Seveda se tu pregovor ne nanaša na obleko avta ampak prej na opremo in seveda deloma tudi na motor oziroma njegove zmogljivosti. Namreč, leta 2009 sem imel priložnost podrobneje preizkusiti Nissan Qashqai+2 2.0 dCi Premium. Moram reči, da sem takrat zelo hitro dojel, zakaj se Qashqaiji od prvega dneva prihoda na tržišče prodajajo kot tople žemljice. No, če bi dobil takrat na test tokratni model, bi bil moj sklep sicer zelo podoben, a zagotovo pospremljen z manj navdušenja.
Na drugem koncu
Ne razumite narobe. Qashqai je bil in še naprej ostaja zelo dober paket avta, ki svoje lastnike in/ali uporabnike nedvomno razvaja ter navdušuje na vsakem kilometru. Je pa res, da je počutje oziroma vzdušje v modelu z najvišjo stopničko ponudbe precej drugačno kot v modelu, ki z izbrano motorizacijo leži na zrcalno skrajni drugi strani ponudbe, z opremeljenostjo pa nekje v sredini.
Manj žlahten, a nikakor skromen
Paket opreme Premium iz leta 2009 je poskrbel za izvrstno počutje ter razvajanje vseh čutil potnikov in voznika. Na drugi strani je tokrat preizkušeni paket Acenta na prvi pogled dosti manj žlahten in nabit z dodatki, a že malo bolj podroben pregled postavk serijsko vgrajene opreme razkrije, da je v njem v bistvu vse, kar sodobna družina rabi oziroma pričakuje v tovrstnem avtu. No, v redu, ni štirikolesnega pogona, a ta tokrat ni povezan s paketom opreme, o čemer bom malo podrobneje pisal nekoliko kasneje.
Ostati v razumnih mejah
Žal pa nečesa podobnega ne morem zapisati za tokrat preizkušeno bencinsko motorizacijo Qashqaia. 1,6-litrski štirivaljnik razpolaga s 86 kilovati oziroma 117 »konji« nazivne moči ter 158 njutenmetri največjega navora. Že podatek, da je to tudi vstopna stopnička Qashqaijeve ponudbe, pove veliko, prvotna pričakovanja pa se potrdijo tudi na cesti. Tam navedeni »konji« in »njutni« občutijo prav vsak gram od skupno 1.404 kilogramov lastne mase vozila. Nedvomno vsaka dodatna »kilca« zadevo samo še poslabša. Tako mlinček v njegovem nosu čuti vsak klanec po katerem mora splezati, nad mejo 100 km/h pa o neki omembe vredni motorni prožnosti, ne glede na izbrano prestavo, pravzaprav tudi ne gre pisati
Na drugi strani se pri mestnih hitrostnih povprečjih motorček izkaže kot zadovoljiva izbira, saj načeloma uspešno drži tempo z ostalim prometom, a tudi tu o nekih presežkih ne morem poročati. Na osnovi preizkušenega sem prepričan, da je vstopni turbodizel 1.5 dCi, kljub manjši nazivni moči, za Qashqai boljša izbira vstopne motorizacije. Navsezadnje mu bo pri vsakdanji uporabi nedvomno dosti pomagalo 240 njutenmetrov največjega navora. No, seveda bi še bolj »sedel« 2.0 dCi ali vsaj 1.6 dCi, a recimo, da se brzdam in poskušam ostajati v nekih razumnih mejah maloprodajne cene avta.
Samo s petimi in samo na dve
Obstaja pa še vsaj en, če ne celo dva razloga, zakaj v Qashqaiu izbrati kateri koli drug motor. Prvi je menjalnik. Ta je namreč samo pri vstopnem bencinarju ročen petstopenjski, povsod drugod pa je šeststopenjski. Že res, da je tudi petstopenjska izbira, ob upoštevanju razpoložljivega števila prestav, načeloma dobro preračunana, a ji manjka šesta prestava. Motornih vrtljajev je tako, še posebej na avtocesti, kar veliko, motornega trušča pa njim primerno. Za vse, ki menijo, da mora tovrsten avto obvezno imeti štirikolesni pogon, je to obenem tudi drugi razlog, zakaj se je smiselno bencinarju 1.6 v Qashqaiu izogibati. Poleg 1.5 dCi je samo še vstopni bencinar na voljo izključno z dvokolesnim pogonom.
Poznane težave
V primerjavi z leta 2009 preizkušenim modelom je tokratni seveda prenovljen. Razen že dobro poznanih popravkov zunanje podobe avta nekih drugih bistvenih sprememb ni pričakovati. Tako sem »prisiljen« poročati o enakih glavnih zamerah modelu kot pred prenovo. Ena poglavitnih je nedvomno nekoliko na silo v podaljšan zadek potlačena tretja vrsta sedežev, druga pa skromno odmerjeni centimetri v višino.
Prav vsak Qashqai+2 ima namreč vgrajena šesti in sedmi sedež ter strešno panoramsko okno. Prva dva sta tako še naprej sicer kakovostne zasnove in izdelave, a prostorsko gledano izrazito zasilne narave. Zaradi prostorske stiske tako za noge kot tudi za glave bosta na njih spodobno sedela le dva otroka.
V mojih očeh je ena manj uporabnih reči v vsakem avtu panoramsko strešno okno. V primerih, kjer ga je možno vsaj odpreti, njegovo prisotnost pogojno in s cmokom v grlu še nekako sprejmem, v vseh drugih primerih pač ne. Ob upoštevanju, da le tega v Qashqaiu ni možno odpreti, se mi zdi, da davek panoramskega strešnega okna v višino odmerjenim centimetrom zadaj ne odtehta s panoramskim pogledom v oblačno nebo. Zakaj oblačno? Zato, ker sta ob sončnem vremenu pripeka z vrha in sij sonca prej moteča kot pa prijetna.
Prisotno, a manj očitno
Res zanimivo se mi zdi, kako niha mnenje o avtu oziroma všečnost le tega v odvisnosti od vanj vgrajene opreme in seveda »konjev« pod motornim pokrovom. No, vsaj pri meni. Sicer verjamem, da je to nekoliko povezano s »poklicno deformacijo«, saj sem v življenju preizkusil že kar lepo število avtov. Posledično so moje predstave in pričakovanja o avtih razmeroma dobro definirane, zahteve pa postavljene, ne zanikam, razmeroma visoko na lestvici. Mi je pa vsekakor tudi jasno, da so pri veliki večini ljudi tovrstna nihanja v dojemanju avta dosti manjša.
Če zapišem to nekoliko drugače: množici ljudi, ki niso cepljeni na »pleh«, se bo zdel najmočnejši in najbolj opremljen Qashqai seveda zelo všečen in žlahten, a se tudi ob vstopnem in slaše opremljenem modelu še zdaleč ne bodo zmrdovali. Še več, tudi z njim bi bili nedvomno več kot zadovoljni. In prav je tako! Navsezadnje je Qashqai izredno dober avto, ki upravičeno uživa velik ugled na trgu ter z njim povezane izvrstne prodajne številke.
Več o Nissan-u Qashqai+2 si preberite na uradni spletni strani.
Besedilo: Peter Humar. Fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen