Razred mini mestnih avtomobilov je bil prvi, ki čuti premik trga k večjim avtomobilom. Nenazadnje se je njihova ponudba v zadnjih mesecih skrčila na le še nekaj modelov. Med njimi ostaja Hyundai s svojim i10, ki bo, glede na nedavno nadgradnjo, vztrajal še vsaj naslednji dve ali morda tri leta. Potem pa je nejasno, ali se bodo Korejci odločili za njegovo upokojitev ali bodo videli potencial za nadaljevanje ter potisnili na trg njegovo naslednjo generacijo. Do tedaj pa je pred nami njegova aktualna iteracija.
Pametno pakiranje
Naj začnem kar pri njegovi velikosti. Nekaj povsem logičnega je, da je z nekaj manj kot 3,7 metra skupne dolžine Hyundai i10 eden manjših avtov na trgu. Navkljub skromnim zunanjim meram se izkaže, da je Korejcem s pametnim razporejanjem uspelo spraviti vanj sila veliko centimetrov, litrov in nenazadnje tudi priročnosti ter uporabnosti.
Povsem dovolj
Tako bodo v njem našle presenetljivo dosti prostora štiri odrasle osebe, za pet pa bo zadaj nekoliko tesno v širino. O kakšnem divjem prostorskem razkošju sicer res ne morem pisati, a da bi se s komolci, koleni ali katero drugo okončino kdo od potnikov moral tiščati ob kakšen del i10 ali ob drugega potnika, se ravno tako ni bati. Dovolj zgovoren dokaz temu se mi zdi tudi moj »test prostornosti«. Pri njem najprej sam prilagodim voznikov sedež sebi po meri, potem pa se presedem na zadnjo klop in preverim stanje kolenskega prostora do naslona prednjega sedeža. No, v i10 imam v tem primeru še par centimetrov prostora pred koleni, kar se mi zdi res dober dosežek.
Nadpovprečen
S tem se dober vtis o i10 še ne konča. Osnovni prtljažnik je z 252 litri nekako v razrednem povprečju. Je pa zato s stališča uporabnosti in prilagodljivosti nedvomno nad tistimi nekaj tekmeci, ki še so ostali na trgu. Poleg po tretjinah deljivega in zložljivega naslona sedežne klopi je element, s katerim se i10 loči od ostalih mini avtomobilov, toga polica oziroma dno osnovnega prtljažnika. Kot smo vajeni iz večjih avtomobilov, je tudi v i10 moč namestiti polico bodisi povsem v dno, bodisi v privzdignjeno lego. Godi, da v privzdignjenem položaju (skupaj s poklopljenima naslonoma sedežne klopi) tvori praktično povsem ravno dno skupnega prtljažnika.
Boljši
Voznik je obkrožen z lično urejenim in, navkljub varčevalnim ukrepom Korejcev, dovolj ergonomskim delovnim mestom. Prvi odraz varčevanja je prepoznaven v le po višini nastavljivem volanskem obroču – pri čemer izpostavljam, da sam nisem čutil resne potrebe nastaviti volan tudi po dosegu, saj je bil ta nameščen ravno prav daleč oziroma blizu. Drugi odraz varčevalnih ukrepov ob osvežitvi modela je odnesel merilnike s klasičnimi številčnicami in sukajočimi se iglami. Namesto teh je zdaj pred voznikom na videz velik zaslon, za katerega se med uporabo izkaže, da je funkcionalen računalniški zaslon omejen na enako osrednje območje kot prej, levo in desno ob njem pa sta samo preprosti in veliko izpisani digitalni številki za hitrost ter motorne vrtljaje. Če bi ta možnost obstajala, bi sam vsekakor raje posegej po analogni opciji merilnikov, saj so ti v vseh pogledih boljši.
Sredina ponudbe
Tokratni primerek je gnala srednja razpoložljiva motorna opcija v i10, 1,2-litrski štirivaljni bencinar. Ob njem sem imel občutek, da je to moj zadnji nov avto z bencinarjem v nosu, ki mora nazivne »konje« in »njutne« doseči popolnoma sam. S tem mislim, da je povsem brez turbinske ali električne pomoči. Ob skromni prostornini je logično, da moči (62 kW/84 KM) in navora (118 Nm) ni veliko. In, ja, seveda, več kot prileglo bi se 100 KM 1,0-litrskega T-GDi-ja, a sem se uspel hitro privaditi tudi na 84 KM. Pri njem sem cenil izvrstno kultiviranost ter nadpovprečno odzivnost. Predvsem slednja je šla z roko v roki z drugo polovico pogonskega sklopa, ročnim menjalnikom.
Več kot vesel
Zaradi omejenega proračuna za nastanek Hyundaia i10 v vseh pogledih so Korejci sklenili vgraditi vanj zgolj petstopenjski ročni menjalnik. Proti doplačilu je na voljo sicer tudi njegova samodejno delujoča robotizirana opcija, a sem bil sam, glede na izkušnje z menjalniškimi roboti«, več kot vesel, da je bil i10 brez avtomatike. Robotska samovolja se mi zdi izredno moteča, dodatni razlog za moje navdušenje nad tretjim pedalom v testnem i10 pa je v tem, da je drobovina menjalnika pripravljena na športno hitre in umirjeno počasne menjave prestav. Dodatno poskrbi mehanika prestavne ročice tudi za natančne in dobro definirane gibe, ki so me skoraj nagovarjali k menjavanju prestav.
Ne štejem v minus
In še o zgolj petih prestavah. Ja, Hyundai bi seveda lahko i10 namenili dodatno šesto prestavo, saj ima šeststopenjske menjalnike na zalogi. Šesto prestavo bi lahko pri tem izkoristil bodisi za dodatno drobljenje območja, bodisi za povečanje razpona nad peto prestavo. A pod črto menim, da težja prestava od pete ne bi prinesla dosti, saj je motorček premalo zmogljiv in bi mu zato že ob najmanjših vzponih zmanjkalo sape. V teoriji bi tako več smisla imela opcija z bolj razdrobljenimi prestavami, a sam tudi v tem primeru dvomim, da bi se na cesti ta kazala v zaznavnem povečanju poskočnosti malčka. Posledično sem trdno prepričan, da je Hyundai z vgradnjo petstopenjskega menjalnika opravil svoje delo dovolj dobro in mu zato prestave manj nikakor ne štejem v minus.
Kompenziran manko
Testni primerek je za razliko od i10 1.0 T-GDi N-Line izpred dobrih dveh let shajal s povsem običajnim podvozjem. Čeprav je bil N-Line malenkost bolj oster med ovinki, sam s »povprečnostjo« preizkušenega primerka nisem imel nikakršnih težav. Lahko bi rekel, da ravno nasprotno, saj me je na cesti prepričal z odličnim ravnovesjem med udobjem vsakodnevne vožnje na eni strani in pripravljenostjo zapoditi se skozi ovinek ali dva na drugi. Skromna zaloga moči mu seveda onemogoča navduševati z divjimi pospeški na izstopih iz ovinkov, a je ta manko dobro kompenziral z dovršeno uglašenostjo mehanike kot celote.
Po daljši poti
In pri tem imam v mislih uglašenost zares celega paketa mehanike avta: podvozja, vzmetenja, motorja in menjalnika. Kako vsesplošno všečen in simpatičen se mi je zdel malček, namiguje tudi več mojih izkušenj, ko sem se z njim odpeljal do zastavljenega cilja raje po daljši poti z vsaj nekaj lepimi ovinki…
Skoraj povsem prepričan
Opisana suverenost in prepričljivost mehanike kot celote sta glavna razloga za mojo »žalost«, ki spremlja preizkus malega i10. Ne glede na to, kako všeč mi je in kako rad sem se z njim vozil, sem skoraj povsem prepričan v dejstvo, da bo Hyundai i10 sklenil svojo pot čez dve ali največ tri leta, ko se izteče življenje aktualni generaciji. Takšno je namreč postopanje praktično vseh avtomobilskih proizvajalcev.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
19 komentarjev za "Res škoda"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
9.900,00 eur pa zimske gume in letna vinjeta gratis. To je realna cena za tak avto.
Žal se je vse nenormalno podražilo. Tudi pando si recimo 4 leta nazaj dobil že za 8k zdaj pa se začne pri 13k. Rabljene se prodajajo za več kot takrat nove( samo primer, ker je isti rang).
Golf Variant, letnik 2008, 1.9 tdi 105 ps ima porabo 5,9, pa se ga prav zlorablja v vožnji. Ne pa ta gajbica.
Aha, ta slavni 1.6 TDI. Šobe, šobe in še enkrat šobe. Potem pa počasi DPF. Tolko kot se prišpara mogoče na gorivu, tolko gre za popravilo.
Škoda predvsem, da ta avtomobilski razred izginja, ker tole je idealen 2. avto v družini. In za ta namen se ne vzame najboljšega paketa opreme ampak tisto najbolj nujno pa bo takoj tudi cena malo bolj ugodna.
Glih to rabim. Deca so šla od doma, za tovor vozit mam prikolico, ne rabim ni več od ta. Ok, vzmetenja ala katrca, pa mal višji sedež bi še prov pršlo. To je to. Ostalih 20K € pa za Maldive in savne. 🙂
Kako je lahko tak jajček 18k€, ko je bil še koliko 3 leta nazaj okrog 8k€? Kdo je še tako nor, da plačuje tolko za take jajčke?
Žal nova realnost, ki je podražila predvsem manjše avtomobile. Bežen pogled na avto.net pokaže, da se za tak denar (8-9k€) prodajajo 7-8 let stari i10.