 5 salonskih.
Ne more bit vse v življenju po 500 eurov, kot se rado v Sloveniji misli.
Eni pač radi živijo ceneno.
Lahko bi razvili motor ki malo manj “žre”. Ok razumem da je težak, ampak vseeno, kakšen 2.0 crdi z dvojno turbino mogoče ?
Hyundai 50keur… svašta
Všečna zadeva tale SantaFe!! Že prejšnja generacija je bila dobra, tale je pa še boljša!!
Vendar bi jaz osebno, kljub vsem nespornim odlikam SantaFe-ja, raje (za tak denar) izbral Ford Edge!