Elektromobilnost in življenje v bloku
Bolje pozno kot nikoli, a po nekaj avanturah in enodnevnih preizkusih je končno prišel čas za moj prvi daljši test” štromarja”. Renault Zoe je bil že stalen gost državice na sončni strani Alp, a je zaradi počasnega napredovanja države na področju elektromobilnosti uradno na ceste zapeljal šele letos poleti. S svojim prikupnim značajem je postal eden izmed najbolj priljubljenih in prepoznavnih vozil z brezogljičnim podpisom.
A bo tokratni test obarvan nekoliko drugače: živim v večstanovanjskem objektu, po domače v bloku, dobrih dvajset kilometrov iz Ljubljane in v bližini doma nimam na voljo nobene javne polnilnice. Zaradi infrastrukture polnjenje pred blokom seveda ni možno, najbližja dostopna javna polnilnica pa je oddaljena sedemnajst kilometrov. A ko ima hudič mlade, jih ima več in tako tudi v neposredni bližini naše pisarne ni nobene javne polnilnice. Hja, še dobro, da imam na rolerjih nove ležaje.
Živim v večstanovanjskem objektu, po domače v bloku, dobrih dvajset kilometrov iz Ljubljane in v bližini doma nimam na voljo nobene javne polnilnice.
Slab začetek, dober konec?
Ker tokrat ne gre za romantično hollywoodsko premiero, moja električna zgodba nima najbolj srečnega konca. Poln optimizma in z navdušenjem sem pozno popoldan prevzel električno lepotičko in se z njo odpravil proti domu. Gnala me je pozitivna energija, a sem zgroženo ugotovil, da kljub povsem običajnim hitrostim domet rapidno pada. Elektromotor s 65 kilovati poganja litij-ionska akumulatorska baterija z 22 kilovatnimi urami, kar je po normnem NEDC v idealnih pogojih dovolj za 210 kilometrov. A pustimo na strani uradne podatke, ki so namenjeni izključno zavajanju množic. Še pri uvozniku priznavajo, da je realen doseg omejen na 150 kilometrov, v oteženih razmerah pa na okoli 100 kilometrov.
Letošnje poletje nam ni prizanašalp in temperature so se čez dan gibale krepko preko trideset stopinj Celzija. Ker mi seveda ni bilo do tega, da bi bil kot kuhan rak, je moral Zoe pokazati vse, kar zna tudi z vidika hlajenja potniškega prostora. Torej sem mirno izklopil program ECO, ki omeji delovanje klimatske naprave. Posledično se je skupni doseg zmanjšal za 10 odstotkov, vse skupaj pa je nazadnje bistveno poslabšala še klimatska naprava. Problem? Ob izostanku domačega polnjenja in dvojnem kresanju kilometrskega dosega, postane načrtovanje poti naslednji dan sila naporno, iskanje primernih in delujočih polnilnic pa pravi podvig.
“Houston, we have a problem.”*
Človek se hitro razvadi in navadi na tiho vožnjo, ki jo zmotita le piš vetra in zvok nizkokotalnih pnevmatik, umetno ustvarjen zvok, ki skrbi za varnost pri vožnji do 30 km/h, pa je pravzaprav nemoteč. Ob pritisku na stopalko na plin se Zoe s pomočjo 250 njutnemtrov navora ekspresno premakne z mesta ter brez večjih preprek doseže končno hitrost 135 km/h. Tekmeci se v tej smeri pohvalijo z višjimi številkami, a je pri električno gnanih mlinčkih doseganje teh hitrosti pravzaprav nesmiselno in navsezadnje poraba dragocene energije preseže vse okvirje dobrega okusa.
Na številnih predstavitvenih dogodkih sem nemalokrat slišal, da je električno vozilo idealno za slovenceljna, ki dnevno opravi povprečno petdeset medregijskih kilometrov. Okvirno gledano padem v to enačbo tudi sam, vendar stresnih dni z načrtovanjem poti, vmesnimi polnjenji in neprestanim prilagajanjem ne privoščim nikomur.
O zmedenosti ponudnikov in nedelovanju polnilnic je pisal že Urban, tezo pa moram potrditi tudi sam. Žal si trenutno električno življenje predstavljam le ob življenju v hiši, s stalnim dostopom do električne polnilnice, ali v prestolnici, kjer je ponudba javnih polnilnic dovolj velika za kolikor toliko brezskrbno polnjenje. Da ne bo pomote: pri vsem skupaj je še najmanjši krivec Zoe, ki se s svojim dosegom in zmožnostmi uvršča v zlato sredino, razen Tesle pa noben proizvajalec ne odstopa bistveno s številkami.
Kinder jajček
Nad paradnim konjem kluba Z.E.** nimam večjih pripomb, a njegova ekološka usmerjenost popolnoma pogori v potniški kabini. Saj ne, da ni prostorna, moderna in pregledna, ampak je zraven tudi plastična in še enkrat plastična. Številni elementi so izdelani iz najbolj klavrne plastike, ki ni prijetna niti na otip niti na videz. Vse skupaj rešujejo prav fini sedeži in pregleden zaslon, ki je hkrati prilagodljiv in se dobro dopolnjuje z večopravilno enoto R-Link.
Zadaj bosta udobno sedela dva potnika. Nekaj kompromisa je sicer potrebno, a zanemarljivo malo. Enako velja tudi za prtljažnik, ki je s 338 litri presenetljivo prostoren.
Ko številke niso vse
Zoe bi lahko v nedogled opisoval s takimi ali drugačnimi impresivnimi številkami, a je relevantna predvsem ena številka: okvirno 2,5 evra na 100 prevoženih kilometrov, ob upoštevanju trenutne cene 15 centov na kilovatno uro. Privlačno malo in zares vabljivo za številne medregijske potnike, ki bi radi drastično zmanjšali račun za gorivo in v obratni smeri (v manjši vrednosti) povečali račun za električno energijo.
Za konec morda še nekaj besed Renaultovem posebnemu odnosu do najema baterij. Cena za Zoe je ravno zato logično nižja, 16.990 evrov z upoštevano subvencijo v višini petih tisočakov, vendar je potrebno k skupnem znesku dodati, poleg cene električne energije, še 79 evrov mesečno. Toliko namreč stane najem baterij za triletno obdobje ob prevoženih 12.500 kilometrih na leto. Krajše cenovno obdobje ali večje število kilometrov pavšal ustrezno povečata.
Električno vozilo ni za vsakogar – kljub temu, da bi ga privoščil vsakomur – niti kot drugo hišno vozilo. Daljšanje dosega in širjenje infrastrukture sta sicer koraka v pravo smer, a je za uporabo potrebno le nekaj več poguma in zasenjaštva. Oziroma hiša ali javna polnilnica na dosegu roke. Če nimate v enačbi enega ali drugega, si prihranite živce in še malo počakajte.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman
* “Houston, imamo težavo.” – angl., citat iz filma Apollo 13.
** Zero Emission – brez emisij.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Velika preizkušnja"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zelo malo inovitet se splača, če gledamo skozi denarnico
Prodajna cena avta je ok, mesečni najem akumulatorjev (dobrih 100 EUR mesečno za več kot 12.500 km na leto) pa je predrag in posledično se tega avta ne splača kupiti. Itak greš v nakup zaradi prihrankov pri gorivu.
redkokdo kupi kakršenkoli avto zaradi prihrankov