Vsi Miniji, ki sem jih vozil doslej so me uspeli navdušiti. Čisto prvega, Minija Cooper S, sem vozil zdaj že davnega leta 2003. Nekaj let kasneje sem dobil v roke navadnega Cooperja, a je bil ta že druge generacije. Še kakšno leto ali dve kasneje pa sem imel priložnost preizkusiti roadsterskega Minija Cooper S. Četudi me je prav vsak od njih uspel na nek način prepričati, je bilo navdušenja, jasno, največ v obeh močnejših izvedbah S. Mislim, da sem povsem upravičeno pričakoval, da se lahko navdušenje iz Cooperja S v JCW-ju dvigne samo še na višjo raven, a očitno sem se motil. Mini JCW me je namreč pustil hladnega, nenavdušenega. Morda celo nekoliko razočaranega.
Ne samo eden
Tako kot je pred zdaj že več kot stotimi leti pripeljalo celo morje raznovrstnih dejavnikov in spletov okoliščin do Titanikove tragedije, tudi za mojo razočaranost nad Minijem John Cooper Works ne krivim samo ene reči.
Vse lepo in prav, če …
Prvi na zatožni klopi je prednji pogon. Dvolitrski turbobencinar v Miniju JCW razvija zdaj že kar poštenih 170 kilovatov (231 konjskih moči) in 320 njutnmetrov nazivnega navora.
Vse lepo in prav, če bi bil John Cooper Works to zalogo moči v vsaki vozni okoliščini tudi zmožen učinkovito prenesti na cesto. Zgoraj omenjeni trije primerki Minijev so me prepričali z nadpovprečno trakcijo in posledično zmožnostjo zanesljivega prenosa pogonske moči na cestno podlago. O slednji pri JCW-ju ne morem pisati s takšno zavzetostjo in navdušenjem, saj je nagnjenosti do zblaznelega notranjega kolesa preprosto preveč.
Nisem povsem prepričan, kaj točno je temu botrovalo. Morda so za to krive Pirellijeve pnevmatike Cinturato P7. Ali pa fizika, ki morda postavlja mejo, da več kot 200 »konj« skozi samo prednji par koles pač ne moreš kolikor toliko učinkovito spraviti na cesto. Prepričan sem, da bi mu na tem mestu pomagala zapora diferenciala, a je BMW, na presenečenje dirkaških puristov, skoparil. Mini JCW se mora tako zadovoljiti s slabim elektronskim približkom mehanske zapore.
Pomagala bi mu zapora diferenciala, a je BMW skoparil.
Na prvo žogo zadeva ob vklopljenem DSC-ju deluje dobro, a se izkaže, da je to prej posledica za Minije dokaj represivno nastavljene stabilizacijske elektronike. Ta namreč učinkovito, a tudi dokaj zgodaj, poseže v delovanje avta, tako da do norenja notranjega kolesa skoraj ne more priti. V tem primeru je jasno težko govoriti o kakšni resni zabavnosti vožnje, ki sem je bil vajen iz predhodnikov.
Medtem ko pri mnogih avtomobilih neke vrste športnejša nastavitev stabilizacije – ta pri BMW-jih in Minijih sliši na ime DTC – omogoča tisto nekaj več splošne sproščenosti, a v isti sapi tudi več suverenega pospeševanja iz najbolj zaprtih in počasnih ovinkov, pa v Miniju JCW ne pomaga kaj dosti. Notranje kolo se namreč z DTC-jem prepogosto zavrti v prazno, zares umiri pa ga samo voznikovo popuščanje plina. O nesmislu popolnega izklopa stabilizacijske elektronike sploh ne bom zgubljal besed, saj je jasno, da mora voznik že na stopnji prej opraviti glavnino dela, če hoče pogonske »konje« in »njutne« Minija JCW kolikor toliko učinkovito spraviti na cestno podlago.
Svojeglava elektronika
Druga na zatožni klopi je samodejnost menjalnika. Četudi sem sam velik pristaš samodejnih menjalnikov, še posebej, če so ti 8-stopenjske klasike, podpisane s strani BMW-jevih inženirjev, me avtomatika v Miniju JCW ni uspela prepričati. Med normalno vožnjo sicer prijetno in udobno menja prestave, a mu, za resno preganjanje z JCW-jem skozi ovinke, manjkajo bolj skupaj nanizane prestave.
Že res, da ima avto zares veliko turbobencinskega navora, a ta nikakor ne more odtehtati »konj« v nižji prestavi.
Kar nekajkrat se mi je namreč zgodilo, da sem ob zaviranju pred ovinkom ukazal pretikanje prestave navzdol, a se samosvoja elektronika ni strinjala z menoj. Tako sem bil prisiljen vstopiti v ovinek in potem iz njega tudi pospeševati s prestavo višje, kot sem osebno menil, da bi bilo smiselno. Že res, da ima avto zares veliko turbobencinskega navora, a ta nikakor ne more enakovredno nadomestiti manjka »konj«, ki bi bili na voljo v prestavi nižje.
Tretja
Kot tretjo obsojam vsesplošno živčnost avtomobila na cesti. Najprej gre za trdo nastavljeno vzmetenje, ki na razdrapanih podlagah poskrbi za kar nekaj tresenja avta. Že res, da doplačljivo elektronsko nastavljivo podvozje EDC na tem področju rahlo pomaga, a o nekem resnem udobju vožnje vseeno ne morem govoriti. Potem je tu še zlepljenost avta s podlago. Na zlizanem asfaltu se Mini JCW bori za oprijem, ki mu ga na testnem avtu nameščene Pirellijeve gume Cinturato P7 nekako niso uspele zagotoviti. Avto namreč, ob pretiravanju s hitrostjo na vstopu v ovinek ali s plinom pri pospeševanju iz njega, zelo hitro podleže močnemu podkrmarjenju. Upam da bi namestitev recimo superlepljivih Michelinovih Pilotk Super Sport zadevo vsaj omilila, če ne že v celoti odpravila.
Na zlizanem asfaltu se Mini JCW bori za oprijem.
Zoper njega se je tako moč boriti samo s počasnejšimi vstopi v ovinke in/ali s previdnim in zadržanim dodajanjem plina. Na dobrem asfaltu in v hitreje odpeljanih odprtih ovinkih sicer nos dobro sledi voznikovim ukazom, zna pa ob nenadni razbremenitvi ali zaviranju presenetiti zadek s pobegom navzven. Za marsikoga problematično prekrmarjenje je kar pogost spremljevalec tudi tekom dinamične vožnje JCW-ja skozi ovinke s spremenjlivim oprijemom (zakrpan asfalt). Takrat namreč izmenjevanje kakovosti oprijema s podlago Minija hitro vrže iz ravnovesja.
Ne, če, ampak kdaj!
Izkaže se, da je Mini JCW avto, ki za polno izkoriščanje vgrajenega potenciala zahteva zrelega voznika. Da bo nabiranje kilometrov kar najhitrejše, je treba divjost tako močnega, zgolj spredaj gnanega, avta stalno božati in usmerjati. Pa še takrat bo JCW presenetil. Ravno zaradi tega mora biti voznik z njim stalno na preži in čakati na njegovo naslednje presenečenje.
Ob Miniju JCW se namreč človek ne sme spraševati, če bo presenetil. Vprašanje je namreč samo eno: »Kdaj bo presenetil?«
Osebno rad uživam v hitri in dinamični vožnji. Pri njej mi je morebitno prekrmarjenje, ki ga je moč z odlično mehaniko z lahkoto obvladati, v veselje in zabavo. Na drugi strani prekomerno podkrmarjenje avta dobesedno ubija užitek v vožnji. Izkaže se, da se je moč zoper njega v Miniju JCW boriti samo z nežnostjo, božanjem in neagresivno vožnjo; počasneje v ovinke in s previdno z dodajanjem plina v izstopu iz njih.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Superduper"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@Blinder: Ne, nisem rekel, da ima JCW 8-stopenjski samodejni menjalnik. Zapisal sem samo, da sem pristaš avtomatikov, še posebej BMW-jeve 8-stopenjske avtomatike. JCW jasno nima tega menjalnika. Ima namreč “samo” 6-stopenjsko avtomatiko, kar je navedeno tudi v tehničnih podatkih. LP Peter
V tekstu je napisano nekje, da je 8 prestav (napaka).