A je na »štrom«?
V tistih dnevih, ko sem se naokrog prevažal z najnovejšo Hyundaievo stvaritvijo, ki ima sicer enako ime kot eden najbolj znanih kamboških budističnih templjev iz 12. stoletja, je marsikoga zanimalo, za katero sveže električno vozilo gre. Model Bayon, čigar linije dodobra zaznamujejo novodobni Hyundajevi oblikovalski elementi (filozofija Čutna športnost), namreč na zunaj izgleda precej avantgardno, zaradi česar deluje kot kakšen novodobni »štromar«. Vsekakor je oblikovalcem uspelo ustvariti dovolj atraktivno vozilo, ki pa bi znalo tudi dodobra polarizirati okuse – še posebej s svojim drzno oblikovanim zadkom s prepoznavno svetlobno linijo. Avtomobil, ki ti je všeč ali pa sploh ne.
Tako se kar sama od sebe ponuja primerjava s podobno ekstravagantno Kono, ki tudi na parkirišču meče primerljivo senco (3 centimetre daljši in širši), zaradi česar ni povsem jasno, zakaj so Korejci dali na trg tako podobni vozili. A pri Hyundaju razlagajo, da naj bi Bayon prvenstveno nagovarjal malce starejše voznike, medtem ko je Kona namenjena mlajšim demografskim skupinam – še posebej v kakšni razburljivi verziji N-Line oziroma celo v razgrajaški N. Nekako podobno, kot pri Suzukiju s tehnično sorodnima modeloma S-Cross in Vitara, ki najdeta vsak svoj krog kupcev.
A če sem povsem iskren, v teh časih, ko se takšni in drugačni majhni križanci prodajajo kot kokain med poslovneži in estradniki, Hyundaiu verjetno ni potrebno preveč skrbeti, da bi se mu omenjena modela kopičila po skladiščih. Še posebej ob tolikanj futuristični zunanji opravi.
Draga, povečal sem i20!
Ker gre pri veliki večini predstavnikov segmenta B-SUV velikokrat za povišane male mestne avtomobile (oziroma si z njimi delijo platformo, npr. Puma s Fiesto, Stonic z Riom, Arona z Ibizo), ne bodite presenečeni, če boste tudi v Bayonu prepoznali »napihnjeni« i20. To je še posebej vidno v notranjosti, kjer si večino elementov deli s svojim nižjeraslim sorodnikom.
Kar pa seveda ne predstavlja nobene pomanjkljivosti, da ne bo pomote, saj si notranja arhitektura že v novem i20 zasluži izjemno pozitivno oceno. Še posebej pri 10,25-palčnem zaslonu digitalnih merilnikov, ki bi lahko bili za vzor marsikateremu evropskemu modelu (npr. preglednost, všečen dizajn). Palec gor si vsekakor zasluži tudi multimedijska naprava, ki je dovolj intuitivna, obenem pa se ponaša z odlično grafiko ter vselej priročnimi (pol)fizičnimi gumbi pod zaslonom. In če v teh digitaliziranih časih klasična klimatska naprava z gumbi počasi izginja iz avtomobilskega zemljevida, tega pri Bayonu k sreči še ne boste opazili.
Večni nergači bi sicer znali negodovati nad ne najbolj imenitnim izborom notranjih materialov, saj je celotna armaturna plošča obdana z obilico trde plastike. Vseeno pa vse skupaj ne daje občutka cenenosti, pri čemer si še posebno pohvalo zaslužijo preštevilna odlagalna mesta – tudi z vselej uporabnim predalom za brezžično polnjenje pametnega telefona. Za dodatno dozo všečnosti poskrbi nežna ambientalna osvetlitev, ki sicer še vedno velja za redkost v tem razredu, ter dovolj zanimive oblikovne rešitve (tudi s posameznimi vsadki v barvi mangrovno zelene).
In čeprav Bayon na trajektu zavzame manj prostora od svojega zrelejšega »žlahtnika« s havajskim imenom (beri: Kona), pa znotraj – malce presenetljivo – ponuja več uporabne praznine. Tako boste že v prtljažni prostor lahko zbasali 37 litrov več prtljage, zadaj sedeči potniki pa bodo veseli dodatnih centimetrov za kolena.
Ravno še dovolj
Za razliko od Kone pa je Bayon precej manj radodaren pri motorni izbiri, kjer boste lahko (zaenkrat) našli zgolj tri različne opcije. Ob tem je potrebno brž priznati, da na osnovnega »atmosferca« (1,2-litrski MPI), v katerem dokaj žalostno rezgeta 84 »konjičev«, raje kar pozabite, razen če želite po stari gorenjski navadi na vsak način varčevati. Za tisočaka več namreč dobite s turbino podprt T-GDI, ki ga res ne razganja od pretirane moči (100 KM), a je vsekakor precej bolj radoživ od osnovne motorizacije.
Litrski agregat, ki sicer svojo trivaljno naravo dovolj dobro skriva (značilen ropot je še najbolj zaznaven zunaj ob hladnem motorju), se v nižjih vrtljajih hitro zgane (že pri 1.500 vrtljajih) ter precej rad zavrti nekje do štirih tisočakov. Le v zadnjem vrtljajnem območju ni tolikanj suveren, kot bi kdo morda pričakoval, in nikakor ne mara priganjanja v rdeče. Šeststopenjski ročni menjalnik je soliden, pri čemer se ne ustraši niti hitrih menjav – okej, le iz prve v drugo se zna malce zatakniti. Poraba goriva? Zelo dobra, saj jo je moč brez težav držati pod 6 litri na 100 km. Štirikolesni pogon? Ah, dajte no, kdo pa ga še rabi v tem razredu? Pri Bayonu pač govorimo o klasičnem novodobnem športno uporabnem manekenu, pri katerih je vsekolesni pogon pogost kot redni popusti v salonu Rolls Royce.
Novo Hyundaievo orožje v razredu malih križancev se zna obenem zelo spodobno spopasti tudi z ovinki, kjer je prisotnega zelo malo prečnega nagibanja. A se vseeno zdi, da je primerjavi s Kono njegovo vzmetenje za odtenek manj čvrsto nastavljeno ter bolje blaži cestne neravnine. Za kaj konkretnejšega pa bo tako ali tako potrebno počakati na kakšno izpeljanko N.
Bajen?
V tem čedalje bolj namnoženem avtomobilskem razredu, ki je postal celo najbolj zaželen med evropskimi kupci, si želi južnokorejski proizvajalec odrezati dobršen del kolača. Tako s Kono, kot tudi z novim Bayonom, ki pa je – malce presenetljivo – ob enaki konfiguraciji celo dražji od svoje sorodnice.
V tem razredu je obenem še kako pomembno, da je avtomobil dovolj oblikovno zanimiv, če ne celo rahlo odštekan, čemur mali Hyundai dodobra ustreza. Ali je to dovolj in bo novi Bayon tudi dovolj »bajen« v očeh kupcev, pa bo tako ali tako pokazal šele čas.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Prodoren"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sem si Bayona pogledal v salonu. Najprej me je šokirala cena, ki je bila nad 20k ojrov, za tak avto, pa niti ALU felten ne dobiš… Si mislim ok, morda skriva v notranjosti kakšen presežek. Se vsedem za volan…. šok. Trda plastika vse naokoli – armaturka, vrata, sredinska konzola…. Občutek, kot da sedim v 20 let starem Cliotu. Ne me narobe razumet, vozim 7 let starega Hyundaia I30, ki je bil podobne cene kot je Bayon in notri ponuja bolj kvalitetne materijale. Moje mnenje je, da so s tem modelom za tak denar resno brcnili v temo.
ja pol pa yaris cross le ni tako drag, automatic, hybrid, močnejši, lepši, bolj zmogljiv manjša poraba
Ne razumem, zakaj so dobil minuse, ker je dejansko res. Takega bayona bi vzel pa čim cenejšega v črni barvi, pa je tudi ok
Mislim da je ta model bolj brca v temo. Če bi bil vsaj motor približno tak kot ga ima Renault 1.33 potem bi rekel nekako še ok,
Sem hotel dati komentar, da za dobrih 20000 nima kaj delat mlinček. Pa nisem, ker dobim za to izjavo … palce dol. No pa le vidim, da le nisem edini ki tako misli.
1.0T in 100km za krepko čez 20000eur …… niti približno nebi pogledal.
Saj je pri VAG enako, pa še kje.
Meni je bolj zanimivo kako je osnovni model 15 jurjev, testni pa 22. Ok, jurja je zarad motorja, ampak 6 jurjev za neko “dodatno” opremo, v kateri ni niti avtomatskega menjalnika, kaj šele radarskega tempomata…wtf?
Impression je najvišji opremski paket, za celoten seznam opreme lahko pogledaš na njihovo spletno stran (kar dvomim, da boš).
Zanimivo, da se tukaj obešate na ceno testnega (cca +50%) glede na ceno osnovnega. Pri nemcih, kjer je cena testnega dvojna cena osnovnega modela je pa vse kul, a ne?
Sej tu ni dost drugač, še avtomatski menjalnik in radar, pa smo na 25.