Mazda 2 1,5i GTA – Mestni avto za voznika po duši…

048

227

027

003

055

080

067

096

111

123

118

132

136

151

146

074

158

175

201

234

217

223

166

Nova oblika je stara oblika!

Preleteti sem moral, kaj so spremembe do prejšnje različice, da »ujamem« vse. Vidi se, da je maska motorja nova. In tukaj se konča, vsaj zame. Meni so se zdele še bočne linije bolj čutne, kot prej, ampak se motim. Drugače so oblikovane meglenke, a to sem prebral. Priznam.

To je na zunaj vse. Evolucija v najmanjši možni meri. Ampak avtomobil se mi dopade. Tako neopazen je, da ga opazijo le pozorni. Tem je čutna oblika všeč, platišča so jim lepa, “ritka” deluje mično in sprednji del prepoznavno. Všeč jim je tudi naraščajoča bočna linija. Meni tudi. Pretiravam, bo kdo porekel. Naj.

Če to ni minimalizem…

Mestni malčki v kabini res že ne morejo ponujati kaj zares inovativnega, lahko pa je tam kaj drugače. Ne vem, če je tukaj narejeno kaj drugače, a notranjost mi je prijetna. Preprosta. Nekateri bi rekli pusta. Jaz ji dam oznako minimalistična.

Uporabna je..

To, da ne vidim razločno digitalnih zarez na merilniku količine goriva, me ne moti zares, uživam za volanom skromnih mer, v udobnem ogrevanem sedežu. Res, da ima skromen pomik in ne prav dosti bočnega oprijema, a se kmalu udobno namestim, tudi na račun dovolj nastavljivega volana. Armaturna plošča, kot da je ni – a ima vseeno vse.  Le najmanj kar je (še) dovolj – tudi to se mi dopade. Pogrešam pravzaprav nič, razen več odlagalnih površin, v mrzlih jutrih merilnik temperature vode in kje več mehkejše plastike.

Kaj iščem zadaj?

Če spredaj hvalim prostornost, je zadaj – čeprav vem, da sedam na zadnjo klop majhnega vozila, ne morem. Sprašujem se, kaj iščem tukaj, ko s svojimi 190 še pogojno solidno sedim, a si razložim. Za otroke, najpogostejše potnike tam (to le ugibam) in za nezahtevne odrasle je prostora dovolj. Le klop ni posebno mehka. Verjetno ne bo

nikomur.

Za dnevne nakupe je pa že..

Prtljažnik velikosti razrednega povprečja. Da se ga tudi zlahka povečati. Takrat nastane neravno dno in skoraj 900 litrov prostornine. Dobra obdelava in prijetno visoko odpiranje vrat. Črn gumb na vratih (belega vozila) (z)moti. Lahko bi bil v barvi karoserije. Dnevne nakupe, tudi bolj obilne sorte, vseeno »požre«.

GTA se pri »konjih« ne pozna…

Ker sem 16-palčna lita platišča omenil in se na zunanjostjo pridušal, da je čutna, je to zato, ker serijski športni paket SAP (drugače oblikovane meglenke, stranska spojlerja in spojler na strehi ter malenkost spremenjeni halogenski žarometi), ponuja tisto nekaj več, da bolj v pravo luč postavi zgoraj zapisano, ni res? Če je v takšen vozilu klima samodejna ter cel kup »stvari« poganja elektrika je to pričakovano. Manj pa – da sta sprednja sedeža ogrevana, da lahko hitrost ohranja tempomat, da kaplje s sprednjega stekla preganjata brisalca po ukazu tipala za dež.  Kaj imajo veze »konji« tukaj? Prosim, berite naprej.

»Skoči in leti« , če hočeš

Mazda ponuja najbogatejši paket opreme samo v kombinaciji z nekaj nad stokonjskim 1,5-litrskim »bencincem«, najmočnejšim v ponudbi. Motor v mestu, tudi zaradi elektronike, ki ga nadzira, ni »doma«. To sem občutil, ko sem po prestavljanju v drugo prestavo pogosto cukal in si s tem šel na živce. A zunaj mesta, ko sem pustil, da se je zavrtel proti rdečemu polju, je razkril »prave barve«. S tistim zdravim oglašanjem mi je »dal vedeti«, da ga je treba za kaj več gnati. In sem ga. Morda tudi zato nekaj višja poraba, čeprav je bilo večino testnih voženj narejenih prej počasi kot hitro.

Menjalnik, oh ta menjalnik, bi lahko bil izraz kakšne dame… Le kaj bi mislila v tem primeru?

Ne vem – a zase vem kaj mislim in se mi zdi, da ne pretiravam, če zapišem, da je eden boljših med tovrstnimi vozili. Kratkih hodov, primerne bližine, z ročko prave dolžine. Pet prestav je zadosti in so dobro stopnjevane. Veliko sem prestavljal in to ne na račun slabe elastičnosti motorja, temveč iz čistega užitka..

Tak »za vozit« avto je…

Bolj kot mestni uporabi, čeprav je rajdni krog nalašč za mestna preganjanja in preglednost nazaj manj,  se mi ta mazda zdi bolj za preganjanja. Za vozit. Za uživat v vožnji med ovinki. Pa striktno in vedno vozim po omejitvah. No ja… Tako luštna kombinacija natančnega volana, gladko tekočega menjalnika in uigranega, ravno prav mehkega in ravno prav trdega ter dobro uravnoteženega podvozja je ravno pravšnja, da kdaj še motor bolj – čeprav povsem odveč, poženem proti rdečemu polju in v vožnji občutim, začutim užitke. Tiste, za katere vedno znova spoznavam, da vrsta, oblika, velikost in moč avtomobila niso odločilni.

Tukaj razložim, res!

V kolikor ne bi k vsakemu avtomobilu, sploh h tistim le blago kozmetično prenovljenim, pristopil tako, da počakam – si dam čas, da me (morda kaj) preseneti, bi težko vedno znova zapisal kaj novega. Tako pa sem. Počakal. In avtomobil me je prijetno presenetil. V svoji podobi, v svoji preprostosti, predvsem v vožnji pa v opremi. Ima minuse, kateri pa jih nima? Čisto za konec še – zelo pametna se mi zdi Mazdina odločitev, da avtomobila, ki se dobro prodaja, niso preveč spremenili. Ni potrebe.

besedilo: Jure Krajnc,  foto: Jure Krajnc