Mali meščani
Če povsem odmislim na tiste daljne čase, ko so na naših cestah vladali razni fičoti in bolhice (beri: dosti drugega niti ni bilo na voljo), mali mestni avtomobili niso ravno veljali za ljubljence slovenskih src. Okej, morda zgolj prva generacija simpatičnega Twinga, ki je navduševala s prostorsko prilagodljivostjo in uporabnostjo. Vendar pa urbana vozila iz avtomobilskega segmenta A tudi na ostalih evropskih trgih počasi izgubljajo svoj tržni delež (lani cca. 8%), še daleč največ jih boste našli pri naših zahodnih sosedih (cca. 15% vseh prodanih avtomobilov v letu 2019). Hja, nekako si kar ne predstavljamo, da sredi ozkih starinskih italijanskih uličic ne bi ugledali Fiatov 500, Pand, Smartov ter ostalih avtomobilskih miniatur.
Nenazadnje tovrstnim malčkom ne gredo na roko niti čedalje strožja evropska pravila glede emisij toplogrednih plinov (dovoljen flotni izpust CO2 je v tem letu znižan na 95g/km), zaradi česar se že prekomerno dvigajo stroški njihovega razvoja, kar posledično prinaša tudi (pre)visoko ceno. Tako velja najnovejša generacija Hyundaia z oznako i10 v tem trenutku že za precejšnjo osvežitev razreda, v katerem kaj kmalu ne boste več našli marsikaterega bližnjega konkurenta (npr. Opel Adam, negotova usoda pa čaka tudi PSA dvojčka 108 in C1). A je ob tem le potrebno vedeti, da južnokorejski proizvajalec ni vezan zgolj na evropsko prodajo, saj veliko večino tovrstnih vozil proda drugje (Indija, JV Azija).
Kakorkoli že, zadnja izvedba duhovnega naslednika nekdanjega modela Atos, ki so jo predstavili v lanskem letu, izgleda dovolj simpatično in igrivo, a se vseeno zdi, da mu še vedno manjka nekaj tiste prepotrebne unikatnosti in ikoničnosti, kot npr. pri Fiatovi Pandi ter celo Suzukiju Ignis, da bi vsaj malce bolj izstopal iz povprečja. Okej, za malce več »dramatičnosti« sicer znajo poskrbeti oblikovni detajli v obliki čebeljega satovja ter kakšna živahnejša dvobarvna kombinacija. A kaj, ko vse skupaj še vedno deluje za odtenek preveč konfekcijsko. Želite dokaz? Pokažite novi i10 od daleč kakšni prijateljici ter jo vprašajte, če gre za Kio ali Hyundai? In ne bodite presenečeni, ko vam bo ob tem še razkrila, da bi za isti kupček cekinov vsekakor raje pogledovala k malce rabljeni Fiatovi petstotki. Prepoznavna in dovolj edinstvena oblika je v tem avtomobilskem razredu izjemnega pomena!
Brez polovičarstva
Kdor pa išče v tem razredu prvenstveno uporabno in praktično mestno vozilo, bo v tem trenutku verjetno našel v novem i10 daleč najboljšo opcijo. 3,67 metra dolg avto, ki ga lahko brez težav stlačite v vsako najmanjše parkirno luknjo, se namreč izkaže s presenetljivo urejeno notranjostjo, pri čemer vse skupaj deluje precej bolj dodelano in odraslo kot pri kakšni Toyoti Aygo ter Renaultu Twingo. Da o arhaičnem Mitsubishiju Space Star niti ne govorim!
Za dovolj vzorno se obenem izkaže tudi notranja prostornost (252-litrska praznina v prtljažniku), obenem pa je dobro poskrbljeno tudi za odlagalne površine. A pozor – če boste želeli v novem i10 voziti še štiri sopotnike, bo potrebno doplačati dodatnih 280 evrov, saj gre v osnovi za štirisedežno vozilo. A če sem povsem iskren, ponuja prevažanje petih (odraslih) oseb na daljši poti v tako majhni »gajbici« podobno mučno grenke občutke kot branje nekaterih čivkov državnih sekretarjev.
Za dobro počutje v kabini zna obenem poskrbeti vsesplošna kakovost sestavljenih (resda trdo plastičnih) materialov ter izjemno intuitivno delujoča infozabavna naprava (z nekaterimi fizičnimi gumbi). Res pa je za omenjene radostne občutke potrebno poseči po malce bogateje opremljenih verzijah (tokratni paket Premium), ki prinašajo nekatere sladkorčke (npr. sistem za brezžično polnjenje pametnih mobilnikov). Žal pri i10 ni moč najti na doplačilni listi niti zunanjih žarometov LED, katere sicer ponuja že prej omenjeni Mitsubishijev artefakt, niti senzorja za dež. Voznikova ergonomija? Solidna, a vendarle bi lahko bil položaj za volanom še boljši, oziroma vsaj približno takšen kot pri Volswagnu Up! in njegovih derivatih.
Zgolj na roko
Kdor se še spomni predhodnika tokratne verzije i10, ki je nastajala med leti 2013 in 2019, verjetno ne bo presenečen, da se morda še daleč najbolj izkaže med samo vožnjo. Pa pri tem ne mislim zgolj v mestni gneči, kjer se zaradi malih mer in okretnosti počuti kot Dončić na košarkarskem igrišču. Ne, novi i10 pokaže precej talenta tudi zunaj mestnih središč, saj se lahko pohvali z dovolj dodelanim podvozjem in solidno komunikativnim volanskim mehanizmom, zaradi česar bi se lahko pod motornim pokrovom vrtel tudi kakšen malce bolj N-astopaški pogonski sklop. Kar pa se tako ali tako zgodilo že v kratkem z verzijo N-Line z litrskim T-GDi trivaljnikom s 100 KM največje moči.
Res pa bo velika večina kupcev posegla po bolj konvencionalni motorni opciji, ki je tokrat brenčala v testnem primerku. Štirivaljni agregat stare šole, ki ga sicer v osnovi poznamo že iz njegovega predhodnika (Kappa) sicer ne ponuja nekih presežkov ali celo, bognedaj, vozniške ekstaze, a bo vseeno zadovoljila širok spekter mestnih vagabundov. A le, če si ob tem ne omislijo še 690 evrov dragega avtomatiziranega menjalnika!
Slednji namreč s svojim izjemno lenobnim in na trenutke tudi kimajočim delovanjem povsem ubije voljo do življenja. Tako motornega, kakor tudi voznikovega! Okej, malce bolj uglajeno deluje ob povsem defenzivni vožnji po ravnini, kar pa se takoj izniči ob konkretnejšem pospeševanju (menjalnik namreč potrebuje debelo sekundo, da pretakne) ali vožnji navkreber. Nenazadnje že pospeševanje do stotice traja kar 15,8 sekund oziroma debele tri sekunde več kot pri ročnem menjalniku. Pri čemer se ne more pohvaliti niti s pretirano nizko porabo, ki se je tokrat resda ustavila pri 5,8 l/100 km, a je lahko v mestnem vrvežu višja za več kot pol litra.
Po tovrstni pogonski kombinaciji bodo tako posegali zgolj tisti daleč najbolj nepretenciozni in defenzivni vozniki za vožnjo sredi mestnih središč (beri: starejši), ki ne želijo preveč plačati za tovrstno opcijo in ne marajo več prestavljati z ročni menjalnikom. A vseeno – ne bi bilo potem bolje pogledovati h kakšnim malce rabljenim primerkom s precej bolje delujočo menjalno avtomatiko?
Izginjajoča vrsta
Zdi se, da mala mestna vozilca nimajo ravno blesteče prihodnosti na naših cestah. Nenazadnje tudi zato, ker nimamo ravno pretirano natrpanih mest, v katerih bi se lahko brez težav premikali zgolj s tovrstnimi miniaturami (spomnite se zgolj na kakšna italijanska ali francoska mesta).
Eno večjih težav obenem predstavljajo tudi cene vozil, ki bi se morale gibati – roko na srce – v rangu 8 ali 9 tisočakov. Tako pa marsikdo raje za isti kupček cekinov pogleduje k malenkost dražjim primerkom razreda višje (npr. Clio ali v istem »hlevu« i20) ali pa si privošči malo rabljeno vozilo, ki ponuja precej več udobja. Pa če ga potrebuje ali ne! Tako se zdi, da bo podobno usodo doživel tudi novi i10, ki je vsaj v tem trenutku tudi v osnovni verziji (malenkost pod 10 tisočaki) za odtenek predrag. Če bi bila njegova cena vsaj kakšna 2 tisočaka nižja, pa verjamem, da bi bila zgodba že nekoliko drugačna!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Ogrožena vrsta"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Vsaj motor ni turbak bo zdržal kar nekaj let, menjalnik pa obvezno ročni.
Sicer mi je všeč, samo cena je pa res za to velikost že absurdna…
Pogledam motorne zmogljivosti, potem ceno in me mine, da bi sploh prebral test.