Začeti pisati o obliki je tako pasé..
Je res? Stavim, da redko kdo opazi, če običajen yeti ne stoji ob boku testnemu, da je »zelenolinijski« nič kaj majhnih 25 milimetrov bližje tlom. To mu že v startu jemlje terenskega zagona. Še manj jih opazi kotalnemu uporu prijaznejše pnevmatike, ki so spet korak stran od terenskega bistva. To, da mu v doplačilni testni opremi namenjajo zavesici za zadnji kolesni par k terenskosti ne prispeva, roko na srce in še, če vprašate mene, kazi podobo. Težko se za precej neopazno obliko odkupi z doplačljivimi platišči. Sicer pa na zunaj, črnina in belina. Oboje modno, a medlo. Najbrž skriva potencial v notranjosti?
Pa vendar je limuzinska in enoprostorska prej, kot terenska
Pa ga res. Sedi se malenkost višje, kot v klasični limuzini, zato sem lažje sedel in tudi obsedel udobno. Razmerja med sedalom, volanom in pedali so drugačna, bolj »pokončna«, nekako kot v enoprostorcu. A to ni slabo. Dizajn volana mi ni všeč, a to ne igra vloge, to, da urejenost armaturne plošče in preglednost instrumentne pomirja, pa že. Ne bom si drznil zapisati, da je dolgočasna, čeprav boste nekateri morda omenili prav to. A se kar obese, tale »dolgočasnost«, tako na dolgi rok drznost oblik in nenavadnost rešitev pogosto začne motiti.
Drugi se ne damo..
Všeč mi je, da yeti »ne dela prevelikih« razlik med udobjem prve in druge vrste. Posamič nameščeni sedeži, pri čemer sta bočna udobna, sredinski le pogojno, pomikajo rešitve notranjosti v smer enoprostorcev, kar lahko le pohvalim. Višjerasli – sam sem med njimi, se bomo na dolgih poteh pritoževali zaradi kratkih naslonov in premalo izvlekljivih naslonov za glavo, otroci tega, tudi na srednjem, ožjem sedežu, premajhnem za kaj več, kot manekensko ritko, sploh ne bodo opazili.
Na zadnje ne pozabimo..
Je že tako, da redko vozim kaj več, kot torbo, dve. Tokrat sem z yetijem prevažal veliko, med drugim stvari za dom iz znane prodajalne notranje opreme in res mi je prav prišlo, da sem lahko poljubno »basal« prtljažnik in ga sproti prilagajal tovoru. Še vzdolžni pomik vseh sedežev bi yeti moral imeti, pa bi prilagodljivost ocenil z deset, saj prostornosti in urejenosti tudi zadaj ne manjka. Še zadnja vrata so do glav takšnih kot sem sam, prijazno visoko odprta, kar je redkost in ni samoumevno.
Zelenolinijsko je samosvoje
To v praksi pomeni, da je paket opreme drugačen od preostalih, nekako specifičen, a v redu založen z opremo. Tako, da se počutimo varno in da se nam zdi, da nas kar razvaja. Slabega »jurja« evrov doplačil ni pretirano, čeprav je nekaj opreme na seznamu, ki je sam gotovo ne bi doplačeval, npr. že omenjenih zavesic, ki mimogrede stanejo smešnih 7 evrov, ali pa predala na stropu in še bi kaj našel.
Tudi pri pogonu je izjema
Če se odločimo za greenline, ni moč dobiti nič drugega, kot preverjeni, po celotnem koncernu razširjen, 1,6 litrski TDI. V kombinaciji z zgolj petstopenjskim menjalnikom je troje. Varčen, zmerno zmogljiv in ob ne prevelikih zahtevah zelo prijeten »partner«. Pozabite na rekordne pospeške, ali vrtoglave končne hitrosti. Lagodna pospeševanja in dobra elastičnost so »deviza«, križarjenja po avtocestah pa manj prijetna, kot vožnja po regionalkah, kjer poraba pade (daleč) pod »pet na sto«. V mestu bi bila še bolj varčna, če bi deloval sistem Start-Stop, a tudi sicer je skupno testno povprečje s 5,8 litra na 100 kilometrov res dobro. Da je menjalnik »zgolj« petstopenjski pa sem zapisal zato, ker bi dodatna prestava porabo gotovo še znižala in naredila yetija malenkost bolj poskočnega. Mene pa bi osrečila. Veste, res rad pretikam.
Kje je terenec?
To bo misel ob udobju v vožnji po asfaltnih poteh, ob tišini in majhnem pišu vetra pri večjih hitrostih in ob dobrih vodljivosti na zavitih cestah. Terencem to ni »prva stvar«. Z zgolj spredaj gnanima kolesoma na terenu ne pride daleč dlje, kot običajen avto, le nekaj pozneje začne »brusiti po tleh«. Yeti izgleda kot terenec, sicer pa to ni, se pa res dobro pelje in odlično zavira.
Pod črto – taki so danes trendi
Nižanje porabe in izpustov emisij pozdravljam. Yeti v zelenolinijski različici je prav to. Terenec, ki samo izgleda kot tak, pa to ni, prilagodljiv, kot le redkokateri terenec in cenejši od opazno večjega, dvolitrskega TDI modela. Da ne pozabim, da je tudi varčnejši. Cenejši, za slabega pol drugega tisočaka je, po zmogljivostih praktično enak 1,2 TSI model, a je po porabi neprimerljivo bolj požrešen. Yeti je težko bolj zelen, kot ravno ta. In je tudi najmanj terenski med brati.
Tekst in fotografije: surda
Uradna stran proizvajalca: Škoda Yeti Greenline
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Škoda Yeti Greenline 1,6 TDI CR – Varčni terenec ali terenski varčnež"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
“Da je menjalnik »zgolj« petstopenjski pa sem zapisal zato, ker bi dodatna prestava porabo gotovo še znižala in naredila yetija malenkost bolj poskočnega.” – se podpisem na to !