Peugeot 3008 HYbrid4 – Lokomotiva

3008 01

3008 02

3008 03

3008 04

3008 05

3008 06

3008 08

3008 09

3008 10

3008 11

3008 12

3008 13

3008 14

3008 15

3008 16

3008 17

3008 18

3008 19

3008 20

3008 21

3008 22

3008 23

3008 24

3008 25

Elektrarna

Po začetnem šoku, ki bi lahko bil hujši, kot zagretim navijačem zgrešena enajstmetrovka njihove ekipe v finalu Lige prvakov, sem prišel do razsvetlitve, da moram pričeti bolj zbrano poslušati svoje sogovornike. Tako sem ugotovil, da ne bo potrebno preizkušati prave premične elektrarne, kjer dizelski agregat poganja električni generator, ki proizvaja tok, namenjen električnim motorjem lokomotive. Na testu se je namreč znašel crossoverski Peugeot 3008 HYbrid4, ki med prvimi ponuja hibridno kombinacijo dizelskega motorja, kateremu pomaga elektromotor z močjo 27 kW. Slednji prejema energijo iz Ni-HM akumulatorja, skritega pod prtljažnikom, kamor se tudi shranjuje električna energija med npr. zaviranjem. Kombinacija, ki je z ogljikovimi izpusti skorajda toliko prijazna do okolja, kot kakšna sodobna jedrska elektrarna.

Pri iskanju učinkovitega hibrida se tokrat pri Peugeotu niso igrali norih znanstvenikov ter povsem enostavno sparili že poznani dizelski agregat 2.0 HDi s 120 kW, s sinhronim elektromotorjem, ki poganja zadnji kolesni par. Zanimivo pa 3008 ravno s slednjim pridobi tisto »malenkost«, ki je kar nekako manjkala esjuvijevskemu značaju avtomobila – štirikolesni pogon. Pa vendar je slednja možnost, katero je moč vklopiti preko osrednjega upravljalnega gumba, namenjena le optimalnejši razporeditvi navora v slabših pogojih, na zadnjo os pa se prenese največ do 40 odstotkov moči. S tem sicer ne kaže ravno pretiranih terenskih ambicij, s katerimi bi morda lahko prepričeval bližnjega kmeta o nujnosti zamenjave za ostarelega Land Roverjevega Defenderja, katerega prvenstveno namenja za vleko drv iz bližnjega gozda.

Misija (ne)mogoče

Tovarniško navedena normna poraba testnega Peugeota, ki znaša le 3,8 l/100km, je sama od sebe ponudila nehvaležno primerjavo z vaškim pijančkom, pravo lokalno maskoto. Namreč, povsem brez skrbi bi ga lahko preimenovali tudi v »hibrid štiri«, saj če ne uspe konzumirati vsaj 3,8 l alkoholnega, se prične stresati, kot če bi ga pobožala elektrika. In kaj kmalu pristane tudi na vseh štirih …

Navedena tovarniška poraba je bila hkrati toliko mikavna, da se ji na testu poskušam približati vsaj toliko, kot sta si blizu Pahorjeva frizura ter ogledalo. Preko osrednjega gumba, ki ponuja štiri načine vožnje, sem najprej izbral možnost skoraj neslišne vožnje le z elektromotorjem (ZEV). Ker si na bližnji magistralni cesti nisem želel ogledovati plejade iztegnjenih sredincev ostalih voznikov, sem imel nekaj zanimivih možnosti.

Misel o tem, da zamenjam registrske tablice s češkimi, si na glavo poveznem belo Adidas kapo s šiltom ter se igram izgubljenega Jiříja, sem kaj kmalu opustil. Tudi sama električna vožnja v načinu ZEV je že sama od sebe žal limitirana le na tri do štiri kilometre, hitrost pod 60 km/h ter relacije, ki niso višje ležeče od Rogle. Naslednji način AUTO je že ponujal najboljšo kombinacijo obeh pogonov, katera se ob pogostejši uporabi elektromotorja še posebej izkaže v mestnih središčih. Vendar pa je bilo kljub vožnji »po jajcih« doseganje tovarniško navedene porabe prava misija nemogoče. Prepočasen in cukajoč robotiziran šeststopenjski menjalnik pa je splošno sliko skoraj tako pokvaril, kot cincajoči Čeh pred mano v sončnem nedeljskem popoldnevu.

Tako sem rajši preklopil v način SPORT, v katerem električni motor poskrbi še za dodaten navor, kar je občutno že med pospeševanjem ter hkratno odzivnejšemu pedalu za plin. Tako sem za vsaj nekaj časa odmislil vse teorije zarot o vplivu sončevih peg na trenutno previsoke cene fosilnih goriv ter poskušal s športnejšo (ter menjalniško cukajočo) vožnjo prehiteti vsaj najhitrejši slovenski vlak. Vendar ne tistega, ki pelje državo v napačno smer …

Soproga

Sicer pa je Peugeotov križanec, številčno označen s 3008, že stari znanec, ki se je svetovni javnosti prvič predstavil maja 2009 v hrvaškem Dubrovniku. Avtomobil deluje nekako tako, kot soproga srednjih let, s katero si poročen že dobrih 35 let. Všečni sprednji del, ki še ne potrebuje pretirane kozmetične prenove, te še vedno spominja, zakaj si se vanjo sploh zaljubil. Vse pa se zna končati pri malce žalostnem … zadku. To je pač tisti del, kamor oči ne zaidejo več tako pogosto.

Hibridna verzija se na zunaj od običajne razlikuje le v manjših podrobnostih. Podobna zgodba pa se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer je »hibridnost« še najbolj vidna v osrednjem upravljalne gumbu. Ugaja obilica serijske opreme, ki navdušuje skozi svojstven Head-Up zaslon, ogromno panoramsko streho ter kot v kakšnih prestižnejših vlakih z video zaslonoma, vgrajenima v sprednjih vzglavnikih. Zaradi baterij ter električnega motorja na zadnji premi je zmanjšana prostornina, sicer dokaj prilagodljivega prtljažnika. Potnika na sprednjih sedežih pa se znata počutiti nekako tako, kot gospod srednjih let po dobrih 35 letih zakona. Malce utesnjeno …

Chanometer

V zadnjem času se avtomobilski proizvajalci trudijo narediti toliko vmesnih razredov, medrazredov in vmesnih kombinacij, kolikor obstaja teorij reševanj slovenskih železnic. Tako obstajajo križanci med razredi, križanci med pogoni, Kitajci bi morda znali pri načrtovanju svojih novodobnih produktov povedati tudi kaj o križanju že poznanih in renomiranih znamk.

V danem primeru Peugeotova »križanka« združuje med sabo vse mogoče. Kombinacija zasnove kombilimuzine, SUV-a ter enoprostorca, s hibridnim dizelskim pogonom, je ta trenutek na trgu povsem edinstvena. Kljub unikatnosti ponudbe pa zna zanimivemu modelu prekrižati račune dokaj ambiciozno zastavljena cena, ki bi znala zaustaviti še tako prodorne ekološke entuziaste.

»Ta dokument se bo samodejno uničil čez tri … dve … ena …«, sem zamrmral sam pri sebi, zmečkal cenik avtomobila ter se v pričakovanju tradicionalnih Peugeotovih popustov odpravil proti železniški postaji.

Več o hibridnem Peugeotu na uradni strani.

Tekst in foto: Chan