Germanizacija
Če povsem odmislim kakšne imenitnejše produkte z Genesisovim emblemom, ki sicer zelo dobro manifestirajo vrhunec znanja Hyundajevih strokovnjakov, se verjetno sam razvoj znamke še daleč najbolj pokaže pri njihovih množičnih modelih. Korejcem je namreč z vsako novo generacijo njihovih avtomobilov kompaktnega razreda uspel tako megalomanski preskok na vseh področjih kot le malokateremu proizvajalcu. Oziroma, če malce ponazorim – če bi šel v zadnjih 30 letih razvoj pri Volkswagnu v podobni smeri, kot pri Hyundaiu, bi moral novi Golf skoraj že leteti po zraku!
Največji korejski proizvajalec je sicer že s prvo generacijo modela i30, ki so jo razkrili na ženevskem salonu leta 2007, nakazal, da želi ponujati avtomobile, ki bi navduševali še s čim drugim, ne le z nizko ceno. In ker so znali dodobra prisluhniti evropskemu potrošniku, nenazadnje avtomobil tudi razvili na stari celini, jim je to tudi uspelo. In ne le to. Z aktualno izvedbo, ki so jo predstavili pred štirimi leti, so se obenem že dodobra usidrali med najboljšimi predstavniki segmenta C (Golf, Astra, Megane, ipd.). Povprečen kupec kompaktne kombilimuzine (ali, če želite, karavana) tako dandanes povsem enakovredno izbira med Hyundaiem in prej omenjenimi modeli, kar se je še pred nekaj leti zdelo tako nemogoče, kot en mesec povsem nedejaven premierjev twitter račun.
Vendar pa je germanizacija Hyundaievega modela i30 prinesla tudi rahlo konservativno oblikovano zunanjost, ki nikakor ne polarizira javnosti, pri čemer boste na njem zaman našli kakršnokoli sled azijatskosti (beri: brez nepotrebnih oblikovnih dodatkov). V tem razredu pač prevladujejo v zadnjem času malce bolj dolgočasne linije, saj oblikovalci očitno potrošijo vso svojo delovno vnemo pri modnejših križancih.
Kakorkoli že, novi i30 s svojimi zunanjimi linijami ne bo skrbel za povečano število objav na socialnih omrežjih, pa četudi je v zadnjem letu doživel manjšo kozmetično operacijo (spremenjena maska s poudarjenim 3D vzorcem, drugačni žarometi ter še nekaj malenkosti). Omenjena prenova se je obenem dotaknila tudi njegove notranjosti, kjer bo ostro oko uzrlo nov 7-palčni zaslon merilnikov in 10,25-palčni zaslon multimedije. Ter seveda še nekaj osveženih barvnih kombinacij. Pri korejskem predstavniku kompaktnega razreda tako emocij raje ne iščite, razen če se odločite za športno različico z oznako N.
Jadranje
Medgeneracijska prenova je precej več sprememb pustila pod motornim pokrovom, kjer je v vrhu bencinske ponudbe novi 1,5-litrski turbobencinski agregat z (nerazumljivo doplačljivim) 48-voltnim sistemom blagega hibrida, ki je bil tokrat sparjen z inovativnim 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. IMT (intelligent Manual Transmision) menjalnik, ki deluje po principu elektronsko nadzorovane sklopke, namreč v določenih okoliščinah omogoča oddvojitev menjalnika od motorja, kar privede do tako imenovanega jadranja, ter posledično do manjše porabe goriva. Vse skupaj poteka v praksi izjemno neopazno (oznaka jadrnice med merilniki), sama funkcija pa deluje izključno v voznem načinu Eco. In ne bodite preveč živčni, ko boste prvič sedli za volan Hyundaia s tovrstnim menjalnikom in boste ugotavljali, da ga lahko zaženete samo, kadar je menjalnik v nevtralnem položaju.
Najnovejši agregat T-GDi, v katerem brca malce manj kot 160 »žrebcev«, se obenem ponaša z danadanes skoraj nujno blago hibridno tehnologijo. Električna pomoč (zaganjač – generator) se vsaj malce pozna med pospeševanjem, saj doda še nekaj kilovatov moči (cca 12 kW), a vseeno le ne ponuja pretirane eksplozivnosti. Se pa zna odkupiti z uglajenostjo ter zelo zveznim podajanjem moči. Poraba goriva? Med tokratnim testom se je ustavila pri 6,5 l/100 km. V primerjavi z litrskim agregatom T-GDI, ki se ponaša s 120 KM največje moči, obenem ne zahteva pretiranega doplačila, a se vseeno zdi, da se bo glavnina kupcev raje odločila za šibkejšo opcijo.
K sreči pa se kakršnekoli »jadralske prvine« niso prenesle tudi v samo vožnjo, česar smo bili sicer vajeni od njihovih vozil v preteklosti (spomnite se zgolj kakšnega Accenta). Njegove vozne lastnosti sicer ne predstavljajo kakšnega posebnega presežka, a se vseeno lahko pohvali z zanesljivo lego na cesti ter solidnim (a ne izjemnim) volanskim mehanizmom. Za kaj bolj doživljajskega pa je tako ali tako bolje pogledovati k prej omenjeni verziji N.
V boj s križanci
Navadili smo se že, da vozila Hyundai niso več poceni dobrina tam nekje iz daljne Azije, ki bi jo kupovali zgolj zaradi nizke cene, temveč znajo v posameznih segmentih celo že narekovati trende avtomobilski industriji. Južnokorejci se vsekakor znajo izjemno hitro učiti ter prilagajati posameznim trgom (npr. ameriškemu, ki je za njih najpomembnejši), pri čemer se je celoten razvoj modela i30 odvil na stari celini. Nenazadnje omenjenega avtomobila niti ne boste našli na domačem trgu.
Novi i30 je tako že znotraj precej bolj blizu evropskim prodajnim uspešnicam tega segmenta (Golf, Astra, Focus), kakor pa recimo azijskim, saj je že voznikovo delovno okolje precej bolj urejeno kot pri kakšni Toyoti ali Hondi (okej, Mazda je izjema). Na to kaže že osrednja infozabavna enota, ki je opazno bolj intuitivna in pregledna, pohvalo pa si obenem zaslužijo tudi fizična stikala klimatske naprave, ki marsikje žal izginjajo (npr. pri Volkswagnu in njegovih koncernskih derivatih ter Peugeotu). Se pa še vedno najde prostor za izboljšave pri določenih zadevah, npr. pri sistemu za preprečevanje nenamerne menjave voznega pasu, ki se vklopi ob vsakem zagonu motorja ter ga je potrebno malce zapleteno izklapljati preko menija.
Kakorkoli že, prenovljena izdaja Hyundaievega modela i30 vsekakor spada med bolj prepričljive (čeravno ne najbolj oblikovno zanimive) predstavnike tega segmenta, ki pa jih v zadnjem času čedalje bolj napadajo trendovski športno uporabni križanci. In morda ne bi bilo napak, če bi kupcem obenem ponudili še kakšno treking/cross verzijo, kakršno sicer že imajo pri sestrski Kii (XCeed). Potem bi bila ponudba še bolj popolna.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
12 komentarjev za "Od ponija do žrebca"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Fantastična poraba. 160 bencinskih konjičev in le 6,5 litra na sto.
Zunaj zelo korektna oblika. Predvsem maska je zelo lepo rešena. Tudi kot celota deluje popoln, … ampak ne preveč izstopajoč, s strani deluje zelo hladen. Notranjost pa žal bolj kot ne dolgčas.
glede na izkušnje s preteklimi modeli – lastnik i30, 2008 in i30w, 2015 -, ki so izključno pozitivne, bo tudi tale zanesljiv sopotnik na cesti.
25000 za “golfa” … ne me basat
Ja, ker oprema nič ne šteje v primerjavi s podobno opremljeno konkurenco.
Soliden avto, ga pa Honda Civic povozi v vseh pogledih, tudi v ceni.
Kaj pa ti blebetas ej dej poglej si forum od Honde koliko je problemov z njo.. pa se grda je kot pes
Daj umiri se. Prostornejša, večji prtljažnik, močnejša, hitrejša, boljše vozne lastnosti, bogato opremljena, manj porabi, manj stane… Lepota je stvar vsakega posameznika.Ti je dovolj? Ne, glede na tvoje pisanje, je verjetno večina na dvigalu.
Uuu 20 konjev več ima, namesto 160 jih ima 180.. res jih rabim toliko ja. Opremo ima ja samo kaj ko polovico časa ne dela plus nima je več kot ta Hyundai, precej manj jo ima, multimedija steka kot da je commodore, senzorji ne delajo, folk jih izklaplja, da se lahk normalno vozijo, olje in benz se mešata, šipka smrdi po bencinu, števci so kot leta 2008.. mah bv avto je APN, ok lego ma boljšo to je pa to. Na avto netu se jih prodaja kar nekaj, eno dve ali tri leta stare, v preteklosti to ni bilo značilno za Hondo. Pač avto je problematičen in je samo za posebneze, une k nimajo keša za športni avto pa to kupijo, pol pa cele dneve neki sraufajo pa rihtajo. Honda forum preberi, jaz sem ga večkrat ker sem se zanimal za ta avto.
Jaz samo primerjam kaj ta avto nudi za manj denarja, kaj se potem dogaja, pokaže čas in nima neposredne veze s temo. Ne navijam ne za enega, ne za drugega. i30 ima kolegica, po mojem nasvetu, za denar koliko je lahko dela. 😉
Mislim, da oba avtomobila nagovarjata različne skupine kupcev.
Honda ima dosti bolj ekstremno “šport” noto, izstopa po obliki in lastnostih, ima pa tudi probleme z gorivom v olju.
Hyundai se vidi, da je že oblikovno bolj konzervativen, tehnično nima nekega “wau” efekta in bo posledično tudi bolj vzdržljiv.
Za vsakogar nekaj!
na koncu kupci glasujejo z denarnico in mislim, da je odločitev jasna