Preobrazbe
Tudi Fordova mačka ima očitno več življenj. Tako se je že pred leti izjemno uspešno preobrazila iz športnega kupeja v simpatičnega križanca. Pred vrati pa je že tudi dodobra naelektrena verzija z dodatno oznako, ki nehote spominja na premierjevo bivšo delovno mesto (Gen-E). Kdo ve, kakšne reinkarnacije jo še čakajo v prihodnje, a je ob tem potrebno priznati, da ji omenjeno ime v sedanji izvedbi še kako pristoji. In naj mi ljubitelji psov ob tem oprostijo, verjetno prav nihče ne bi kupil avtomobila, ki bi se imenoval … Ford Corgi. Takšna in drugačna mačja imena pač imajo svoj čar.
Čeprav zna Fordova Puma še kako pokazati tudi svoje kremplje (spomnite se na tekmovalno Pumo Rally1), gre v osnovi za precej ukročenega športno uporabnega križanca, ki ga boste na brezpotjih srečali redkeje kot Garfielda na sprehodu. Ob tem je zadnja prenova poskrbela še za to, da v Fordovih salonih ne boste našli več najbolj popoprane verzije, v kateri je rezgetalo 200 konjev. Škoda!
Omenjeni pomladitveni tretma je sicer prinesel prenovljen sprednji del s serijskimi LED žarometi, ki lahko ob 780-evrskem doplačilu svetijo tudi v matrični tehnologiji (serijski pri različici ST s 160 KM), spremenjena platišča ter novo brezplačno karoserijsko barvo (siva Cactus). Vsekakor pa Puma tudi po prenovi ohranja svoj prepoznavno igriv videz ter še vedno izgleda, kot da bi jo narisali v enem od Disneyevih animacijskih studiev. Vsekakor spada med na pogled prijaznejše križance na trgu, zaradi česar je precej priljubljena tudi med voznicami.
Kino dvorana
Precej več novotarij je tokratna medgeneracijska prenova prinesla znotraj, kjer daleč najbolj padeta v oči zaslona digitalne instrumentne plošče ter osrednje multimedije, saj sta resnično ogromna. Še pred kakšnimi 20 leti bi se v tako izdatno digitalizirani kabini verjetno počutil kot kapitan Kirk na poveljniškem mostu vesoljske ladje Enterprise, a smo se do danes tovrstnega okolja v avtomobilih že dodobra navadili (za kar gre zahvala tudi Tesli).
V duhu vsesplošne digitalizacije se je povsem pričakovano poslovilo kar nekaj fizičnih gumbov, med katerimi sem še daleč najbolj pogrešal tista za klimatsko napravo. Na žalost se osrednja multimedijska naprava, ki jo sicer poganja programska oprema zadnje generacije (Sync 4), tudi do letošnjega leta še ni uspela naučiti slovenskega jezika. Med novostmi je moč opaziti še nekoliko prevelik volanski obroč nenavadno kvadrataste oblike ter – podobno kot v Mercedesih – zgolj eno obvolansko ročico na levi strani, na kateri so združene funkcije brisalcev ter žarometov.
Vsa ostala notranja arhitektura je znana že od prej, bi pa lahko zadnja prenova poskrbela za nekoliko mehkejše materiale na zgornjem delu armaturne plošče; pri konkurenci so se temu že posvetili, pomislite zgolj na Captur. Še vedno pa se Puma ponaša s precej unikatno pogruntavščino v prtljažniku v obliki 80-litrske luknje Megabox s priročnim odtokom, kamor lahko spravimo mokre oziroma umazane rekvizite in oblačila.
Osnovni paket opreme Titanium bi moral zadovoljiti veliko večino voznikov Pume, skoraj obvezno je le doplačilo za Paket za pomoč vozniku, ki prinaša določene uporabne asistenčne sisteme (npr. radarski tempomat).
Krotka mucka
Navkljub predatorskemu imenu Fordovega križanca segmenta B-SUV osnovna motorizacija pokaže le malo zob in krempljev. A nič ne de! Povprečnemu uporabniku namreč povsem zadošča litrski bencinski trivaljnik EcoBoost s 125 KM največje moči, ki se po novem ponaša s serijskim dodatkom blage 48-voltne hibridizacije (11,5 kW integrirani zaganjalnik-generator z jermenom). Omenjena električna pomoč se še kako pozna med speljevanji (manjša turbo luknja) ter pri praktično nezaznavnem delovanju sistema Start&Stop. Kaj pa pri porabi? Sam sicer nisem zaznal pretirane razlike, saj sta obe verziji (blago hibridna ter »klasična«) pokazali na koncu podobne rezultate (okrog 6,5 l/100 km).
Še vedno pa malemu agregatu, ki s svojim značilnim ropotom ne more skriti trivaljne zasnove, manjka malce več življenja pod dvema vrtljajnima tisočakoma, zaradi česar je potrebno nekaj več telovadbe z menjalno ročico. Ob tem bi slednja lahko ponudila manj »gumijaste« občutke med prestavljanji, je pa sicer natančna in zadovoljivo hitra. Vsekakor bi sam verjetno raje dodal dobrega tisočaka in pol za 7-stopenjski samodejni menjalnik.
Če smo bili pri Fordih v preteklosti vajeni, da gre za izjemno vozniško naravnana vozila, se to v zadnjih časih nekoliko spreminja (ali pa so konkurenti tako zelo pospešili na tem področju). Puma se tako med ovinki izkaže za povprečnega predstavnika razreda, volanski mehanizem pa bi si zaslužil kakšno dodelavo, saj je zgolj zadovoljivo komunikativen. Po drugi strani je podvozje nastavljeno precej bolj na dinamiko kot na udobje.
Udomačena mačka
B-SUV avtomobilski segment se je v zadnjih letih dodobra razširil ter celo postal drugi največji med kupci na stari celini. Nenazadnje tudi zato, ker je marsikdo kaj hitro ugotovil, da tovrstni mestni križanci zadovoljijo veliko večino njihovih potreb. Nenazadnje je ravno Puma najbolj prodajan avtomobilski model zadnjih let v Veliki Britaniji.
Kakorkoli že, Fordova divja mačka tudi po petih letih od svojega prihoda na trg še vedno deluje dovolj sveže, ter se izkaže za dokaj praktično alternativo odhajajočemu Focusu (če seveda zanemarimo karavansko verzijo). Ob dovolj primerni cenovni politiki – v tem razredu je cena še kako pomemben faktor – pa zna biti celo toliko prepričljiva, da ima lahko bližnja konkurenca precejšnjega mačka. Pa ne tistega alkoholnega!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Vsaj devet življenj"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Groza, kakšen volan, pa to ni za nikamor.
S to novo notranjostjo in velikim “nagrobnikom” preko katerega se krmili večina funkcij, so šli po moje pet korakov nazaj. Sploh, kar se varnosti med vožnjo tiče.
No ja, večina kupcev je pa verjetno zadovoljna. Proizvajalci itak pravijo, da gredo v smeri s trendi.