Prvi spremljevalec
Dejstvo je, da je avtomobilska znamka iz Seula v zadnjem četrtstoletnem obdobju doživela tako enormen napredek, kot le malokateri proizvajalec jeklenih konjičkov. Pri čemer se zdi, da je ravno model Sportage, ki je v tem času imel štiri generacijske nadaljevanke, morda še najboljši indikator razvoja korejske znamke.
Korejcem je namreč z vsako novo generacijo Sportagea uspel tako megalomanski preskok na vseh področjih, kot pri malokaterem avtomobilskem modelu. Če sploh! Pri čemer bi verjetno marsikdo, ki bi se presedel iz prve izvedenke (ki je nekdaj znala prepričevati, podobno kot dandanes Dacia, zgolj in samo s svojo diskontno ceno) v najnovejšo, doživel manjši kulturni šok.
A vseeno se vsaj pri zadnji generaciji ni moč otresti občutka, da jim je tovrstni »kvantni skok« še najmanj uspel pri zunanji obliki, saj njegove linije zbujajo precej manj šokantnih odzivov ter vzburjenih pogledov, kot smo bili tega vajeni pri njegovem predhodniku (2010-2016). Tako se večina opazovalcev strinja, da tokratna lenta najlepšega srednje velikega korejskega športnega terenca pripada Hyundajevemu tehničnemu dvojčku, medtem ko se mora Sportage zadovoljiti zgolj z naslovom prvega spremljevalca.
A kakorkoli že, s svojim kričečim tigrastim nosom (ki sicer bolj spominja na morskega psa med hranjenjem), edinstvenim podpisom dnevnih luči LED ter precej dinamično muskularno silhueto je vseeno dovolj samosvoj in prepoznaven, da ga celo največji »Kia-fobi« ne morejo več zmerjati s kopijo. Pa četudi nekateri na ves glas trdijo, da se jim ob ogledu njegovega sprednjega dela prikazujejo nežni obrisi Porschejevega Macana. A me tovrstne opazke vedno znova spomnijo na tisti poznani eksperiment, pri katerem lahko ob dolgotrajnejšem opazovanju kakšnega zanimivo oblikovanega kamna na razbeljenem hercegovskem soncu čez nekaj časa uzreš celo devico Marijo …
Kaj sploh še ostane »velikim«?
Pri Kiinih vozilih smo bili velikokrat vajeni, da gre za izjemno korektne avtomobile, ki pa bi si vseeno zaslužili, da bi jih v nekaterih elementih (podvozje, volanski mehanizem, izbor notranjih materialov, ipd) vsaj še majčkeno dodelali. A je tovrstne »pomanjkljivosti« (praviloma) kompenzirala konkurenčnejša cena, zaradi katere so kupci povsem pozabili na malce slabše vozne lastnosti, gumijast občutek na volanu, ipd.
Vendar pa so korejski inženirji omenjene kritike tokrat vzeli precej resno ter z novim Sportage-om ustvarili avtomobil, kateremu le stežka očitaš kakšno omembe vredno pomanjkljivost. Tako že v njegovi notranjosti dobiš občutek, da avtomobil nikakor ni bil narejen na silo (kot na primer pri njegovi prvi ter deloma tudi drugi generaciji), pri čemer skorajda prav vsak detajl daje vedeti, da je bil dodobra premišljen. Pa najsi gre za zelo dobro ergonomijo voznikovega prostora, položaj za volanom, dobrodušno odmerjene odlagalne površine, odlično delujoče varnostno asistenčne sisteme, intuitiven info-zabavni sistem (ki sicer ne pozna zgolj modnega »božajočega« zaslona, temveč je nekatere osnovne funkcije moč upravljati tudi s pomočjo hvalevredno velikih gumbov) ter nenazadnje tudi za precej milozvočno JBL-ovo ozvočenje.
Odlična pogruntavščina so pametna prtljažna vrata, ki se samodejno odprejo v petih sekundah, ko sistem zazna pametni ključ v bližini (npr. v voznikovem žepu) in ne zahteva kakšnega bizarnega frcanja z nogo pod zadnjim odbijačem. Aktivacijo sistema, ki sicer deluje zgolj ob zaklenjenem vozilu, pa hkrati pospremi predirljivo piskanje, ki poskrbi, da zadaj stoječi osebki ne bi nehote poljubili odpirajočih se prtljažnih vrat.
Morebitne pomanjkljivosti? Daljno-azijski artefakt v obliki samodejnega pomika stranskega stekla, ki se nahaja zgolj pri vozniku, pomanjkanje radarskega tempomata ter dokončno slovo tradicionalnih Kiinih »kompenzacij« (beri: konkurenčnejših cen).
Korekten
Tako bo ob danih cenah novega Sportagea – še posebej pri tokratnem testnem primerku, ki je presegel »magično« mejo 40 evrskih tisočakov – marsikdo znal pametovati, da so postali pri korejskem proizvajalcu vseeno nekoliko preveč samozavestni. A je vseeno potrebno priznati (pa če vam je všeč ali ne), da je nova generacija znamkinega športnega terenca postala povsem enakovredna (oziroma v nekaterih segmentih celo boljša) najboljšim predstavnikom srednje velikih športno uporabnih vozil (Mazda CX-5, Toyota RAV4, VW Tiguan, Ford Kuga). Kar se posledično pozna tudi pri ceni!
Ekvivalentnost z ostalo športno terensko konkurenco hkrati kaže tudi med vožnjo, saj se lahko pohvali z dovolj uravnoteženimi voznimi lastnostmi (pri čemer bi si zgolj volanski mehanizem zaslužil krajši tečaj komunikacije, vzmetenje pa malce več mehkobe) ter zelo korektnim pogonskim sklopom. Slednji, ki se nahaja povsem na vrhu Sportageove ponudbe, predstavlja kombinacijo navorsko radodarnega in zvočno decentnega dvolitrskega turbodizla, bliskovitega štirikolesnega pogona (razvit pri Magni Steyer) ter intuitivne in dokaj nezaznavno delujoče (kar predstavlja precejšen kompliment, da ne bo pomote) menjalne avtomatike šestih stopenj.
A navkljub temu, da se pod motornim pokrovom skriva kar 185 konjičev, pa med dinamičnejšim preganjanjem nikdar ne dajejo občutka, da bi bili kaj pretirano živahno nastrojeni. Vendar pa se znajo vsaj malce prebuditi ob vklopu voznega režima Sport, ki sicer vpliva na delovanje menjalnika, stopalke za plin ter otrditev volanskega mehanizma. A voznik bo vseeno raje užival v malce bolj umirjenem tempu, saj novi Sportage ni ravno namenjen preganjanju med ovinki. Ter se obenem pritoževal nad porabo goriva, saj se tudi med relacijskimi potmi nerada spusti pod osem litrov.
Chanometer
Novi Sportage – še posebej, če gre za eno najdražjih verzij na ceniku – na najboljši način predstavlja izjemen evolucijski napredek drugega največjega južnokorejskega avtomobilskega proizvajalca. A se vseeno bojim, da bodo tovrstne različice, ki presegajo ceno 40 tisočakov, na slovenskih cestiščih skorajda tako redke, kot nedopingirani športniki v ruski atletski reprezentanci. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker povprečni kupci, ki namenjajo tolikšen kupček evrov za nakup jeklenega lepotca, le redko pogledujejo proti Kiinim salonom, saj si ob tolikšnem znesku želijo tudi delček premijskega pridiha.
A če bo razvoj znamke Kia tudi v prihodnje šel s tako eksponentno hitrostjo, se ne bi prav nič čudil, če bodo taisti kupci že čez nekaj časa potrpežljivo stali v vrsti v avli največjega trgovskega središča v Ljubljani, da bi si lahko podrobneje ogledali tamkaj razstavljen primerek pete generacije Kiinega srednje velikega terenca.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
11 komentarjev za "Indikator razvoja"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sem ga preizkusil 1,7 verzijo in moram keči, da me sploh ni navdušil, res je notranjost lepša in boljša od prejšnjega modela , toda ostalo se ni nič spremenilo, je še vedno pretrdo vzmetenje in visoka poraba za tak motor v primerjavi s qashqai-jem je še vedno svetlobna leta zadaj , govorim seveda o priblićno enakih motorjih in opremi, pelje pa se qashqai tako neprimerno lepše udobneje in bolje.
Glihkar se je pripeljal novi Tiguan, ki je na fotkah po spletu izgledal bomba. V resnici me pa kar malo razočara, še posebej zadnji del. Medtem pa vidim tega Sportaža vsake toliko na cesti in mi je zares všeč. Notranjost je čisto evropska, na to notranjost bi lahko nalepili kaj drugega na volan in bi ljudje verjeli. Je pa cena res narasla, to je zdaj popolnoma druga grupa kupcev kot pri prejšnjem modelu. Kar bo pa čas pokazal a bo tudi tukaj taka romanca ali ne. Sigurno so pa komentarji kot tisti spodaj, da so tole korejska jajčka, primitivni kot slovenski reality showi. Po vsej verjetnosti ima tak človek v žepu Samsung, samo da tam so pa “korejska jajčka” v redu.
Ludje so fukjeni na te “športne terence” ki niso ne za po cesti kaj šele za brezpotju vredni pa niso čisto nič več kot limuzine in prodajalci še bolj mastno služijo. Če je že omenjen vw. Punca je dala za tiguana 2.0tdi sport&stile in nekaj dodatne opreme ksenon, 4motion,… 30keur. Ta avto je pa kao 41keur. Ko bosta oba stara recimo 4 leta bo ona dobila veliko več kot za ta …
tastari model tiguana bo čez 4 leta zanimal samo še tiste, ki kupujejo “skoraj nove avtomobile za 8 jurjev”, kia bo pa še vedno aktualna
nimam sicer pojma kakšna je ta kia, niti kako se pelje, dvomim pa, da je blizu bede v podobi starega tiguana
Bedni, brezvezni, neuporabni so vsi ti tipi avtomobilov. Pelje se zanič kot vsi oz kia je še slabša, če ima tak občutek na volanu (povratne informacije) kot ostali modeli kijine ponudbe
Sem sestavil novega primerljivega Tiguana pa je cena kar tam-tam… S tem, da ta Sportage ima če se ne motim 7let zastonj servisov, kar tudi ni zanemarljivo (hitro cca 2k€ tudi pri vw)… In tudi novejše Kie precej dobro držijo vrednost, ta bo verjetno še bolje in zna biti čisto primerljiva cena s Tiguanom po 4 letih, čeprav ne vem zakaj bi šel tako hitro avto prodajat… Sicer jaz verjetno nikoli ne bi dal toliko za en avto, sploh pa ne za takšnega, če bi že moral kupit bi vzel evoqueja za tak denar, na kaj drugega od teh suv-ov al kaj pač so sploh ne bi pomislil…
Jaz bi tudi evoqueja,ker pa ni denarja za novega,sem pač našel alternativo za pol manj denarja.Hotela sva z ženo pač imet enkrat SUV-a,tudi v letih sva že,ni mi žal,ampak,naslednji bo,kaj vem,nekaj že.Alfa se nama še zmeraj vozi po mislih.
WTF 40keur za ta yajca. Saj so fukjeni. Še za pol manj bi razmišljal, če bi ga kupil
Meni je to preveč,pa četudi je zvezda na nosu.
Seveda, če bi bila pa vw značka gor bi bil pa odličen avto čisto vreden svoje cene, bla bla… S tem, da se bo tole po vsej verjetnosti na dolgi rok manj kvarilo od raznih nemcev…
Pri konkurenci je po tvoje vse drugače, tako pri ceni kot kvaliteti? Ali pa je predsodek le zaradi značke in napisa Kia??