Kvantni preskoki
Ko so pred dobrimi dvajsetimi leti pri južnokorejskem proizvajalcu vozil pokazali prvo generacijo športno uporabnega modela Santa Fe, ki je sicer dobil ime po nič kaj religioznem kraju v ZDA, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V njihove salone so namreč pričeli prihajati celo tisti kupci, ki bi pred tem raje hodili peš ter se prevažali s slovenskimi vlaki, kot pa vozili z novim Hyundajem, zaradi česar je srednje velik SUV v trenutku postal prava prodajna uspešnica.
Skozi tri generacije, ki so se oblikovno kar precej spreminjale, so tako Korejci našli na evropskih tleh skoraj 400 tisoč novih kupcev ter več kot milijon in pol preko luže, zato ne čudi, da imajo precej sméle načrte tudi z novo izvedbo. Res pa pri četrti generaciji ne moremo več govoriti o kakšnem diskontnem produktu, kot je bila to še prva, saj se je že dodobra približala premijskemu razredu. Ni ga pa povsem dohitela, da ne bo pomote! A je vseeno moč ugotoviti, da je precej bližje kakšnemu imenitnemu Volkswagnovemu Touaregu, kot pa »plebejskemu« Škodinemu Kodiaqu. Vsekakor gre pri novem Santa Feju na naših tleh za najbolj nobel Hyundai v ponudbi, komur pa to ni dovolj, imajo (vsaj na nekaterih trgih) v ponudbi tudi prelestne Genesisove modele, ki vsaj v športno uporabni izvedbi na moč spominjajo na prelestno Bentaygo.
Kakorkoli že, novi Santa Fe, ki so ga predstavili pred tremi leti, je v tem času doživel nežno kozmetično prenovo, kar je na zunaj moč ugotoviti po novi mreži hladilnika in dnevnih lučeh v obliki črke T ter spremenjenih platiščih. SUV, ki v dolžino meri skoraj 4,80 metra, na cesti pusti dokaj monumentalen vtis, a se vseeno zdi, da njegova oblika izžareva za odtenek premalo značaja in karakterja, zaradi česar bi se lahko na maski brez težav svetil tako Fordov, kakor tudi Kiin ali SsangYongov emblem. Drastične oblikovne spremembe pri generacijskih prenovah ter (pre)pogoste kozmetične olepšave vsekakor niso vedno najboljša rešitev, saj s tem nehote povzročijo, da starejši modeli postanejo prehitro zastareli.
Po ameriških merilih
Aktualna prenova se je dodobra dotaknila notranjosti, ki je (končno!) postala precej bolj žlahtna in elegantna. Še posebej s preoblikovano osrednjo konzolo, ki sicer na trenutke deluje rahlo zmedeno (obilica gumbov – tudi novih menjalniških), a je precej lepša, kot je bila. Okej, v primerjavi z nemško-švedsko-britanskim »plemstvom« mu še vedno manjka nekaj tiste prepoznavne prefinjenosti (več mehke plastike, pravega aluminija in mehkejšega usnja), kar pa tako ali tako ne predstavlja posebne pomanjkljivosti. Santa Fe namreč išče svojo konkurenco prvenstveno drugje (Toyota Highlander, »bratski« Kia Sorento, Ford Edge, eventuelno tudi Jeep Cherokee) oziroma pri modelih, kjer je bahanje s premijsko značko avtomobila povsem sekundarnega pomena. Če sploh!
Hyundaijev SUV, ki po ameriških vatlih spada med srednje velike (pri nas pač med velike), tako v prvi meri prepričuje z družinsko uporabnostjo in prostornostjo. In vsaj pri slednjem ne razočara! Prtljažnik s svojimi 634 litri je dovolj ogromen, še bolj pa navdušuje z izdatno prostornostjo in prilagodljivostjo na zadnji klopi.
Po starih korejskih šegah se že v osnovi ponaša z dovolj bogatim izborom opreme, pri čemer tudi cene dodatkov ne segajo tja, kamor Adria Airways že nekaj časa ne potuje več (beri: v nebo). Resda se bo morda komu zdela končna cena testnega primerka izrazito (pre)visoka za produkt korejskega proizvajalca, a je v primerjavi z ostalimi rivali (še posebej s kakšnimi malce bolj imenitnimi) še vedno izjemno konkurenčna. Tokratni testni primerek se je namreč ponašal tudi z nekaterimi precej nadstandardnimi pripomočki (npr. izjemno dobro delujoč sistem za parkiranje na daljavo s pomočjo ključa, inovativni slikovni prikaz območja mrtvega kota na digitalnih merilnikih, v pripeki vedno hvalevredno hlajenje usnjenih sedežev, ipd.), ki jih sicer v kakšnem Mercedesovem katalogu najdeš šele pod rubriko »absurdno predragih opcijskih dodatkov«.
Pozabite na dizel!
Če smo bili še do pred kratkim vajeni, da mora pod motornim pokrovom malce večjega športno uporabnega terenca brneti z navorom obdarjen turbodizel, se to v zadnjih časih dodobra spreminja. Hibridna tehnologija se je tako dotaknila tudi prenovljenega Santa Feja, v katerem je moč najti kombinacijo 1,6-litrskega bencinskega agregata T-GDi, električnega motorja (44,2 kWh) ter litij-ionske baterije s kapaciteto 1,49 kWh.
Vendar pa za razliko od kakšnih Toyotinih sistemov, ki sicer veljajo za merilo v hibridnem svetu, za prenos moči skrbi voznikovim ušesom precej bolj prijetna 6-stopenjska klasična menjalna avtomatika. Tako med ostrejšim pospeševanjem ne boste deležni znanega brenčečega motornega hrupa, ki spominja na letalski miting starodobnih letal, temveč je vse skupaj precej bolj podobno vožnji s konvencionalnim pogonskim sklopom. In ne le to! Zaradi izdatne zvočne izolacije kabine je zvok bencinskega agregata izjemno dobro zadušen, zaradi česar je vožnja v večini voznih režimov izjemno umirjena. V tem elementu je v primerjavi s kakšnim RAV4 opazno prijetnejši.
230 sistemskih »žrebcev«, ki jih proizvede hibridni sklop, res ne razganja od eksplozivnosti, a so dovolj energični, da ni nobene potrebe po dodatni konjenici. Nenazadnje Santa Fe pač ni športnik, na kar kaže tudi med vožnjo, pri kateri ima udobje prednost pred dinamičnostjo (odlično požiranje neravnin!). A da ne bo pomote, Santa Fe se izkaže z odlično uravnoteženim podvozjem, ki prenese tudi kakšen malce bolj adrenalinski manever, čeprav le-temu ne sledi povsem volanski mehanizem. Ob malce bolj defenzivni vožnji tako navduši tudi z odlično porabo goriva, ki je tokrat znašala okrog 7 litrov in pol (na relacijah celo pod 6,5!), kar je pri skoraj 2 toni težkem vozilu moč oceniti kot odličen dosežek. Turbodizel? Zakaj že?!? Okej, morda zgolj zaradi cene, saj je podobno zmogljiva verzija 2.2 CRDi za kakšnih 3.500 evrov cenejša.
Pri testnem vozilu je vozno doživetje obenem nadgradil še novi HTRAC (Hyundai TRACtion) štirikolesni pogon, pri katerem sicer ne smete pričakovati ultra kleno terenskih zmogljivosti, a vas zna vseeno izvleči po zasneženem klancu. Omenjeni sistem ima sicer, podobno kot Land Roverjev Terrain Response, tri dodatne načine vožnje (sneg/blato/pesek).
V boj s predsodki
Navkljub precej visoki ceni najbolj imenitnega Hyundaja, ki ga lahko trenutno najdete v njihovem salonu, se vseeno zdi, da boste le redkokje drugje našli tako izdatno opremljenega in motoriziranega športnga terenca. Morda zgolj pri bližnji »žlahtnici« z oznako Kia, ki ima v paleti tehničnega dvojčka.
A kaj to pomaga, če bo povprečen spodnjekaravanški potrošnik za isti kupček evrov raje posegel k par let rabljenemu germanskemu plemstvu, pri čemer bi se verjetno celo prej včlanil med Jehove priče, kot pa zapravil 50 tisočakov za Santa Fe. Vse skupaj pa ne izniči dejstva, da je kozmetično prenovljena četrta generacija Santa Feja izjemno dodelana ter se je v določeni meri že dodobra približala celo premijskemu razredu. Zanimivo bo videti, kaj nam Korejci pripravljajo za peto generacijo!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
11 komentarjev za "Svetnik"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
60k ha hyundaia? 99% jih bo za takšen denar poseglo po premium znamkah.
Se popolnoma strinjam. Da bi dal 60k€ za hyundaja nikoli in tudi tisti, ki bodo dajali minuse sem 100%, da noben od njih ga ne bo kupil
Meni je menjalnik od toyote vseeno boljši. Voziš na minimalnih obratih ali celo na 0, če imaš vsaj malo polno baterijo pospeši od 50 do 80, 90 s 1500 obrati. 130 se voziš s pod 2000 obrati, tudi 150 z okoli 3000. V rangu dizla. “Zatuli” samo ko daš res poln gas, ampak v takem primeru vsak dober avtomatik prestavi 1 ali 2 nižje in glih tako “tuli”. Pri toyoti z gasom zlahka doziraš obrate, če hočeš pospeševat z max 3000, boš dal pač samo tolk gasa. Pri drugih tega ne moreš. Zvočna izolacija verjamem, da je tu boljša, ampak sam menjalnik…ne.
Ne moreš tukaj primerjat planetnega gonila in avtomatskega menjalnika. Vsak ima svoje pluse in minuse..
V članku ga primerjajo.
Zakaj ga ne bi mogli? Oboje je menjalnik.
Slabosti toyotinega so en mit, problem z njim imajo samo tisti, ki ga nimajo, če ga slučajno dobijo v roke, pa nimajo pojma kako se normalno vozi avto. Predvsem se ne vozi gas-bremza kot da si na rallyju. Tako se sicer vozi avto, ki ga imaš na testu, sej smo vsi isti, v realnosti pa tako vozijo samo bedaki.
Je pa zanimivo, da imajo vsi negativni komentarji kar nekaj minusov. Očitno se je PR oddelek logiral na internet…
Videl v Portorozu parkiranega pred Bernardinom (SLO registracija). Precej masiven stroj.
Sej pri tej ceni jih nebo na cesti.
Zakaj ne? Kar dosti ljudi ima veliko denarja.
Dvomim da ga bi kdo skeširal. Večina gre takih avtov na lizing in v stroške podjetja.
Za 60000 gre lahko 3x v strošek pa ga nebo “noben” vzel.
Ne vem no, meni so bilo bilj všeč starejši SantaFeji….